JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

nedelja, 31. december 2017

INVENTURA 2017

Kot vsako leto se moram tudi letos mal pomartrat in spravit skupaj vse moje zmage letošnjega leta.

Najprej je seveda na vrsti moj srčni - Školj. Pred kratkim je bila na TF debata o tem, zakaj sploh imeti svojega srčnega. In se nanj odpravljat vsak dan... No, naj ponovim. Ta  mi je najbližji. Seveda bi se lahko podala vsak dan tudi nekam po ravnem, svak dan pač v neko drugo smer,....ma, jast nucam hrib! Tam zaživim. Da čutim, kako mi dela tika taka in vsaj toplino, če že ne kancev, po hrbtu.
In ko vsak dan pridem na vrh in si rečem, kako je lepo...zakaj si tega ne bi privoščila vsak dan?
 Ne glede na vreme. Zame je zmaga stati na vrhu, pa naj bo dan lep ali grd, ali mi tega dne gre ali pa tudi ne. In ja, tudi vpis v zvezek me žene naprej. Da vidim, aha, danes sem pa en bot več kot zadnjič... če ga ne bi bilo, bi prav za zihr ne bla gor tolkokrat... Kaj je zdaj to? Sem zaradi tega obsedenec? Ali še bolj močna? ...
In tako sem mojga srčnega v letošnjem letu obiskala 332 krat, kar bi po kilometraži zneslo okoli 3200 km. ( od doma do tja in nazaj imam sicer dobrih 10 km, ampak, ko grem gor dva bota, grem največkrat v vas Zavino ali v Šmarje in okoli še en bot na vrh,...tako, da znese malo manj km)

Seveda sem si poleg tega privoščila tudi kaj drugega. V večini so bile to tekme PGT in pa poleti obisk gora, če je bilo napovedano lepo vreme. No, tudi pozimi je na sporedu obisk naših bližnjih, če je vreme okej.
To, da se večkrat odpraviva na Čaven ali pa na Golake, ali pa na Nanos,... tega niti ne štejem več...mi je čisti piece of cake. Joj, če se spomnim, kako je bilo, ko me je moj prvič peljal na Golake.... Obup. Danes pa... dvakrat se mal zadiham in sem že na vrhu. Vaja dela mojstra. ( ma, sam ne recte, da sem to že kdaj napisala...:)))
Hihi, če pa in ko mi pa ne gre,...to je treba čimprej pozabit. ( sem se glihkar spomnila na vzpon na Vojkovo kočo nedolgo nazaj:( (...pole pa le nisem še pozabla:) )

Ali pa v Podgorje, najprej na Slavnik, nazaj,....se peljat v Koper parkirat in še peške do Izole in nazaj. Sedaj, ko so cesto zaprli za promet, je to res čisti prestiž... samo greš, hodiš in se prepustiš užitkom in ne študiraš, ali te bo kdo zgazil od zadaj s kolesom, ali kdo od spredaj z rolko, al bo kdo prišibal z nadzvočno hitrostjo na motorju...in brnenja avtomobilov ni.... zares je bilo prej že na robu za popenit...Oštja, sej nisem delala druzga, kot gledala, kdaj od kje kdo prihaja.... Sedaj pa je fejst.

Dvatisočaki.
Saj veste...dva imam normo na leto. Pa sem jo spet presegla.
Končno sem stala na vrhu Grinte!!! Kam zapisat?! Kolko botov sem že bla do Kokrškega na tekmi, na vrhu pa še nikoli...

Na Krnu sem bila že kar nekaj botov A prvič na Krnu iz Lepene mimo Krnskega jezera.

Potem sva se poleti za tri dni odpravila na Koroško. Tudi prvič.  Prvi dan na Uršljo, naslednji dan na Peco in Končnikov vrh.

In še zadnji dvajurček: meglena Debela peč.

No in če sem že ( še) tudi v rubriki prvič...Prvič sem se udeležila teka na Murovico. prvič sem bila na Pohodu z Vertovcem v rojstni kraj slovenske himne in tudi prvič sem šla z Jakobčki na pohod iz Skrilj do Ozeljana.
Trail treh vrhov od Miheta sem prvič zmazala na probi v januarju.
In prvič sem se udležila že 17. pohoda po Vertovčevih poteh.
Aja in končno sem šla probat stopnice na velikanko v Planico.Jej, kolk prviču...:))



Bejžmo naprej...
Pole sem bila dva bota na Krvavcu. En bot sem šla za šerpo našim, k so šli trenirat, da sem jim nesla vso ropotijo gor na plažo. Ko pa je bila tekma, sem šla do vrha. Prvič! A netekmovalno! Samo kot kričačica.


Še nekaj ostalega...
Tekme:
Udeležila sem se 13 tekem. 11 v ligi PGT, kjer sem 6 botov tekmovala na polhno tekmovalno netekmovalno:), pet botov pa na prazno tekmovalno netekmovalno. :))
 Zmagala sem pa na vseh 11-ih:) Na Mali gori me je zalopnilo v kolenu. Pazi! Za gor!?
Tako, da so tekme ( kakšen trail mi diši), ki bi se jih sicer lahko udeležila, za letos šle po gobe...

 Potem je tu dvanajsta tekma - Tek na Murovico in
še trinajsta -  moj lumpi UTVV, ki sem ga do sedaj  zmazala že vse tri bote. Letos z  istim časom kot lani. Ker sem ratala že "stara tetka", so me pahnili v  kategorijo 50+ in, se moram še mal pohvalit, dosegla drugo mesto.( od sedmih!).
 Lastna hvala, cena mala...:)

Sem pa bila prisotna še na kar nekaj tekmah, a v vlogi navijačice.


Pole moram mus v inventuro dodat, da zdržim plank krepke štiri minute... kar pa mi ni ratalo po par tednih, kot nakladajo v reklamah, ampak po dveh letih vsakodnevnega ponavljanja... vsak dan eno pikco več. Danes, npr., prvi dve minutki niti ne vem, da sem na komolcih in prstih.
Če se ljubi komu štiri minute buljit v prazno: PLANK

Pole moram mus v inventuro dodat, da tako nič, kot letos, nisem tekla najbrž že od pradavnine... V vsem letu recimo da 10 km na UTVV in še vsega skupaj par km na tekmah. Groza! Ma, mi ne zalaufa...še vedno ne...
No, sej,... vsakič dobim kakšen fejst izgovor....prej je bilo koleno, zdej pa se čuvam, ker sem imela operacijo žil... v naslednje leto me bo peljal pa kjeri izgovor???
Ne vem, kaj naj nardim... ali se sploh silit s tekom, ko pa mi gre hoja čist fejst od nog...

Pa seštejmo zdej še vse teve kilometrčke...( pravzaprav mi jih Tekaški dnevnik od leta 2008 lepo sproti računa)

 Na pohodih, dolgih 3992 km, sem zmazala 165,728km višincev,
 na 13-ih tekmah pa 92 km in 6,755km višincev.
Skupaj torej 4084km s 172,848 km višincev.
Jutri začnem pa s številko ena...

Plani za naslednje leto? Ma, kaj pa vem... trenutno sem nekam "čudna"... kar nič ne bi....razen na mojga hodila :)
Bomo vidli.
Zdravja naj bo in če bo zdravje, bo lahko še vse ostalo.
Vsem skupaj želim srečno in zdravo  novo leto ter miganja dovolj, tekaškega ali hodaškega.
Samo da se miga...







ponedeljek, 27. november 2017

PRAVLJICA NA GOLAKIH, 27.11.2017

Zjutraj sem šla najprej na moj hribček. Na vrhu sem se v trenutku, ko sem zagledala morje, ki ga sicer opazim lahko dva ali pa tri bote na leto, zavedla, da se danes v gorah delijo neprecenljiva darila.
In...
Sedem nas je bilo tako pametnih ( no, pet sva jih pač srečala), da smo danes za kosilo šli  na Golake po krasne razglede.
Njami, kolk sem se jih najedla. Do sitega.

Če bi jast imela oblast, bi zaukazala na tak dan, kot je danes,  obvezen dopust za vse in obvezen pohod na eno goro, dostopno za vse.
Sem s kamero mal posnela:
objem gora in morja


Sicer se meni ne ljubi glih po snegu in mrazu lazit, ma, danes, tako lep dan...ma danes pa sem morala it.


Ma, ni blo ene gore, ki je ne bi blo videt.  In morja... Za take momente mi je pa res žal, da nimam boljšega aparata. No, saj,  važno, da sem z učkami vse vidla in objela...
PAR FOTK

ponedeljek, 20. november 2017

POHOD PO VERTOVČEVIH POTEH,19.11.2017

Za tekače sem prepočasna, za pohodnike pa prehitra. Kam naj se zdej dam? :))

Končno sem se enkrat udeležila pohoda po Vertovčevih poteh, ki je bil v nedeljo že 17-ič organiziran.

S štartom pri mogočnem hrastu pod vasjo Ustje se par minut pred deveto podava na približno 17 km dolg obhod.

Parkirani avtomobili, avtobusi, kombiji so dali vedet, da bo gužva. In to kakšna. Na učk bi rekla preko 10.000 ljudi.

Od prvega metra do zadnjega, torej vseh 17 km ena sama kolona.

Seveda jast ne morem hoditi v počasnem ritmu, zato sva vseh 17 km več ali manj samo prehitevala.

Najprej v Dolenje in na vzpon do Sv. Marjete

    potem na Planino

s Planine gremo na Ostri vrh, kamor bo naslednjo nedeljo že prva tekma  lige PGT 2018.

Spust do Potoka in kratek vzponček do Jakulinov, rojstne hiše Matije Vertovca


Okrepčevalnice so laufale na polhno povsod. Od vina, kakijev, slaščic, miljon vrst likerjev, kave, kruha, paninov...vse je šlo za med.

V Šmarjah je bila glavna postojanka za topel obrok, a vrsta? Do Trsta.

O, wače, bejžva midva mal naokoli še na mojga, se mal oddahnit od tega živžava...ker jast sem tak, bolj tih, umirjen človk :)) 

Pod cerkvijo je bilo vse pripravljeno za osrednjo proslavo

Midva pa mimo iz Šmarske strani na mojga:

Na vrhu se malo okrepčava in spustiva nazaj v Vrtovče, kjer so krajani Vrtovč tudi na polhno stregli vse mogoče.

Seveda brez Elvisa Presleya ne gre

Sledil je še spust v Tevče, čez reko Vipavo v Uhanje 

skozi Ustje mimo zanimivih bučnih aranžmajev

   
      mimo od burje opustošenega bora
nazaj na izhodišče. 

En glaž črnega, pri Kandusovih na štantu obvezen nakup specialnega ovčjega sira
      Ma, kej jast ne znam slovensko, ma, se mi zdi, da je pravilno ovčereja? :))

In bejžmo počasi domov.
Saj je bilo lepo, ampak prav preveč gužve mi ne sede meni glih... 
Če bi bla za tolk folka tekma in bi jast samo navijala,... bi mi najbrž pa res zmanjkalo glasu? Bwo... 

nedelja, 05. november 2017

NA DEBELO PEČ - 2014m, 4.11.2017

Eni so v soboto šibali na Valvazorja, eni so imeli ogledne ture UTVV, jast bi bla na obojem, a, kaj ko je treba tekmovat... in teč. Moje koleno pa zaenkrat še prav nič tega noče... no, sej, jast kot celota tudi ne, hihi. Prav nič se ne spremeni v meni, da bi si zaželela tejkat.:)

Vikend je tako prost pa mi pade na pamet, če bi jast pred zimo in snegom raje še kak dvajurček osvojila. Z mojim strumnim korakcem.
In grem hitro gledat na Hribe.net. Puf. Debela peč? Kaj je to za ena gora? Hitro čitat... mhmhm,... in si izbrat eno varianto.
Prepišem vse ta glavno, kako do izhodišča, na en piltek in že osvajam mojga, če bi blo to kako izvedljivo:))

Osvajanje je uspelo in nekaj po osmi zjutraj kreneva iz Dobravelj proti Pokljuki.
Za vreme je tega dne kazalo na Debeli peči čist lepe sončke. Ma, so bli skriti.:((
Na izhodišče sva prišla. Planina Zajavornik. Točno po cegelcu:). Se splača mal prej kaj prečitat.

Na parkingu je blo glih enih par avtov.
Ruzak, palce in pržgat Stravo (preizkušanje), da bo vse zabeležla in bejžmo v krasen gozd.

Je pa narava pokazala zobe kar enemu koknretnemu delu gozda ...kar groza te prime.

Tudi pot je do Blejske koče, ko zmažemo 3 kilometre, lepa, široka.

Haha, moram  mal črnega humorja... Midva hodva, prideva v enem ovinku do enega manjšega spomenika. Gor piše PADLIM MED 1941-1945.
Hodva,... in blefne moj:" Pazi, kako hodiš! Vidiš, tevi niso pazli in so vsi padli."
Sej,...moj... pač.

Pri koči se nisva nič ustavljala, le vezalke sem si zavezala mal bolj na trdo in sva šla, hitro naprej, da uloviva še tisto sonce, k ga je kazalo v napovedi... :))
No,  te sreče tokrat nisva imela, kajti in prej in pole je blo vsaj tolk razkajeno, da se je kaj vidlo, ma, ko sva bla midva na vrhu, pa živa zima, megla....

Zato, kaj čem počet na vrhu, v taki zimi,... hitro nazaj....
In ko sva prišla do koče, so se vremena seveda obrnila.
No, ma se je že pri spustu vsaj tolk mal razkadilo, da sva vidla naš Triglav in Rjavino pa Cmir...tam čez.

Aja in v snegu za sezono 2017/ 2018 sem že bla:)
Na Blejski koči sva se končno mal okrepčala.
Moram pohvalit, moj je speku tak kakijev štrudl,... da pr mej duš,.. če bi ga nesu na tekmovanje,... zihr zmaga! Al sem bla sam tolk lačna, hihi?

Ko sva prišla nazaj do avta, sva jo mahnila še na planino Zajavornik par 100 metrov naprej, probat srečo, če so kravce še doma... pa ni blo nobenga več.

Strava mi je pokazala 1 uro in 32 min miganja za vzpon in 1 uro 43 miganja za spust. Za gor je zneslo 5,4 km, za dol, k sva šla še na planino, pa 6,4km.
Kar se tiče pa kalorij... kar nejki... več za spust kot za vzpon...
Ej, Strava, z mene je teklo na vzponu, ne na spustu. Na spustu kmal še dihala nisem :))
STRAVA VZPON
STRAVA SPUST

Med vračanjem domov sva končno en bot zavila še do Brezja, kjer še nikdar nisem bila.

Tako. Kar se tiče mojih dvatisočakov, je najbrž za letos to vse.
Po snegu in ledu se mi ne da glih lazit nanje...
No, morda pa pade še Krn, če pride še kak toplotni val, hihi.
FOTO


sreda, 01. november 2017

ZJUTRAJ NA MOJGA, POLE NA TRI STROJE CUNJ IN OPOLDNE NA ČAVEN

Ah, sej ne bi nič napisala, ma, moram,  ko bom na stara leta čitala, če bom slučajno pozabla,... ker sem pa rekla, da tega dne za gvišno ne bom pozabla,...  dejmo zadevšno še napisat. Da bo fiksno:))
Alora, dans me je moj strumnim korakom gnal na moj Školj. On je šel zraven szi bičikleto, jast pa na polhno k nogam:)

No, mal pred vrhom on obrne, ker so na vrhu itak ene smotane skale, da se ne da vozit, in se spusti v Dobravlje, jast pa še do vrha. Kot vsakič, si tudi danes, ko pridem na vrh,  rečem: " Pa sem še en bot zmagala!"
Se obrnem proti Čavnu na pogled, se obrnem proti Krasu na pogled, grem k škrinci, da se podpišem in ups??? Kej je pa tuki zavito?

Primem, pogledam in vidim, da se je moja prjatlca Tina lepo spomnila name in mi zavila v drag darilni:)) papir  eno in edino rožco, k je bla na vrhu. In mi napisala eno posvetilce.
 Sem bla tako vesela, da sem si v hipu eno pesmico spesnila in jo ponavljala do doma, da slučajno kej ne pozabim. Da jo napišem na TF.
Res sem bla vesela.

Nekoč se bom morda razpisala, zakaj mi vse to toliko bolj pomeni.
Hvala, Tinca.

Pridem domov en dva tri... dam prat tri stroje cun, sušit, in tolk sem bla naspidirana, da sva šla še na Čaven.
In vam povem, tik tak sem bla gor.
Kako tudi ne, ko pa imaš za podlago poleg lepih misli še gosto tkano preprogo iz listja..



Zdej sem zapisala... 

Lep dan je za mano... še dosti takih.
KORAK - ČAVEN

torek, 31. oktober 2017

NA SABOTIN PO JUŽNI, 31.10.2017

Na Sabotin po ta strmi gor, to je po južni, sploh ne pomnim, kdaj sem šla zadnjič gor... Za dol jo gremo, ma za gor??? Če nimam niti v Tekaškem dnevniku vpisane te proge, pole vem, da je že vsaj 10 let, kar sem šla gor zadnjič po njej.

Pa bejžva danes. Pa čeprav bomo čez slaba dva tedna spet tam na Trail3V .
Parkirava na parkingu v Solkanu, pogledava proti gor, šare s sabo nobene, razen ojrote, mobitela in gas,...bolj počas:)

Sem se bala da mi ne bo šlo, ker za dol vem, da  vedno kolnem tiste skale s šudrom, ma, mi je kar lepo steklo, ups, shodilo. No, se pa tudi pozna, da sva šla lepo, izletniško...in je vse takoj pol lažje.

Dan je bil res krasen, razgledi do konca in še naprej,... da bi vsaj tako bilo tudi 12. novembra.





Na vrhu se malo vživim, kako zgledajo še zadnji metri teka na Sabotin po jarku pred ciljem, in prav slišim: " Dejmo, Čuferca, še malu, še malu..."

In že sem zmagala:))

Brda se je danes zares lepo videlo.


In tudi Matajur, desno od moje rame, je bil čist na dlani:
         Ne mene v obraz,  od brade navzdol glejte----:)) reklama za SILUX, tudi glavni sponzor našega najhitrejšega maratonca Roka Puharja.

Eno malček se posončiva, popijeva, eno malček popapcava in greva dol po italijanski.

Ta mesec je bil kar ploden, kar se kilometrov tiče. Sem bila 31 krat na mojem Školju, pa še 10 krat nekje drugje, tako, da znese za oktober 390 kilometrov. Saj, kilometri so, sem pa hitrost v predalu pozabla :((..... :))

Še sreča, da obstaja rek Počasi se daleč pride....
STRAVA GPS

nedelja, 01. oktober 2017

KDAJ PA TUDI NE GRE :(((

Kam?
Na Hleviše ne, imamo dovolj opravljenih tekov za ligo PGT.
Na Nanos?

 Bem, bejžmo, ma  vsaj po uni, ta strmi pri vetrnici, en bot gor. 
Ker po tisti še nisem šla nikoli. Pred par leti so imeli PGT-jevci celo eno nočno tekmo tam... 
Na začetku mi še kar gre....In pole se loti kalvarija.... Ma, sem trpela ko pes... Nikamor.... Ni in ni šlo... Za hvala lepa je še burja pihala ko munjena... In palce so mi šle na jetra, da bi jih najraje kar nekam zafasala...
V glavnem muke ježeve. Po eni uri in deset minut se privlečem na vrh. Grem gledat Sporttracker, če sem nardila vsaj kej kilometrov, da se mal potolažim... DVA???? Ma, ne sam dva???? 
Ojej, pozabi, mati, čimprej na ta slab vzpon...

Greva v kočo, popijeva en čajčk, eno pivičko...in se dogovoriva, da grem jast sama k Abramu, on pa na prosti pad nazaj na Razdrto po avto in pride pome k Abramu. Okej.
Se odpravim,....in že takoj za prvim ovinkom srečam Halec Andreja in Andrejo ( sem pozabla priimek), k sta pa hodila za uni projekt od Amfibije : SPP v enem dnevu. 
In smo šli skupaj do Abrama.  Skoraj 7 km. In je blo čist obratno, ko prva dva km.... Čikule, čakule,... čikule. čakule.... ni blo konca. 
Smo prej k Abramu prišli. Na, in se je štorija obrnila... Čist super fajn je blo... Tik tak sedem kilometrčkov... 

Pri Abramu sva se martinčkala in futrala... ko pride za taisti projekt SPP mimo še naš Mirko szi biciklom iz Predmeje . 
Spet čikule in čakule... 
in je bla skor tema, k smo prišli domov.