Na Hleviše ne, imamo dovolj opravljenih tekov za ligo PGT.
Na Nanos?
Bem, bejžmo, ma vsaj po uni, ta strmi pri vetrnici, en bot gor.
Ker po tisti še nisem šla nikoli. Pred par leti so imeli PGT-jevci celo eno nočno tekmo tam...
Na začetku mi še kar gre....In pole se loti kalvarija.... Ma, sem trpela ko pes... Nikamor.... Ni in ni šlo... Za hvala lepa je še burja pihala ko munjena... In palce so mi šle na jetra, da bi jih najraje kar nekam zafasala...
V glavnem muke ježeve. Po eni uri in deset minut se privlečem na vrh. Grem gledat Sporttracker, če sem nardila vsaj kej kilometrov, da se mal potolažim... DVA???? Ma, ne sam dva????
Ojej, pozabi, mati, čimprej na ta slab vzpon...
Greva v kočo, popijeva en čajčk, eno pivičko...in se dogovoriva, da grem jast sama k Abramu, on pa na prosti pad nazaj na Razdrto po avto in pride pome k Abramu. Okej.
Se odpravim,....in že takoj za prvim ovinkom srečam Halec Andreja in Andrejo ( sem pozabla priimek), k sta pa hodila za uni projekt od Amfibije : SPP v enem dnevu.
In smo šli skupaj do Abrama. Skoraj 7 km. In je blo čist obratno, ko prva dva km.... Čikule, čakule,... čikule. čakule.... ni blo konca.
Smo prej k Abramu prišli. Na, in se je štorija obrnila... Čist super fajn je blo... Tik tak sedem kilometrčkov...
Pri Abramu sva se martinčkala in futrala... ko pride za taisti projekt SPP mimo še naš Mirko szi biciklom iz Predmeje .
Spet čikule in čakule...
in je bla skor tema, k smo prišli domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar