ponedeljek, 4. september 2017

24. TEK IVANA ANDERLETA NA ČRNO PRST, 2.9.2017

Če bi vremenarji za kakšen drugi tek napovedovali tako slabo vreme, kot so ga za to soboto, .... bi blo na štartu glih en par ta najbolj gajstnih.

Ma, ker se je šlo pa za kultni tek- tek na Črno prst,... ma, pole pa, kot bi reku Tonek, lahko tudi prekle padajo, tega teka se je treba udeležit.
Ma, ko smo prišli v Podbrdo, je blo vreme prav super. Glih za laufat.
Če je kdo pozabu fruštkat doma,..ni problema, na prijavnem mestu te je čakal rogljič in pa kava po želji.

Prijava je bila na dan teka malo povišana, na 15 evrov. Midva se nisva nič predprijavljala, ker ...??? Bwo. Nikjer nisem nič čitala o predprijavah. Samo to sva vedela, da je treba ta dan v Podbrdo. No, nič hudga.

Po neuspešnem prilizovanju, če mi ktera na prijavah zaupa, kaj bo za nagrado,  ( da bi se pole prijavila zaradi nagrade, seveda :)) ) sem se, kot da bi vedela, da ta nagrada ne bo zame, odločla, da pa grem na vrh samo peške, brez netekmovalnega tekmovanja, hihi.

In sem šla. Enih 10 čez osmo. Na izi.
Pet minut pred štartom sem šla mimo vejkarce... in  že je  mal rosilo.


Kot da sem tekačica, popijem en glaž cedevite in že grizem dalje v strmino. V meglo. Foto Stane me je komajda opazil. Še sreča, da imam mal več na sebi, hihi.

Glih grem mimo Staneta, že priteče mimo Jošt.

Ker sem imela najprej namen iti do vrha,... seveda na sadno kupo, sem šla še par 100 metrov naprej. No, sej ne vem, če je blo par sto metrov,... sej veste, če je strmina, se vleče vsak meter, kot jara kača,...in 100 metrov kar traja in traja, pa jih še ni  zmazanih.

No, seveda sem spotoma še navijala, pa slikala in prav zares nisem imela pojma, kje sem,... kajti proti gor ni blo videt nič, vejca nič. Čista megla.
 In še nekaj pršet je začelo. Tako, da sem bila mokra od potu in še od dežja. In stati na mestu, pa čeprav kričati in fotkati vmes,.... niso lhke.
Me je začelo zebst ko pesa...., četudi sem si navlekla bundo,  in prav hitro sem spremenila mojo namero, da grem do vrha.

Sem se, ko so zadnji šli mimo,  raje odpravila proti nazaj dol,  ker sem pa vedela, da bojo  fantje okrepčevalnici že dodali nov asortiman... brez katerega ne gre. ( Pst, nikar okol govort tega! Kaj porečejo, kakšni športniki smo to??)

Zahvala, obljuba za snidenje v naslednjem letu in bejžmo počasi dalje.

Res počasi, ker me je v kolejnu zbadalo. Vsi vračajoči z vrha so šli mimo mene. No, ma vsaj padla nisem. Kajti teren pa je bil idealen za to.
 Mhm....Do travnika  nad hišo. Hodim jast lepo za foto Stanetom in klepetam, ko se v ta zadnjih 10 metrih strmine znajdem na riti. Na, mati, zdej si sita.
Z usrano ritjo se potem, tako kot vsako leto, ustavim pri Martinovi teti, ki me seveda postreže. Kot vsako leto! Hvala!

Ker je padal dež,oziroma ni vedel, al bi al ne bi, se je vsa zadeva preselila v gasilski dom.
Kosilo kot vedno - odlično, žganci so šli za med.

Ko sem šla mojmu po nagrado, da končno izvem, kaj je, ....sem se kar mal potolažla, kajti za nagrado so bile kratke hlačke.

No, jast in kratke hlačke??? To ne bi šlo.
Ne privoščim nobenmu, da bi si na mojih nogah ogledoval vse sorte svetovnih zemljevidov. To pa ne! Dobiš gor takega kot hočeš. Lahk dobiš splošnega, geografskega, hidrološkega, topografskega, tudi ekonomskega dobiš na mojih nogicah, če le mal prebrskaš... :))
Zdej čakam na prvo operacijo. Za začetek, je rekel dohtar, se bo lotil ta najbolj velike reke. Čakam. Leto in pol. Do konec septembra 2018. Buh ti ga vedi, kaj vse bo še do takrat???
Ups, sem mal zašla...

No, dejmo počasi zaključit. Na podelitev nisva čakala, ker....
sva šla domov. Proti sončni in vroči Novi Gorici.
Hvala, Graparji!
Čestitke vsem dobitnikom Pušeljca, pa Petru Čufer za vseh 24 vzponov,  pa vsem tekačem, pa meni,...pa....

ALBUM
REZULTATI
GPS DO VEN IZ GOZDA







Ni komentarjev:

Objavite komentar