JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

nedelja, 21. januar 2018

NA LEPO NEDELJO KLASIKA: SLAVNIK IN KOPER-IZOLA-KOPER, 21.1.2018

 Včeri je šla moja Sindis na Begunjščico po neki, kaj pa vem, če mene prašaste, smeri, k je hujš ko na Mont Everest.... in dans sem komi čakala, da si grem zluftat včerajšnje skrbi. ( če bo sploh  pršla domov)


Najprej sem mislila, da bova šla na Golake iz Tihe doline, ker od tam nisva šla še nikdar.... pole je moj nejki od leda pod snegom in neleda, flcka, blata.....ah, pej bejžva na Slavnik. Tam bo gvišno sonček.
Okej.
Parkeđo, ki ga je treba po novem plačat za vzdrževanje???, je bil nabit s pločevino. Ma, midva, k nejmava šoldu :), greva parkirat na plac, kamor se je v dobrih starih cajtih teklo v Podgorju, ta ravninskega, ne ta gorskega!

Malo spotoma podoživiva, kako nas je Klavdij čakal z muziko in mikrofonom v roki na enem visokem, za to naštimanem odru... in glih, k se uštimava, pride ven gostilničar: " Dobar dan, nemojta se navadit, da tu parkirata...! "
"A???!!"
"To je za goste gostilne.  Za danas naj bo, al požurita. Do dvanajst...kad pridu ljudi na kosilo, bosta se vrnila?." ( ljudi - Italijani, je bolj mislu)

"Ja, ja, do poldne bova midva že dva bota nazaj."
In  bejžva...

Hihi, Mojca, zadnjič si rekla, naj bo kar tako, kar se gužve tiče, k sem se spraševala, kje je folk...
No, dans je bila res čisto druga štorja, in bo res kar bolje, če je ni glih kej preveč:))

V glavnem, med potjo sva prehitela, kaj pa vem, dvesto folka?... in res ne morem mimo tega, da ne zapišem...

Mene je moj, na primer, navadil, da se med potjo ne smem pritoževat, al pa debatirat o kakih problemih, al o čem slabem nasploh... Me kar na hitrco oblaja, če kaj načnem: "Ma, ne bom jast zdej tvojega pritoževanja poslušal, baba,... sem šel v hribe uživat, pozabit na probleme, ne pa poslušat tvoje bedarije ..."

 No, posledica tega je, da sva skor vso pot vedno na prisluhnimo tišini.. hihi. ( je pa seveda zgodba čist druga, če grem s kom drugim kam... imam problemov za stresat iz rokava, kolkor hočete)

No, in danes sem med srečevanjem in prehitevanjem drugih, seveda nehote:)) poslušala svega i svačega ( bi reku gostilničar:))
Ma, na prvem mestu so bili: PROBLEMI IN PRITOŽEVANJA!
Nad vsem, kar je mogoče... kaj vse slišiš, se tudi sama čudim, če sem taka tudi jast? O, ne, naša pej že ni taka:))

No, bem, prideva na Slavnik. Ponavadi se ne ustavljava, skoraj vedno le na hitrco eno pjačko, WC, in šibanac nazaj...
 Ma, danes je tko lepo sijalo sončece, vetrčka nič, proti dol na morju je blo videt samo meglo in glej ga zlomka, pr vsej gužvi, je bilo tam ob steni koče  fraj za se usest..
No, pa dejva se dans mal počičat in posončit.

Grem po pjač... in se predava martinčkanju...

Da slučajno ne zadremam,  poskrbijo kar vsi okoli mene...

Na moji desni en gospod klika ko munjen po mobitelu in pregleduje na vseh možnih borzah,  kolk je zgubu z unimi bitkojnami... oz. unikojni... al kaj jast vem, kakšne kojne je kupu... Njegovo ženo skrbi, kaj bosta jedla za kosilo, če sta ta mlada dva kaj skuhala...
pole pred naju pride mladina... vsa okranclana z žicami, ena za v uho za muziko, ena za v drugo uho, buh ti ga vedi za kaj.... čitat mobi aplikacije hitro, kaj so premagali in si obljubljat, da bojo nadaljevali tradicijo vsak vikend ( da bi jo le res...),
na moji levi par razlaga drugemu paru, kako so dali za apartma za 4 osebe (od tega 2 mulca) za teden dni v Dolomitih samo 1400 evrov??? Halo??? Za teve šolde sezidam jast en štuk hiše - skori.

Pole se je en revež, k je prnesu iz gostilne pjačo na pladnju za celo klapo, na zadnji štengi spotaknu, k jo je spregledal in adijo vse borovničke... še enkrat bo treba dat zaslužit gostilničarju...da bi se ga vsaj malo usmilil, ništa, vse plačat na polhno še en bot...

"Sami problemi, wače, a?"
"Ah, wače, kej čva kaj pojest? Imajo njoke z divjačino, joto, klobase.... "
No, wače bo njoke, jast pa joto. Grem noter, vrsta do Trsta. Ma, do sekreta pa res ( za tiste, k veste, kolk je to). Nič, se vdam v čakanje. Pridem na vrsto in naročim.

Plačam, nesem ven na pladnju...poslikam... mmm, njami, zgleda fajn, ta tvoj golaž, wače...

Na fotki morda res še nejki zgleda....ma, kje je tuki divjačina ?
 En košček je meso, drugi košček, k zgleda kao meso, je lovorov list, tretji košček, k zgleda kao meso, je pa zasmojen lovorov list... :))
Na, pa sva pri problemu še midva...Zdej pa ja, poslušat.... "8 evrov za ta dva njoka? Kje je pa meso, kakšna divjačina je tuki noter??? Bemumast, če smo plačali, hočmo imet!!!
"Ja, ma, wače, je gužva, bo lohk zmanjkalu za druge..."
"Kej me mene briga, če bo zmanjkalu... sem plačal al nisem -pošteno? Če nima za mal mesa, nej mu da uni, spodaj od parkirnine... dijobuh..., sej parkirajo sam za na Slavnik, vsi! "
( ups... midva tudi?)
Haha.
Problemi so, problemi bodo, klinc jih gleda... Aneda, seveda...

Ko sva se do sitega :))najedla, sva  malo več kasno, kokr sva obljubla unmu strici v gostilni, prišla nazaj, kjer pa so bili ob najinem povratku samo avti z I targo.

In jo mahnila še na najino klasiko, iz Kopra v Izolo in nazaj.

V slaščičarni Pri Ekremu obvezna šamšnitka, še par minutk martinčkanja in pejva curik proti Kopru.

Sem vidla Triglav, sam na fotki se je zgubu:)

In domov.
Iskat nove probleme... med drugim me je martralo, če sva parkirala na parceli od gostilne.... in takoj pregledala na GURS  vse parcele okoli betule...
Ugante....
( glih tja peljem naslednjič::)))

Problemi so, problemi bodo, klinc jih gleda, aneda, seveda....

Komi čakam, naslednjega vzpona z mojim, ko moram bit tiho, o problemih pa sploh...

 GPS SLAVNIK-PODGORJE in KOPER-IZOLA-KOPER
GPS PODGORJE -SLAVNIK




nedelja, 14. januar 2018

NA ČAVEN MIMO MALE GORE, 13.1.2018

Cel teden sem delala neke plane, kam jo bom mahnila ta vikend...po vsej verjetnosti sama, ker bo moj najbrž delal. Najbolj me je seveda mikal pohod v Dražgoše, a tuki bi mela problem glede prevoza. Ma en bot pride tudi ta na vrsto.  Naslednja možna destinacija pa je bil Pohod po Otmarjevih poteh. Ta bi bil fejst, glih zadosti dolg (okoli 28km). Sobota, 6.00 štart v Podragi.

In pole se zgodi nejki druzga... Končno je zapihala naša burja. Kar pomeni, da bo treba prat...tudi tisto, kar sicer ne pride v poštev glih vsak dan. Sušilni sem poslala na dopust, da si mal oddahne, revež, saj smo imeli zdej pa res kar iz dneva v dan samo sranje od vremena. In je revež delal brez dneva prestanka. Jast res ne vem, ma tevih cunj...za izvoz.  Ko smo bili v šestih, sem imela okoli 550 strojev na leto, zdej smo trije,...jih imam še vedno skor 400....Ma, halo?  In men se zdi, da sem skuzi  glih oblečena, in v enih in istih štracah, dijobuh.
In tako sem v soboto do 10.ure zjutraj že dala skozi tri stroje... En stroj čez cel balkon, en stroj na eno sušilo, en stroj na štrik pred hišo...to je bilo ko na tržnici na dan četrtka, ko prodajajo štrace.:))

No, zdej  bo burja lepo posušila, ta čas pa midva lahko mahneva na Čaven. Iz kjere strani pa? Ale, pejva iz Kamenj, čez Malo goro. Na tej strani tudi zihr ni kakega snega ali leda.

Ker je pri nas v Dobravljah pihalo ko munjeno, sem se uštimala, kot da grem na skrajni sever. Da me ne bo slučajno zeblo. Zapeljeva se do Kamenj.
In štartava prav pri tabli, kjer nam oznaka pove, da bova rabla do Čavna 2,5 urce.

Bem, še Sporttrackerja vžgem, da bo izmeril, kar bo..in bejžva. Ma, čakte, kje je pa burja, mraz? Niti sapice ni bilo, nič. Popolna tišina čez vso pot do Male gore. 

Začela sva čist počasi, Če grem 3km na uro, se mi zdi, da sem na mestu. Ma, molčim. Ker moj točno ve, da mi to stopicanje živce para, gre zanalašč še bolj počasi. Okej. Pej pejdi... Molčim in sledim.
Šla sva po ta stari tekmovalni. Klanček stalen, a ni hudga. V popolni tišini. Molčim in hodim. Mi večkrat prav paše, ta tišina. :) 

Prečkava požarno in moj mi reče:"No, zdej pa se začne, ta luštno." In da v drugo. Al v tretjo, al v četrto.... in jast lepo piham za njim in molčim. Tik pred Malo goro prehitiva tri pohodnike. Ker na Mali gori ni bilo nikogar in če mi že laufa vejkarca na ST, se nisva nič ustavljala, zato greva hitro naprej. Še zadnji strm klanček do glavne poti, ki vodi proti Kuclju in gas do Čavna v peti, ne - v šesti:) 
O, kolk super. 
Ponavadi nucam do mojga srčnega eno urco. Zdej sva pa do Čavna, s kilometrom višincev rabla urco in pol. Z multi počasnim začetkom? What a feeling,... bi pojala una ....
Ja, sem prav čutla, da mi gre. 

Greva v kočo, Zdravko naju, kot vsakič, lepo sprejme in postreže, Meni joto, mojmu pa kračko s super krompirjem in zelenjavco.

Še mal pokletevava in se uštimava za odhod nazaj v dol. 
Ravno, ko sva plačevala, kličejo eni Zdravkota in ga sprašujejo po vremenu. In reče, da je zunaj - 4 stopinje in da se najbrž štima za sneg... Ma, kako -4? Meni se je zdelo, da je tam okoli 10... bwo? 
Pa res ni bilo čutit tistega mraza. 
Zdravko, čaw, čaw, se vidmo next time..

Spet vžgem ST, da izmeri kar izmeri. Kar se tiče kalorij, je ta ST kar neki.... ne vem, 300 kalorij, kolkor mi je izmerilo za jurja višine in uro in pol aktive... je pa res kar neki. Sej, če sem doma na kavči, ponucam več???
No, kakorkoli.
Za dol sva rabla dobro urco. 

Lepa pot je pot čez Malo goro. Ne zastopim, zakaj  pri nas na Primorskem  ni več ljudi v hribih, ki so nam lahko dosegljivi, brez kakšnih neposrednih nevarnosti.... ne vem. Zakaj nimamo mi ene Šmarnce, kamor bi se lahko vsak odpravil... Ma, ne sam Šmarnca, bilo kam, na bilokjero drugo goro grem, povsod je vedno folk, ki gre gor... a ko greš na Čaven, Golake, Nanos.... jast ne vem, al nimam te sreče, ma, komajda koga srečam. Tiste redke posameznike, ki so stalni in čisto redke ostale. Bwo.

No, še stavek o današnjem miganju. Zjutraj smo najprej pekli kruh, pole sva šla hitro na mojga srčnega. Pole kosilo. 
Tuki se moram mal ustavt. Ne vem, kaj me je včeri pičilo, ampak po ne vem kolko letih sem kupla MESO ZA ŽUPO! Da skuham župco. Korenje, peteršilj je še v vrtu, čebula je še.... torej recmo, da bo fina domača župca!
In da se povrnem v mojo mladost... Včasih, ko je mama kuhala 
župco ob nedeljah, sem ji vedno zaukazala, naj mi meso iz juhe čist na tanke nitke razcefra, doda čebulo, lohk tudi dve in vse skupaj okisa v njami solato.
In moj sin? Moj sin mi do iste črke natančno, kot sem včasih jast svoji mami, zaukaže, kako naj okisam meso?  Do potankosti isto!!! Ej, Patrik, kaj si kaj v žlahti z mano? :) Ne morš verjet...

Danes je šel moj v popoldansko. Najprej sem se hotla po kosilu vreč na kavč, ma, sem si, hvala bogu, rekla: "Ma, sam kaj naj zdaj na tem kavču buljim v blesav TV?!! Sam zaspala bom, to bo vse. Grem jast raje lepo še en bot na mojga!"
In sem šla.