ponedeljek, 23. september 2019

NA VREMŠČICO IN NA SLAVNIK, 22.9.2019

Sram naj me bo, ampak jast nisem še stala na vrhu Vremščice. In pred nosom (skoraj) jo imam!! No, malčk lažem. Dobre 4 leta nazaj, ko je Marjan Zupančič delal rekord po SPP, sem ponoči z avtom, polnim raznovrstnih dobrot za papcat,  lutala po cesti proti Vremščici, misleč in upajoč, da ga kje dobim, ker mi je predčasno "ušel" z Razdrtega. Če me danes vprašate, nimam pojma, kje sem lutala, vem samo, da sem z avtom zavila pri tabli za Vremščico, in pole vozila in  se ustavljala in klicala v temo na ves glas ( to si morate predstavljat v čisti temi, kako je....uboge žvalce, kam so le bežale?)
No, Marjan je bil že kdo ve kje, moj avto je prišel domov nazaj z vso zalogo, k smo jo tekom dneva kar sami zmazali. Marjan pa je vseglih naredil rekord.

Na Vremščico sem zadnje dneve veliko mislila predvsem zato, ker sem kar pogosto videla na Stravi gps Maje Mljačeve, k je tam kar redna udeleženka.
Včeraj je sicer bil tek na Javornik, a mojga ni nič kaj preveč martralo, da bi šel tja tečt, tako, da sem kaj hitro začela študirat, kam pa, če ne na Col. In še popoldne je bla komi tekma....Kaj pa naj zjutraj počneva? :))

In tako je padla odločitev za Vremščico. Torbica okoli pasu, kej posebno lačna in žejna ne bova, saj sva imela zalogovnik polhen še od večera prej:)), zato ruzak odpade.
Naprej od Senožeč zavijeva pri tabli, ki kaže za Vremščico in se zapeljeva še par sto metrov do prvih dveh parkiranih avtov.
Pri označevalni tabli za veterinarsko postajo se je treba držati levo. Prav posebnih oznak za Vremščico nisem vidla. Spet slepa?

Upalim Stravo in bejžva. Pot pisana meni na kožo. Enakomeren vzpon, široka makedamska cesta skoraj vso pot. To lahko šponam...in se sploh ne utrudim.
Za tekaški trening zmernega vzpončka idealna.
V urci in par minutk sva na vrhu. Razgledi kljub oblačnemu vremenu lepi. Triglav, Grinta, komplet Nanos, morje...

Ampak, veste kej? Še prej sva nabrala polhno boršo marel...še zaprtih, idealnih za polnjenje....

Sreča, da sem imela v moji torbici eno vrečko. Ko zagledam prve, sem navalila nanje, kot da sem dobila zlato, potem jih videvam vse več in več....Ogromno!!!
"Ja, oštja, wače, ma, zakaj pa jih nobeden ne bere? Kej so mušnice, al kej? "
Srečava pohodnico, ki se vrača in že kar malo preplašena vprašava, zakaj nihče marel ne bere? Ali to sploh niso marele?
"Seveda so marele, nič bat. Ja, vidva sta prva danes, zato jih je še toliko, te so od noči... čez par uric ne bo nikjer nobene več, ker jih bojo pohodniki, ki bojo prišli, nabrali."
Ampak, kej se komu sanja, kolk jih je blo???? Ogromno! Še velike trgovske verige bi ble kontente z vsemi pobranimi...
Med vračanjem nazaj se je res trlo ljudi, predvsem pa Italijanov, ki so se vzpenjali proti Vremščici.

Ola, Strava pokaže 10 dobrih kilometrčkov.

"Ma, wače, čva it še na Slavnik? Ta Vremščica me niti segrela ni... Slavnik ta strma me vsaj konkretnu zadiha, če greva tempo hojo..."
Pej bejžva.
In že se voziva ko v starih cajtih po ta stari cesti proti Kozini.
 V Kozini, v krožišču nama stric organ pregona samo s prstom pokaže, naj greva nazaj... Kaj? Kam, nazaj? In meni vklopi, da je tega dne triatlon, da zato, najbrž...
Bem, bejžva nazaj, na Ac, v Kastelcu ven in v Podgorje.
Jast ne vem, zakaj, ma, ko jast začnem dihat,...tisto, konkretno... meni kar vse žari...Da res vem, da sem nejki nardila...super filing, res.
No, in tudi na Slavniku sva kar hitro in že gledava, kje sva bla dve urce prej:

No, zdej pa greva v kočo na en pjač in tudi jotka je padla. Do tu pa prav nič. Nisva imela nič za pit, edino dva bombomčka sem dala v gobček:)) Sej vem, ni prav, je treba pit...ma....če ni, še vojska ne vzame, pravjo:))

Še preden sva pojedla, je zunaj kar naenkrat začelo nejki padat in ni druge, kot da jo ucvreva nazaj...
A, danes je dan za sadeže narave. Med potjo je moj otresel eno drevčke drena in popadalo je za eno vrečkico zrelih, njami drnulj, ki so zdej že na barvanju une prozorne tekočince:))

Prideva domov, marele v vrsto in direkt na polnjenje szi šalamčkom in sirčkom in paniranje.
Kaj pa, če bi enkrat dala marele le v pečico? Bem, dejmo probat.
Dam najprej en pladenj, če bo dober, dam še druzga, če ne se preselim na teraso, kjer cvrem v olju...

No, ja, sej so ble dobre, smo vse pojedli, ma... en tak občutk, da glih olje manjka.... pa je bil, no. In strah me je bilo, da so premalo cajta v pečici, ker drobtine kar niso hotle ratat lepo rjavo zapečene...
No, dans smo še tuki, tako, da je blo zadosti pečeno, gvišno.:))
GPS VREMŠČICA
GPS SLAVNIK





sobota, 7. september 2019

26. GORSKI TEK NA ČRNO PRST - NAVIJAŠKA, 7.9.2019

Tek na Črno prst sodi med težje gorske teke pri nas. Ta te res ne pusti v miru mal zadihat, razen tistih 100 metrov pred prvo okrepčevalnico, no, in na koncu tudi malo spusti, a kaj ko pa je treba hitet v cilj, tako da nema pavze! In garaš...do konca!!!

Je pa ponos v cilju, ko vidiš, da si v šestih kilometrih zmazal čez 1300 višincev, zaradi tega toliko večji.
In prav je tako!

 Danes je bilo vreme kar naklonjeno tekačem. Sicer nekaj megle in pršice iz nje, a je prav pašalo. Je pa bila proga kar močno zdrsljiva.

No, sama sem se nekaj po osmih lepo na izi odpravila proti vrhu. Marela v roki, za vsak slučaj dežja, da bom z aparatom na suhem, če že bo, ...ruzak na hrbtu za se mal preoblečt, pjače nisem vzela, saj sem vedela, da mi bojo en glaž privoščili na okrepčevalnici in bejžmo...

Do Trtnika mi je delala družbo Milojkca, k se je ogrevala... sicer najstarejša udeleženka tekme, a na pogled večna mladenka. Res.
Pri Ančki in Stanetu dve tri besede in seveda njuno povabilo, sedaj že standardno, naj se po vrnitvi ustavim pri njima na kozarčku. Ne moreš reči dobrim ljudem ne !

In že zagrizem v zemeljske štenge. No, meni je ta vzpon takoj za stopnicami še najhujši. Potem se vseeno malo bolj zgliha pot.
Ne vem, najbrž nisem še ogreta... da tisti travnik komajda izsopiham.
No, pole pičim jast moj tempo in mi gre čist fejst.

Po dveh kilometrih sem že na prvi okrepčevalnici.
 Včasih je bilo belo uro že na daleč videt, danes pa ure ni bilo?
" Ja, čakte, čakte, brez ure...kako to?"
"Saj je, a tu na avtu in malo drugačne barve, hehe!"
O, pa res... Ajde, pole je pa vse okej...


"ZZ topka!" slišim glas. 
Kej slišim glas Boruta? Jaaaa, bravo Borut. Je pripeljal s sabo tudi mladež, da bojo skupaj navijali za njihovo Slavko ( in ostale, seveda), ki je danes oddelala še četrto cvetko za popoln pušeljc. 

O, brez škljoca pa ne grem naprej.

Zdej pa lohk... 
in grem dalje. 
Ker sem danes šla na pot mal prej kot druga leta, me je seveda zmagovalec Simon ulovil že kar krepko ven iz gozda, ker druga leta me ulovijo pa kar takoj, ko iz gozda na plano pridem.   

Bravo, Simon. ti si res za snet klobuk pred tabo. Tudi po človeški plati, ne le tekaški. 

No, in tako se je pričela moja "služba" navijanja in preganjanja medvedov v druge gozdove:)) ter seveda škljocanja. 
Skoraj do konca sem na mestu, potem, ko pa približno vidim, kdo še manjka, se odpravim tudi sama proti vrhu, da jih pričakam pa tam, na cilju. 
In spet do zadnjega, ups predzadnjega... Igorja sem čakala, a ravno ko sem šla v kočo mal pokukat, je prišel, tako, da.... sori, Igorčk...sem te pa v koči škljocnila. :))

Ker je lani tek odpadel, je bilo letos za pojest seveda še lansko sadno kupo, hehe. 
Vem, da mi ni pripadala in vem, da je ne bi smela, ma, če so pa Graparji tolk fejst ljudje, da ti kar sami ponudijo, no...pole pa že ne morem rečt, da ne bom... In sem seveda sladka še zdej okrog ust.:))
Odlična je bila!

Ola, počasi bo treba v dolinco. Ampak res previdno, zakaj tiste skalace so bile spolzke do amena!

In jast lepo ko polž dol, mimo mene pa priskaklajo, kot da grejo po suhem in ravnem Pavlo, Slavko, Simon, Marko... Ja, ampak to je njihov teren. Naj jim bo!

Ko pridem do Trtnika, seveda STOP pri Ančki in Stanetu.
Na zdravje in še na mnoga leta - naj traja tako!

Stravo sem imela cel cejt vklopljeno in ko sem prišla nazaj do štarta, stisnem stop in vidim, da sem bila pridna!
Za svoje miganje gor in dol sem ponucala manj cajta, kot piše na tablici, da nucaš samo za gor! Ma, sam, kolk smo dobri, no...
Ma, smo res! :))

V gasilskem domu je že bilo veselo.

Danes sem vidla po dolgem cajtu mojo prjatlco Majo in prav mal ljubosumna sem, ko vidim, da je Tonek tudi njen prjatu, ne samo moj ( hihi)

Aja, pa Silvanco in Boštjana - KBK-ja sem tudi videla po sto lejtih.  Lepo vas je bilo videt. Res.

Podelitev za tek, za vse, ki so naredili Pušeljc, žrebanje nekaj lepih nagrad, nagrada za najstarejše in najmlajše
 in že se oziramo v naslednje leto.
V nove izzive, nov Pušeljc.

Čestitke vsem. 44(10ž+34m) vas je danes šlo na Črno prst še po zadnjo cvetko in zasluženo ste prejeli nagrado za to.

Bodi dovolj za danes... moram nest cune sušit:)

GPS STRAVA

FOTO ALBUM

Stanko Janžekovič, Varineja Drašler, Simon Alič, Tina Klinar, Dušan Globočnik, Mihaela Tušar in šef Tomaž Štenkler