Prav ta zadnjo miniutko sem se zrajtala nanj. Oziroma bolj na Vivicitta. Pa sem šla hitro guglat, kdaj BO?!
Ja, mati, si za kačmi, ti. Vivicitta je že mimo, no, za tega imaš pa srečo, saj bo prav danes. O, hitro vse prečekirat. Moj je bil sicer dan prej na UTVV-Legionarju, a so ga tako krči grabli, da je bil prisiljen odstopit po Otlici. No, ne vem, če veste, kolk lahk krči - mišice bolijo...ne le takrat, tudi par dni po njih. Pa je rekel, da ni hujšga in da gre tudi on. Super.
S sabo nič, saj teh 12 km z eno okrepčevalnico vmes zmaže mati bajdvej:)) Pa še sita od sinoči sem bila, k sva bila osmici Vitus. Mljask!
V Novo Gorico. Parkinga niti nisva kaj preveč iskala, sva parkirala pred mojim bivšim kegljiščem. In se sprehodila dober kilometrčk do Trga Evrope, kjer je bilo že vse zelo živo. 
V vrsto za se prijavit. No, resnici na ljubo se skor da ne bi blo treba, ma dejmo mal prispevat v kaso za naprej, za še. je pa organizator po mikrofonu povedal, da nas je preko 1200 prijavljenih. Ma, še en krat tolk neprijavljenih? Zna bit. Ker nas je blo res ohoholala.
Oba župana sta nas, sevjde točno na meji, nagovorila.
Letos je že 50 let od prvega pohoda in seveda grejo hvale in pohvale pri obeh v tej smeri. Pa naj bo pot srečna in prijetna za vse in že odštevata, vsaj v svojem jeziku. Pa pejmo. Počasi za glasbeno skupino, ki koraka in tolče bo tolkalih. Najprej po italijanski strani.
"Wače? Dava v drugo?"
" Ja, ja, me nje nort..."
Nje, 5,5 km na uro za začetk je dovolj. In mahava. Kilometri šibajo, počasi pospešiva najino brzino.
Moram povedat, da sem bla prow kontenta, ko sem gledala, kako naju nekateri prehitevajo. Res je bilo kar nekaj takih, ki so hodili preko 6 km na uro.
Aja, haha, tudi zgubili smo se, sevejde. Buh ti vejdi, če je bil prvi možakar sploh udeleženec pohoda. Ma, čredni nagon....in že nas je bilo 50 zgubljenih. Pa ena pohodnica izvleče ven zemljevid, vidi, da moramo okoli ulice in smo spet na pravi poti. Pa pejmo. Sam, teve ulice po Italiji se vlejčejo, prej k prideš okoli...:))
Na Pristavi prva okrepčevalnica. Prav pred njo smo počakali na prihajajoč vlak.
Popijem deci ledenga čaja in končno je na vrsti prvi hribček skozi Rafut. Mljask. Kolk je res fajn dat mal več od sebe.
Še spust v Novo Gorico, skozi park, mimo občine in nazaj na trg. Do tja so nas seveda speljali po novem železniškem podhodu. Za 12,3 km sva ponucala glih dve určke.
Na pašto, eno birčko in pejva domov. Fajn, da se mal dogaja... naj traja.
