JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

četrtek, 26. junij 2014

20.TEK NA VRŠIČ, ANDREJČKOV TEK, 25.6.2014, PLES V DEŽJU

Te tekme sem si že kar nekaj let zelo želela, zato sem se letos odločila, da si to željo pač izpolnim.
Malo sem pregledovala prejšnje rezultate in po mojih izračunih prišla hitro do tega, da bom v cilju seveda čisto na repu.( Kdaj pa nisem, hehe...)  A nič zato, glede na mojo hojo, bo zame to prav dober rezultat.

Vreme. Ja. Tuki se pa zašteka. Zjutraj vstanem, poslušam, kako bo cel dan deževalo, a glavnina dežja bo v osrednji in južni Sloveniji... Torej obstaja možnost, da v Kranjski Gori ne bi padal?

Celo pot do Ljubljane je bilo suho, v Ljubljani pa scalo, kot iz škafa. No, saj gremo proti gor, bo že nehalo. Mhm, Malo morgen. Uro pred startom na parkirišču že prvi tekmovalci. Dež pada, nič nima namena nehat.
Greva se vpisat, dobiva lepa darila za štartnino, malo si ogledujem, koga kaj poznam. Bolj malo. Tronteljeve, Žbogarjevo, Teraža, ki jo bo v soboto 24 ur pičil iz Krme na Triglav in nazaj čimvečkrat (vso srečo, Franci) in se že kmalu konča moj seznam. Malo sem pogledovala, kje bi bil pa Wega, k je rekel, da bo prišel, a nema Wege....

No, to moram mus omenit, da je napovedovalcu tekel jezik altroke meni. Fant moj, kot da bi bil na tekmovanju v hitrem govorjenju in to v treh jezikih. Tekoče še angleško in nemško. Bravo.

Čas je hitro tekel.  Ja, kaj, dež ne pojenja, ni druge, kot anorak nase in čepico na glavo. Ker je padalo, sem bila primorana sneti očala, ker bi mi jih non stop močilo.  A, jojmene, par minut pred štartom se mi je zaradi tega tako vrtelo v glavi, da bi kar padla skupaj. Hitro dobim mojega, mu vsa prestrašena povem, da se mi vrti, ker nimam očal in če me slučajno ne bo na vrh, sem odstopila.

Napovedovalec kriči v mikrofon, minuta do štarta, na štartu pa še žive duše. Vsi v varnem zavetju streh okoli in okoli štarta, kajti ravno takrat se je še bolj ulilo. Kot, da ne bomo mokri...
No, zadnje sekunde se le prikažemo in dobrih 100 se nas poda najprej skozi mesto po ulicah in potem mimo hotela Lek proti Vršiču. Jast na zadnjem mestu že od samega začetka. Vrtoglavica? Šla, hvalabogu.
 Moj počasen tek, reševalci počasi za mano, kot zadnjo. Ojoj, kaj takega še nisem doživela. Ma, mi niti ne paše to, da mi je non stop za ta zadnjo. Ja, kaj, mati, bolj hitra bi bila, ne, pa jih ne bi imela zadaj. Ah.
Pa so šli po par km naprej. So se naveličali, hehe. Najbrž so mislili, da bom kaj kmalu potrebovala pomoč, pole pa, ko so uvidli, da  gre na počasi in na gvišno...

Seveda mi je bil anorak in čepica, še preden smo sploh zagrizli v hrib, več kot odveč. Vsa potna od potu in mokra od dežja sem se slekla in oddala zadevo redarju, ki je bil na rampi. O, frišen zrak, da ima telo kaj dihat. To je bolje, kot pa v tisti plastiki, četudi bom mokra kot cucek.
Ko končno zagrizemo v hrib, seveda jast odmah u hodanje. Pred mano je prav zares lepo tekla ena ženska, sama pa sem šla mimo najstarejšega tekača, ker je imel nekaj težav. In grizemo, grizemo, jast maširam in mi gre. Pri drugi okrepčevalnici jo mahnem še mimo tekačice in čez nekaj časa še mimo enega moškega. Serpentince pridno štejem, gledam višince, napisane na tablah in računam svojo matematiko. Doma bi bilo to še do kapelce, še do  Škavnice... saj ti nič hudega ni. Prav zares lahko rečem, tak vzpon, čisto po mojem okusu. Nič hudega, za škrge vklopit, ni bilo niti enkrat. Le dolžina se vleče. Ma, bo konec tudi te. Saj zmorem.Okrepčevalnice so ponujale enervit in vodo, na zadnji pa celo kokakolo. Vse sem si privoščila.
Hvala.
Na vrh sem prišla, jast pa  sem mislila, da bo še kaka serpentina. Franci je navijal: "Še čisto malo, še čisto malo." Mimo mene je v zadnjih metrih odtekel najstarejši in prav malo za mano je prišel  še zadnji. Tekačice pa nikjer. Bwo, najbrž je tekla le zase.?

Foto: Marko Čufar

Moj me pričaka vsa presenečen, kako da sem že v cilju, saj se je komaj preoblekel. 15 minut za njim sem prišla. Ja, to je pa res super. Uro 34 minut. Doma sem računala na uro 45. Ja, super, res. Zadovoljna.
Foto: Marko Čufar


Le preoblečem se in že se v udobnem avtobusu odpeljemo nazaj v Kranjsko Goro.
Okrepčali smo se s pašto, tudi vegetarijansko in mhmhmhhm. njami, saj ne vem, ali borovničevo, ali višnjevo pito. Mhm, kolk je bla dobra.
Ker smo bili že vsi na prizorišču, se je podelitev pričela pol ure pred napovedano. Zasluženi pokali so bili zares nekaj posebnega. Lepi. In dež je prenehal. Celo sonček je posijal za nekaj časa.


  Pri ženskah je glavnina nastopila v moji kategoriji, saj nas je bilo od dvanajstih kar deset v moji.
Od mlajših pa le po ena v vsaki. (zmagovalki Claudia in Petra sta tujki)




Okronali smo še kralja in kraljico Vršiča:

Hitro še en škljoc pod štartom, da se obelodani, da sem tam bila:

in  bejžmo nazaj domov.

Spet ščije celo pot, kot iz škafa.  Mi vozimo okoli 120 km /h, mimo nas drvijo 150, 160, ali še več, kot da vozijo po suhi cesti in kot da hitrost na AC ni max 130,  avtomobili s šoferji, za katere ne obstajajo nobena pravila. Ni mi jasno, kje so organi pregona? Ko bom pa jast imela parkirno uro doma pred hišo za pet minut narobe, bo pa : " Vadi pare, Čuferjeva!"  Ah, pestmo stat.

Vršič, pustil si mi lep spomin! Pridem še!

FOTOALBUM 20.ANDREJČKOVEGA TEKA NA VRŠIČ
REZULTATI

ponedeljek, 23. junij 2014

13. GORSKI MARATON 4 OBČIN, 21.6.2014

Največji gorsko tekaški dogodek leta pri nas je za nami.
Tudi tokrat sem se ga udeležila le kot navijačica. Sicer je tako, da... zares imam ogromno željo spet maraton obdelati, ampak moja tetiva za tak podvig še ni pronta. Upam si sicer iti na dolge hodaške fure, a da bi tekla  10 in več km, raje ne. Bo že še prišel moj čas.
Doživeti to vzdušje, naravo, ljudi, pot, tekmo,... v zares prelepi Baški grapi... bom tiho, da ostane še zame, hehe.

No, in tako se moje želje pretopijo pa vsaj v navijanje in na 4 občinah si vedno nekako zadam, da moram biti na obeh koncih. In tako sem tudi letos krenila proti Kovcam okrog pol osmih. Tik pred vikendom od Prezlja, ki si btw upa na GM4O kar pet botov v 40 urah,  oz. pred drugo okrepčevalnico sem se ustavila in počakala le par minut, ko je že pritekel mimo Teklay.
S sabo sem imela ragljo, mobitel za škljocanje, seznam vseh tekačev, ki sem si ga doma s pomočjo excela obrnila po vrstnem redu številk, da bom še iz prsi tekačev prebirala, kdo je kdo, če ga ne bom poznala in še glasilke sem dala na full,  do konca. Joj, mati, to bo pa polno dela.... In seveda, ko sem začela tuliti, in mahati z ragljo in še vsakega pofotkati, ja, pa še gledati, kdo bi bil pa to...... nekaj se mora sfižit... in ker mobitel ni bil na miru, so tudi fotke od tu.... ojejej, boga mati. Tega seveda takrat še nisem vedela. Ko sem jih doma dala na komp, ah, kar jokat bi začela.

Seveda sem tulila na ves glas za vse tri stotnije tekačev. Počakala sem prav do zadnjega, do  nekaj čez deveto.
In že grem na drugo delovno mesto. Spustila sem se v tek do Podbrda, hitro v avto, v Hudajužno in komaj, da me je redar še spustil proti zadnji hiši, kajti Teklay je že prihajal v Hudajužno.
Hitro se zapodim v,  ja, ma, prav zares navpični hrib in skušam čim dlje, dokler me Teklay ne ulovi. Prišla sem do enih 200m pred prvo okrepčevalnico na Durniku in se lepo učičala na skalco. Tam sta bila tudi gorska reševalca, ki sta prišla s skupino reševalcev iz Zenice. Pozdravimo se, malo pomenimo, omenim jima, da jima bom šla najbrž tri ure krepko na živce, ker bosta morala poslušati moje tuljenje, ma, da bo pa pestro.
"Nema problema." , sta rekla Almir in E...?  "Bio sam ja košarkaški sudac, pa znam ja, kako je to!" Hja,...čaki, boš videl zdaj...


Sedaj sem sedela in tudi roka je bila zaradi tega bolj mirna. Za gvišno sem imela s sabo še en mobitel od mojga in tokrat sem z njim škljocala. Na kolena si razgrnem še seznam tekačev, ki bojo zdaj bolj narazen, da bom lahko bolj v miru gledala po seznamu in bejžmo v akcijo...

Tri ure, cele, sem tulila prav za vsakega, prepevala pesmice, si izmišljevala štose, razne rime...:
Še mau, še mau,
pa bo Durnik pau
in ko prideš do sekreta...
prikaže se Marija Sveta!!!

Ole, lole, ole, ole, zdej  ..... gre,
zdej .... gre,
in glejte, smeje se....

We are the champions....
.....


In res se je malodane vsak odzval z nasmehom, pozdravom..., da je dobil dodatno voljo, motivacijo za naprej..Moj cilj dosežen!



Tako je bilo več kot tri ure. Moja nova prijatelja iz Zenice pa kar nista mogla verjeti... , da je še huje kot na fuzbalu...., sta izjavila. Hehe.
In to z eno samo osebo!

Tudi tu sem navijala prav do zadnjega.

In spet hitro v avto, nazaj v Podbrdo v ciljno ravnino. Počakat na mojega.
Mojemu ZZ-ču, ki si je za letos zadal, glede na to, da je lani zaradi krčev odstopil, da bo prav na vsaki okrepčevalnici pil in jedel, si vzel sol, in še, da ne bo šel prav nič na rezultat, ampak le, da pride okoli brez problemov, se je vse izšlo. In je zaradi tega danes presrečen.

Presrečni v cilju: Vanček Branko, Pisnik Aleksandra, Draga Žbontar in jast

Čestitke so letele na vse konce in kraje, še zaslužena masaža, pivička, kosilo in bejžmo počasi proti domu.
Kaj naj za konec napišem?
Zares tekma vseh presežkov je uspela.
Številka  13 JE za Baško Grapo srečna številka. A brez dvoma bo tako tudi s številko 14, 15, 16...
 Fotke z Durnika: ( iz Kovc jih ni niti za pregledat):
NA DURNIK GREMO...

 Prilepim še mojo pesmico, ki sem jo objavila na TF, da bom imela vse na kupu:

Ma, naj še jast napišem,
da se tudi sama tam narišem. 
Pridem v prelepo Baško grapo
navijat prav za vso tekaško klapo.

Bom ragljo zavrtela, 
glasilke rezervne s sabo imela,
da bom na ves glas tulila 
in morda s tem koga spodbudila

ter mu dala gajsta,
da mu pikič šlo bo lažje, 
če že ne prav po vražje.

A naj vam, stara đomba, zdaj nakažem, 
kako jast štiri občine zmažem.

Je pot do pod Črne prsti en sam užitek,
a v dol na eks dobiš pribitek.
In se pot v dolino vleče,
da mi pamet čisto kmalu reče: 
"Ja, kaj si se na pot podala? 
Kaj, ti misliš, da jo boš zmazala?
Ko v Znojile boš prispela, 
tam šele trpeti boš začela! 
Ti bo vročina v glavo tolkla,
hehehe, a te bo dotolka? "

A sama se ne dam, 
se na vsaki okrepčevalnici okrepčam.
Mi dajo Graparji zagona,
kot da sto let se poznamo, 
vsi bodrijo in so z mano. 

Ko do Hudajužne pridem,
fino juh`co maznem in odidem.

In ko prečkam cesto,
vse je živo,  
kaj prišla sem v kako mesto?

Pri zadnji hiši vsega nudi gospodična:
"Vzemi, pij, in se okrepi,
kajti zdaj sledi navpična!"

In res navpično se zagrize,
in spet me pamet mal obgrize:
"A ne bi šla ti raj` nazaj?
Poglej se, no, kako trpiš,
le kaj za to na konc` dobiš? " 

A gor, v daljavi že harmonika
lepo pesmico igra.
"Do tam še pridem in odplešem.
In potem spet lažje bo,
boš videla, kako bo šlo."

In čisto res je vse tako!

A zgodbe še ni kon`c, seveda! 
Ko ven iz gozda koča se zagleda!
Sedaj šele začne se zmeda!

Je že to res, da je koča  tam, 
a zakaj jast občutek imam, 
kot da grem drugam?
"Joj, koča, do tebe moram priti,
lepo te prosim, ne mi uiti!"

In ko končno pridem do sekreta!
Priznam, prikaže se mi Marija Sveta!

In spet se malo napojim 
in že v dolino oddrvim.
Ne vem za druge, 
kako jim v dol gre, 
a v meni zdaj že smeje se vse.


In ko sem skozi cilj stopila, 
kot da otroka bi rodila. 
V trenu vse gorje sem pozabila, 
ostala je le radost mila.

In povem naj vam samo še to! 

Naj vaš čas bo štiri ure ali pet, 
ali pa vseh devet :
V cilju bo prav vsak tekmovalec
NA SVOJI ZEMLJI ZMAGOVALEC!


Sedaj sem tolko padla not`,
da grem drugo leto še en bot !?

ponedeljek, 16. junij 2014

VRTIČKANJE II.

Moj vrt pa dela kot za stavo. Seveda, veliko pomeni, da je sproti zalit od matere narave.
A tudi sama sem veliko v njem. Motika dela, rahlja, ruva plevele, ...
Pajo, če bereš, ti najbrž že plodove čilija pobiraš, a danes se končno lahko pohvalim, da bojo celo štiri una semena, ki so mi tri mesece zgolj čmela, ratala.
Od tvojih sadikc pa mi je prvi plod pognal tabasco.


Zaenkrat kaže, da bojo vse tvoje sadike uspele.

Fižol je visok že blizu tri metre. 


Bučk imam ogromno. 


Danes smo pobrali zelje, ker so ga začeli polži mljaskat. 


Čebula je kapitalna... 



Paradajz lepo debeli.

Kumare. Sem kupila različne sadike. Ma, ene so dolge... Še daljše kot iz Hoferja...hehe. In okusne. Njami.

 In da ne pozabim na super okusno rdečo peso in korenje....mhmhm, kar sline se mi cedijo.

No, tako izgleda moj vrtiček. Seveda sem ponosna nanj. Še toliko bolj, ker  besede vrtičkanje nisem poznala, dokler nisem rekla usodnega DA.

Važička!!!

NA TEŠČE NA GOLAKE IN NA ČAVEN

Prav en par stavkov pa že moram napisat, kako sva se imela v soboto na najinem maršu.
Torej , avto  parkirala , mi rečemo v koraku, to je na križišču poti, ki peljejo na Predmejo ali na Lokve. Štartala sva ob 7.50. Z normalno, ne prav hitro hojo sva bila pri koči pod Golaki čez eno urco. Čeprav sem zjutraj mislila, da mi ne bo steklo, oziroma shodilo, mi je kar šlo. In seveda mi je takoj po glavi začelo ropotat, da je to zato, ker sem tešča. Že večkrat se mi je namreč zgodilo, da sem na tešče šla kot peresno lahka deklica. Da kar nekam letim. Tudi moje nabite noge so bile čisto lahke.
 Na koči vidim, da piše do vrha Golakov še 40 minut in jo kar mahneva. Nič pit med potjo, le šibanac gor. In še vedno mi gre super. Do vrha sva rabila 15 minut.
Vreme megleno, kar hladno, sploh, ker sem imela na sebi le majico brez rokavov, ah, po domače rajši napišem  konotjero.




Medtem, ko med celo potjo nisva srečala žive duše, pa je bila na vrhu trojica. . Dva iz Celja, eden iz Rogaške Slatine.



Povprašajo, če jih lahko slikamo in seveda jast nisem jast, če ne povprašam, od kje so  in kje bi zdaj mi dobili koga, ki  bi ga lahko oboji  poznali. Pa pridemo en dva tri do legende Helene Fric Križanec, na TF znane kot Hoja. Gospodič je sodelavec njenega moža. Helenca, če bereš, sem mu zažugala, da te mora pozdravit... pa, da vidimo....
Seveda sem se še považila, da greva še na Čaven in oni, da tudi. Hehe. Ma, szi avtom.

Na vrhu tudi nisem nič pila, niti jedla. Spustila sva se proti koči in tudi do dol sva skupaj s klepetanjem na vrhu porabila 15 minut. Po uri in pol aktive sva oba skupaj pred kočo popila en čaj, torej dober deci vsak. In sva kar mahnila naprej, da se ne ohladiva. No, saj ta pot od pozadi na Čaven je lepa, sam se mi pa vleče ko jara kača. Skoraj rajši bi šla nazaj na Predmejo in od tam na Čaven. No, kakorkoli, tudi po tej poti nisva srečala žive duše. V kočo na Čavnu sva vstopila deset do enajstih. Torej sva za vse skupaj porabila tri ure. Do koče na Čavnu tudi nisem nič pila ali jedla. In mi je prav zares lepo zneslo. Seveda bi bila zgodba čisto drugačna, če bi žgalo sonce ali že, da bi bilo toplo. Pa je bilo ravno točno, da se je dalo zdržat.
Na vratih seveda spet srečamo naše nove znance, ki so pravkar prispeli iz Golakov, a z avtom.

Zdaj pa zaslužen pir.

No, ko je glavnina končana, pa se mi je pred oči že začel prikazovat žar in gor ena gora zelenjave. Njami. Wače, bejžva hitro v dolino.
Poškljocava še osla, ki je preganjal psa


 in že jo mahneva v dolino.
V Dobravljah je sledil moj prvi njami tega dne - zelenjava z žara.




ponedeljek, 02. junij 2014

11.TEK NA ŠPIČAST VRH

Najprej razlog, zakaj mi včeraj ni zalaufala moja mašina.
Moj ZZ je namreč vse preostale viruse in bacile, ki jih je imel, z vso ljubeznijo ponoči med kašljanjem meni podaril.
Ni blo druge, da sem prišla tudi jast na vrsto. In sem bila par dni prej vse prej kot v normalnem stanju, stalno bi sam spala, glavo sem imela, kot bi  dan poprej popila hekte alkota, ko sem zakašljala, se mi je zdelo, da ga povlečem, kašelj namreč, prav iz ta zadnje ven, ne le iz pljuč.
Ma, v soboto je blo mal boljše in v včeraj, v nedeljo, sem rekla,  grem. Vem, da se domačini v Zadlogu potrudijo v nulo in prav en malček greh je zamudit tako lepo prireditev.
Dan je bil lep, počasi se nas je zbrala lepa skupinica, več ali manj poznanih tekačev.
Ob prijavi na domačiji Pri Bizarju  si si izbral barvo in številko majice in dobil še bon za malico. Lahko si si postregel s čajem ali kavo. Na oglasni deski je bila na vpogled tabela s komplet vsemi udeleženimi v vseh desetih letih in njihovimi rezultati.    Lepo si si ogledal, če si že tam bil, katerega leta ti je šlo najhitreje, obkroženi so bili vsi rekordi.


Čeprav sem na štartu zažugala Tratnikovim in Aliču in unim, ta hitrim, naj za božjo voljo vsaj enkrat mal bolj počasi odtečejo, me ni prav nihče ubogal ...
Že od začetka so se vsi sto na uro zakadili proti travnatemu začetku vzpona in jast za njimi, da sem že po  sto metrih dihala kot nilski konj.
 Uf, sem se spraševala, kaj je to, mati, brzina od geparda, al posledice viroze?  Ko sem videla, da so mi že v prvem pol km vsi uni, ki smo si med sabo tam tam, ušli daleč naprej, sem že vedela, kolk je ura. O.K. Gremo mi po svoje, oz. sam, da gre.
Okrepčevalnica je bila točno na polovici.

Foto Stane km pred ciljem.

         Na tem delu, kjer je bil Stane, je bilo ravno. In tu sem celo tekla...


Vsi so se že vračali, ko sem jast še sopihala proti cilju. Zadnji vzpon  navpičen.

     Tuki gre pa navpično gor...



Cilj.

Rabim kar nekaj časa, da se izdiham in pridem k sebi.

                      Izmučena, ma vseeno srečna... kot zmerom.

                        Od naše familije je bila poleg mojga ZZ topa na tekmi  tudi Sindis

Organizator je v cilju vsakemu dal v roke steklenico ledenega čaja in frutabelo. Na mizi pa si si lahko postregel še z vodo, čajem in tudi dve steklenici unga, k se ne sme reklamirat, sta bili. Ena temno rdeča, ena rjavo zelena. Ja, seveda sem morala obe probat, če ne zaradi druzga, zato, da mi ubije kakšno žvalco notr v meni.  Sta ble obe dobri.

V dolino  je ob klepetu z Vrhunčevima čas hitro minil.
Dvorišče, polno miz in klopi. Za malico super pašta, tako za mesojede kot za vegejede.    Stojnica na sredi dvorišča se je dobesedno šibila pod težo vsega sadja: pomaranč, jabolk, banan, lubenic, pa napolitank, kolikor hočeš in kave in čaja....
Prav vsak tekmovalec si je  šel  po svojo   praktično nagrado.
Podelitev. Poleg izvirnih pokalov so dame prejele še rožico, otroci pa čokolado.


          Sindis je danes zmagala. Bila je edina v svoji kategoriji. Teh izvirnih pokalov imamo doma zdaj že sedem.

 Nagrajen je bil tako najstarejši kot najmlajši udeleženec tekme.   :Posebno priznanje sta dobila tudi dva, ki sta do sedaj največkrat zagrizla v hrib na tekmi.  Priznanje je šlo tudi domačinu, ki si je zadal, da bo progo očistil in pripravil za tekmo, ki je bila zaradi žledoloma vse prej kot prehodna.

Konec.  Ja, seveda moram jast še pomest, ne...  In domačini s strahom povprašajo, če smo bili zadovoljni?  S postrežbo?   Z gostoljubnostjo ?  Nasploh ?
Halo ?    Organizator društvo TRMA se je odločil, da namesto klasične štartnine 12 evrov zniža štartnino na 10 evrov.
Zakaj že? Saj ne da ne paše, a za vse, kar sem dobila na tem vašem domačem, vaškem teku, bi bila štartnina nekje v kakem mestu zihr vsaj 50 komadof. In še se bojim, da bi bila zaradi ogromnih stroškov le  voda za pit. Če sploh --- se tudi zgodi.

Kako ste pa vi prišli skozi?  S TRMO ?  Dobro ime društva, za katerim stojijo ljudje, ki hočejo,  zmorejo in strmajo... Ko bi bili vsi taki.

REZULTATI: http://www.primorskigorskiteki.si/images/rezultati_tekov/teki_2014/R_Zadlog_S2014.pdf

FOTOGALERIJA: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6020032051730664401