Tudi tokrat sem se ga udeležila le kot navijačica. Sicer je tako, da... zares imam ogromno željo spet maraton obdelati, ampak moja tetiva za tak podvig še ni pronta. Upam si sicer iti na dolge hodaške fure, a da bi tekla 10 in več km, raje ne. Bo že še prišel moj čas.
Doživeti to vzdušje, naravo, ljudi, pot, tekmo,... v zares prelepi Baški grapi... bom tiho, da ostane še zame, hehe.
No, in tako se moje želje pretopijo pa vsaj v navijanje in na 4 občinah si vedno nekako zadam, da moram biti na obeh koncih. In tako sem tudi letos krenila proti Kovcam okrog pol osmih. Tik pred vikendom od Prezlja, ki si btw upa na GM4O kar pet botov v 40 urah, oz. pred drugo okrepčevalnico sem se ustavila in počakala le par minut, ko je že pritekel mimo Teklay.
S sabo sem imela ragljo, mobitel za škljocanje, seznam vseh tekačev, ki sem si ga doma s pomočjo excela obrnila po vrstnem redu številk, da bom še iz prsi tekačev prebirala, kdo je kdo, če ga ne bom poznala in še glasilke sem dala na full, do konca. Joj, mati, to bo pa polno dela.... In seveda, ko sem začela tuliti, in mahati z ragljo in še vsakega pofotkati, ja, pa še gledati, kdo bi bil pa to...... nekaj se mora sfižit... in ker mobitel ni bil na miru, so tudi fotke od tu.... ojejej, boga mati. Tega seveda takrat še nisem vedela. Ko sem jih doma dala na komp, ah, kar jokat bi začela.
Seveda sem tulila na ves glas za vse tri stotnije tekačev. Počakala sem prav do zadnjega, do nekaj čez deveto.
In že grem na drugo delovno mesto. Spustila sem se v tek do Podbrda, hitro v avto, v Hudajužno in komaj, da me je redar še spustil proti zadnji hiši, kajti Teklay je že prihajal v Hudajužno.
Hitro se zapodim v, ja, ma, prav zares navpični hrib in skušam čim dlje, dokler me Teklay ne ulovi. Prišla sem do enih 200m pred prvo okrepčevalnico na Durniku in se lepo učičala na skalco. Tam sta bila tudi gorska reševalca, ki sta prišla s skupino reševalcev iz Zenice. Pozdravimo se, malo pomenimo, omenim jima, da jima bom šla najbrž tri ure krepko na živce, ker bosta morala poslušati moje tuljenje, ma, da bo pa pestro.
"Nema problema." , sta rekla Almir in E...? "Bio sam ja košarkaški sudac, pa znam ja, kako je to!" Hja,...čaki, boš videl zdaj...
Sedaj sem sedela in tudi roka je bila zaradi tega bolj mirna. Za gvišno sem imela s sabo še en mobitel od mojga in tokrat sem z njim škljocala. Na kolena si razgrnem še seznam tekačev, ki bojo zdaj bolj narazen, da bom lahko bolj v miru gledala po seznamu in bejžmo v akcijo...
Tri ure, cele, sem tulila prav za vsakega, prepevala pesmice, si izmišljevala štose, razne rime...:
Še mau, še mau,
pa bo Durnik pau
in ko prideš do sekreta...
prikaže se Marija Sveta!!!
Ole, lole, ole, ole, zdej ..... gre,
zdej .... gre,
in glejte, smeje se....
We are the champions....
.....
In res se je malodane vsak odzval z nasmehom, pozdravom..., da je dobil dodatno voljo, motivacijo za naprej..Moj cilj dosežen!
Tako je bilo več kot tri ure. Moja nova prijatelja iz Zenice pa kar nista mogla verjeti... , da je še huje kot na fuzbalu...., sta izjavila. Hehe.
In to z eno samo osebo!
Tudi tu sem navijala prav do zadnjega.
In spet hitro v avto, nazaj v Podbrdo v ciljno ravnino. Počakat na mojega.
Mojemu ZZ-ču, ki si je za letos zadal, glede na to, da je lani zaradi krčev odstopil, da bo prav na vsaki okrepčevalnici pil in jedel, si vzel sol, in še, da ne bo šel prav nič na rezultat, ampak le, da pride okoli brez problemov, se je vse izšlo. In je zaradi tega danes presrečen.
Čestitke so letele na vse konce in kraje, še zaslužena masaža, pivička, kosilo in bejžmo počasi proti domu.
Kaj naj za konec napišem?
Zares tekma vseh presežkov je uspela.
Številka 13 JE za Baško Grapo srečna številka. A brez dvoma bo tako tudi s številko 14, 15, 16...
Fotke z Durnika: ( iz Kovc jih ni niti za pregledat):
NA DURNIK GREMO...
Prilepim še mojo pesmico, ki sem jo objavila na TF, da bom imela vse na kupu:
Ma, naj še jast napišem,
da se tudi sama tam narišem.
Pridem v prelepo Baško grapo
navijat prav za vso tekaško klapo.
Bom ragljo zavrtela,
glasilke rezervne s sabo imela,
da bom na ves glas tulila
in morda s tem koga spodbudila
ter mu dala gajsta,
da mu pikič šlo bo lažje,
če že ne prav po vražje.
A naj vam, stara đomba, zdaj nakažem,
kako jast štiri občine zmažem.
Je pot do pod Črne prsti en sam užitek,
a v dol na eks dobiš pribitek.
In se pot v dolino vleče,
da mi pamet čisto kmalu reče:
"Ja, kaj si se na pot podala?
Kaj, ti misliš, da jo boš zmazala?
Ko v Znojile boš prispela,
tam šele trpeti boš začela!
Ti bo vročina v glavo tolkla,
hehehe, a te bo dotolka? "
A sama se ne dam,
se na vsaki okrepčevalnici okrepčam.
Mi dajo Graparji zagona,
kot da sto let se poznamo,
vsi bodrijo in so z mano.
Ko do Hudajužne pridem,
fino juh`co maznem in odidem.
In ko prečkam cesto,
vse je živo,
kaj prišla sem v kako mesto?
Pri zadnji hiši vsega nudi gospodična:
"Vzemi, pij, in se okrepi,
kajti zdaj sledi navpična!"
In res navpično se zagrize,
in spet me pamet mal obgrize:
"A ne bi šla ti raj` nazaj?
Poglej se, no, kako trpiš,
le kaj za to na konc` dobiš? "
A gor, v daljavi že harmonika
lepo pesmico igra.
"Do tam še pridem in odplešem.
In potem spet lažje bo,
boš videla, kako bo šlo."
In čisto res je vse tako!
A zgodbe še ni kon`c, seveda!
Ko ven iz gozda koča se zagleda!
Sedaj šele začne se zmeda!
Je že to res, da je koča tam,
a zakaj jast občutek imam,
kot da grem drugam?
"Joj, koča, do tebe moram priti,
lepo te prosim, ne mi uiti!"
In ko končno pridem do sekreta!
Priznam, prikaže se mi Marija Sveta!
In spet se malo napojim
in že v dolino oddrvim.
Ne vem za druge,
kako jim v dol gre,
a v meni zdaj že smeje se vse.
In ko sem skozi cilj stopila,
kot da otroka bi rodila.
V trenu vse gorje sem pozabila,
ostala je le radost mila.
In povem naj vam samo še to!
Naj vaš čas bo štiri ure ali pet,
ali pa vseh devet :
V cilju bo prav vsak tekmovalec
NA SVOJI ZEMLJI ZMAGOVALEC!
Sedaj sem tolko padla not`,
da grem drugo leto še en bot !?
Zdej pa vem, kdo si. Ej, si mi šla na živce...oziroma sam sebi sem šel na živce, ke rmi je šlo tako počas
OdgovoriIzbriši