ponedeljek, 16. junij 2014

NA TEŠČE NA GOLAKE IN NA ČAVEN

Prav en par stavkov pa že moram napisat, kako sva se imela v soboto na najinem maršu.
Torej , avto  parkirala , mi rečemo v koraku, to je na križišču poti, ki peljejo na Predmejo ali na Lokve. Štartala sva ob 7.50. Z normalno, ne prav hitro hojo sva bila pri koči pod Golaki čez eno urco. Čeprav sem zjutraj mislila, da mi ne bo steklo, oziroma shodilo, mi je kar šlo. In seveda mi je takoj po glavi začelo ropotat, da je to zato, ker sem tešča. Že večkrat se mi je namreč zgodilo, da sem na tešče šla kot peresno lahka deklica. Da kar nekam letim. Tudi moje nabite noge so bile čisto lahke.
 Na koči vidim, da piše do vrha Golakov še 40 minut in jo kar mahneva. Nič pit med potjo, le šibanac gor. In še vedno mi gre super. Do vrha sva rabila 15 minut.
Vreme megleno, kar hladno, sploh, ker sem imela na sebi le majico brez rokavov, ah, po domače rajši napišem  konotjero.




Medtem, ko med celo potjo nisva srečala žive duše, pa je bila na vrhu trojica. . Dva iz Celja, eden iz Rogaške Slatine.



Povprašajo, če jih lahko slikamo in seveda jast nisem jast, če ne povprašam, od kje so  in kje bi zdaj mi dobili koga, ki  bi ga lahko oboji  poznali. Pa pridemo en dva tri do legende Helene Fric Križanec, na TF znane kot Hoja. Gospodič je sodelavec njenega moža. Helenca, če bereš, sem mu zažugala, da te mora pozdravit... pa, da vidimo....
Seveda sem se še považila, da greva še na Čaven in oni, da tudi. Hehe. Ma, szi avtom.

Na vrhu tudi nisem nič pila, niti jedla. Spustila sva se proti koči in tudi do dol sva skupaj s klepetanjem na vrhu porabila 15 minut. Po uri in pol aktive sva oba skupaj pred kočo popila en čaj, torej dober deci vsak. In sva kar mahnila naprej, da se ne ohladiva. No, saj ta pot od pozadi na Čaven je lepa, sam se mi pa vleče ko jara kača. Skoraj rajši bi šla nazaj na Predmejo in od tam na Čaven. No, kakorkoli, tudi po tej poti nisva srečala žive duše. V kočo na Čavnu sva vstopila deset do enajstih. Torej sva za vse skupaj porabila tri ure. Do koče na Čavnu tudi nisem nič pila ali jedla. In mi je prav zares lepo zneslo. Seveda bi bila zgodba čisto drugačna, če bi žgalo sonce ali že, da bi bilo toplo. Pa je bilo ravno točno, da se je dalo zdržat.
Na vratih seveda spet srečamo naše nove znance, ki so pravkar prispeli iz Golakov, a z avtom.

Zdaj pa zaslužen pir.

No, ko je glavnina končana, pa se mi je pred oči že začel prikazovat žar in gor ena gora zelenjave. Njami. Wače, bejžva hitro v dolino.
Poškljocava še osla, ki je preganjal psa


 in že jo mahneva v dolino.
V Dobravljah je sledil moj prvi njami tega dne - zelenjava z žara.




Ni komentarjev:

Objavite komentar