JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

nedelja, 22. marec 2015

NAJ NAJ 21 - OGLEDNA TURCA, 21.3.15

Zjutraj vstanem, pokukam proti nebu, vreme v redu, sicer oblačno, a če so vremenarji govorili, da bo slabo prišlo iz zahoda, bo tam zdržalo, upam.
Na pot kreneva nekaj po sedmih, stric garmin nam je kazal, da bova v Škofji Loki ob 8.18. Pole še par minutk do Sv Andreja, ki pa ga naš stric garmin niti pod točko razno ni imel v svojih klinkerčkih in na štartu bova čisto dovolj zgodaj. Doma si na papir prepišem, tako, za svaki slučaj, kako do Sv Andreja.
Tak je bil plan.
In bejžmo.

V Škofji Loki sva še pikco prej, greva po navodilih in ko prideva do Puštala: POPOLNA ZAPORA CESTE DO 17. URE
"Ola, wače, zdej ga pa imva u riti. Kam zdej? "
 Tam pri eni hiši ( kjer je na tekmi zadnja okrepčevalnica) vidim avto MB registracij, ki se nekaj meni z domačini.
 "Aha, wače, bejžva hitro še midva tja, uni so tudi gvišno prišli na ogled, k so iz MB."
Šibneva tja. " Dobro jutro. Vi tudi na ogled?  Že veste, kako pridemo do tam? "
" Ja, treba bo hudo naokoli, zaradi teh 50 m. Je treba v Zminc in pole k Sv. Ožboltu in ....."
Uf, me začne kar potit.... Se odpravimo, midva za unimi iz MB. Prideta do krožišča, gresta nazaj...Se ustavita pri BUS postaji, pravita, da jih vodi garmin nazaj.... "A vam pa dobi Sv. Andrej, nama niti ne dobi tega. So sicer štirje Sv Andreji, ma tega nad Š.Loko .... ni."

Prav v tistem trenutku gre mimo avto in v njem vidim KBK-ja.
" Ola, wače, Jezerškov gvišno pozna pot. Bejžva hitro za njim." Jast hitro mobitel v roke, se mi zdi, da sem si en bot dala njegovo št. v stike, tako za svaki slučaj ... in res ga najdem, pokličem, naj malo zažlajfa, da ga uloviva, ker šibava za njim. In bejžmo naprej. In se vozimo, vozimo v hrib, vozimo... pa še malo vozimo, še v hrib.... ura je bila tik tak 9.00, mi pa se še kar vozimo....
Na koncu sveta domačija,  Boštjan gre vprašat, kje smo falili. Seveda bo treba nazaj v dolino Hrastnice. In pole, ko smo prišli nazaj dol.... smo bili na pravi poti, oz. tisti, ki pelje k Sv Andreju. Zapora ceste pa tik za tem. Zaradi teh par m zapore smo se mi zdaj gajdrali skoraj eno uro po vseh teh rovtah? Ojej, seveda mi pride na misel izkušnja s Španovih vrhom.... ja, jast pa res ne vem, zakaj mora bit tako. Nimam sreče, nimam sreče, bi pel Mlakar.

Končno smo na pravi poti, a kaj, ko je bila ura 9 že zdavnaj? Sigurno so že vsi odšli na pot.
Pridemo pred gostišče, parking plac popolnoma.... prazen. Prva dva avta.

"Ja, ma, kaj je pa zdaj?" Le ena punca čaka. To bo organizatorka Maja. Malo morgen.
Pripeljala se je s kolesom na ogled Naj naj, a že več kot pol ure samo čaka in nikjer žive duše.
A tako!
KBK se spravi v akcijo telefoniranja, nakar končno izve, da čaka organizatorka Maja na vse pri zapori ceste, za katero ni niti najmanj vedela, da se od tam odpravijo peš po zadnjem delu Naj naj do Sv. Andreja.
No, končno se dobimo. Po dogovoru bojo šli ta hitri malo hitreje, ta počasni, ma še vedno hitri, pa malo počasneje. Že do cerkve Sv. Andreja se res formirata dve skupinici.
Jast sem vsekakor šla uživat, torej bom v ta počasni.
Bilo nas je šest. Jast, wače, Maja, Saša, njen mož  Bobi, Barbara. Udeležba mednarodna, kajti Bobi je Šved!
                           
                                                                    Moj, Bobi, Saša

Pot? Ma, kako naj napišem? Krasna. Čudovita. Prekrasna. Prečudovita.
                                                                  Sv. Ožbolt čaka

                                                           Tik pod vrhom


                                                                        Poziranje.


Po prvem premaganem vzponu do Sv. Ožbolta smo se spustili v dolino. Naslednji nas čaka Tošč. Bobi kar ni mogel verjeti svojim očem, ko nam je Maja kazala, kam jo bomo ucvrli, da bo tako dolgo pot zmogel. Pa jo je!
    Tošč že čaka...


                               Pri cerkvi Sv. Jedrti bo treba spet zagristi v hrib.

Oh, kako lepo. Sonček sije, sicer malo vetra, a meni je prav pašal, da me je sproti hladil.
Med vsemi nami je stekel pogovor, kot bi se poznali že tavžent lejt. Pa smo prvič skupaj!

Sproščen, malo heca, malo ta zaresnih zadev, a več ali manj samo smeh na obrazih.
 Maja je celo rekla, da jo prav obrazne mišice od smeha bolijo. Bilo nam je res lepo.


                                                            Barbara, Maja, Saša, Bobi

Za vsak možen razgled smo se lepo ustavili, analizirali, kje smo, kje smo bili, si rožce ogledovali, se pofotkali...

Urce so tekle, o kaki utrujenosti, vsaj pri meni, ne duha ne sluha. Še pit in jest nisem rabla.


Na Tošču je bila skupina starejših planincev, na hitro smo se malo okrepčali in že smo jo mahnili dalje.

Naleteli smo tudi na kopo, oglje se je kar samo delalo... oglarja pa ni bilo.



  Ojej, upam, da sem si prav zapomnila ...

Naslednji vzpon  na  vrh Gontarske planine

                           
                                Tam smo malo posedeli, se malo okrepčali...poškljocali...

In krenili dalje.... Čez Babnik na Igalo ( Ups? Al je blo to že prej? Ups! )
in proti Osolniku.


No, tuki pa moram en stavek več napisat.
Lani, na tekmi,  sem imela po tistem travniku do Osolnika tako krizo, da sem mislila, da se vzpenjam po strašansko hudem klancu... Nikakor se nisem mogla privlečt do Osolnika.
Včeraj? Ma, saj vzpona sploh ni ... Kaj se je speštal uni hrib, k je bil lani, al kaj? Saj ne morem verjeti.

Na vrhu smo pohodnico prosili, če nas lahko poškljoca, da bomo vsaj na eni vsi skupaj. Ni blema.

                                                              Frendi od vedno- za vedno!

Na spustu proti Puštalu nas je Maja opozorila, da bo treba na tekmi malo pazit, da se držimo leve poti proti Loki, ker naj bi par tekmovalcev tam kar skrenilo desno namesto v levo. No, pa oznake bo za gledat.
 Blata, o katerem je pisal Bojan Ambrožič, pa tudi ni bilo več. Spust je bil suh.

                                                                         Moj ZZ....


V Puštalu se poslovimo od Saše in Bobita, ker sta imela avto parkiran pred zaporo in sta že opravila z vzponom k Sv. Andreju na začetku. Tudi Maja ga je, a je kot ta prava babnca šla še enkrat z nami do vrha oz. cilja pri gostišču Rupar. Kamor smo po petih urcah in pol prispeli. Prijetno utrujeni, a vsi prezadovoljni. No, jast sem celo rekla, da bi šla kar še en bot takoj, tolk mi je blo fejst...


Ker pa si še en bot čez vse tiste rovte z avtom nisem niti pod razno želela, sploh pa ne, ker nama je lučka od bencina svetila sto na uro ( Ja, smo rekli, da bomo tankali pole...le  kdo bi predvideval take stranske poti,  lol?? Mi že ne, lol...) , smo lepo na sončku počakali in čikulali do malo pred peto, ko  se cesta odpre.


                              . Kolk je leeeeeeeeeeppppppppppppppppoooooooooooooooooo!!!!

Pozdravi, zahvale..... in bejžmo. Točno ob petih se je cesta odprla, midva na bencinsko in po poti domov v obujanje spominov, kolk je bilo danes lepo.

Ja! In uno  zjutraj? Ja, ma, sam tolk, da se zapiše.....

Drgači pa že zdavnaj pozabljeno....:)

Hvala!

ALBUM NAJ NAJ OGLEDNE TURCE





                                       


ponedeljek, 02. marec 2015

ČEZ KONJA K ABRAMU - L.KOČA VOJKOVO -KORITA

V soboto sva jo mahnila malo drugače kot ponavadi do Abrama.
Pravzaprav sem jast cel cajt mislila, da ker v razpisu za Trail Vipava  - lumpi varianta, piše, da ko se gre mimo Sv. Miklava, da sledi strm vzpon, da se bo gvišno šlo čez Konja. In da bejžmo mal to potrenirat.
Ja, pole pa, ko sem domov prišla in celo pogledala na Google map od traila traso, sem vidla vse kaj druzga...

No, saj ni važno, konec koncev sem šla do zdaj le enkrat čez Konja in takrat vem, da sem ga klela v dno duše. Pa da vidimo, če bo šlo danes kaj lažje...


Parkirala sva pri koritih in namesto k lovski koči Vojkovo nazaj proti Gradišču približno 500m. In že je tu oznaka, ki vodi čez Konja k Abramu.
Zagrizeva v hrib in gre, šiba. Fajn. Je pa vzpon kar zares strm.

Sicer je sijalo sončece, ma tudi burja je  brila in bolj kot ne me je zeblo.

Po slabe pol urce vklopljenih škrg prideva na vrh.



Ker piha močan veter, jo prav hitro mahneva dalje.
Po poti od Konja naprej do Abrama sva imela kar precej snega. Kjer je bil sneg stopljen, pa čisto blato.
Zato tudi brzine v koraku ni bilo kaj posebne.

Pri Abramu se malo okrepčava...

Pa pejmo naprej. Spustila sva se po ta dolgi do lovske koče Vojkovo.

Tam so planinci pridno pripravljali vse za naslednji dan, ko je potekal Pohod po Vojkovih poteh.

Znanec me vpraša, kje sva bila. Pa razložim in hitro me vpraša, če sva morda srečala medota, ker naj bi bil nekje v bližini. Hja, tega nisva vidla. K sreči.

Sva pa vidla unga, ki je v kletki.


Še spust nazaj do korit in že je konec luštnega. GPS nama je, dokler ni zmanjkalo baterije (itak), nameril slabih 10 km.
GARMIN-ČEZ KONJA K ABRAMU

Lepo je bilo. Itak!