Na pot kreneva nekaj po sedmih, stric garmin nam je kazal, da bova v Škofji Loki ob 8.18. Pole še par minutk do Sv Andreja, ki pa ga naš stric garmin niti pod točko razno ni imel v svojih klinkerčkih in na štartu bova čisto dovolj zgodaj. Doma si na papir prepišem, tako, za svaki slučaj, kako do Sv Andreja.
Tak je bil plan.
In bejžmo.
"Ola, wače, zdej ga pa imva u riti. Kam zdej? "
Tam pri eni hiši ( kjer je na tekmi zadnja okrepčevalnica) vidim avto MB registracij, ki se nekaj meni z domačini.
"Aha, wače, bejžva hitro še midva tja, uni so tudi gvišno prišli na ogled, k so iz MB."
Šibneva tja. " Dobro jutro. Vi tudi na ogled? Že veste, kako pridemo do tam? "
" Ja, treba bo hudo naokoli, zaradi teh 50 m. Je treba v Zminc in pole k Sv. Ožboltu in ....."
Uf, me začne kar potit.... Se odpravimo, midva za unimi iz MB. Prideta do krožišča, gresta nazaj...Se ustavita pri BUS postaji, pravita, da jih vodi garmin nazaj.... "A vam pa dobi Sv. Andrej, nama niti ne dobi tega. So sicer štirje Sv Andreji, ma tega nad Š.Loko .... ni."
Prav v tistem trenutku gre mimo avto in v njem vidim KBK-ja.
" Ola, wače, Jezerškov gvišno pozna pot. Bejžva hitro za njim." Jast hitro mobitel v roke, se mi zdi, da sem si en bot dala njegovo št. v stike, tako za svaki slučaj ... in res ga najdem, pokličem, naj malo zažlajfa, da ga uloviva, ker šibava za njim. In bejžmo naprej. In se vozimo, vozimo v hrib, vozimo... pa še malo vozimo, še v hrib.... ura je bila tik tak 9.00, mi pa se še kar vozimo....
Na koncu sveta domačija, Boštjan gre vprašat, kje smo falili. Seveda bo treba nazaj v dolino Hrastnice. In pole, ko smo prišli nazaj dol.... smo bili na pravi poti, oz. tisti, ki pelje k Sv Andreju. Zapora ceste pa tik za tem. Zaradi teh par m zapore smo se mi zdaj gajdrali skoraj eno uro po vseh teh rovtah? Ojej, seveda mi pride na misel izkušnja s Španovih vrhom.... ja, jast pa res ne vem, zakaj mora bit tako. Nimam sreče, nimam sreče, bi pel Mlakar.
Končno smo na pravi poti, a kaj, ko je bila ura 9 že zdavnaj? Sigurno so že vsi odšli na pot.
Pridemo pred gostišče, parking plac popolnoma.... prazen. Prva dva avta.
"Ja, ma, kaj je pa zdaj?" Le ena punca čaka. To bo organizatorka Maja. Malo morgen.
Pripeljala se je s kolesom na ogled Naj naj, a že več kot pol ure samo čaka in nikjer žive duše.
A tako!
KBK se spravi v akcijo telefoniranja, nakar končno izve, da čaka organizatorka Maja na vse pri zapori ceste, za katero ni niti najmanj vedela, da se od tam odpravijo peš po zadnjem delu Naj naj do Sv. Andreja.
No, končno se dobimo. Po dogovoru bojo šli ta hitri malo hitreje, ta počasni, ma še vedno hitri, pa malo počasneje. Že do cerkve Sv. Andreja se res formirata dve skupinici.
Jast sem vsekakor šla uživat, torej bom v ta počasni.
Bilo nas je šest. Jast, wače, Maja, Saša, njen mož Bobi, Barbara. Udeležba mednarodna, kajti Bobi je Šved!
Pot? Ma, kako naj napišem? Krasna. Čudovita. Prekrasna. Prečudovita.
Po prvem premaganem vzponu do Sv. Ožbolta smo se spustili v dolino. Naslednji nas čaka Tošč. Bobi kar ni mogel verjeti svojim očem, ko nam je Maja kazala, kam jo bomo ucvrli, da bo tako dolgo pot zmogel. Pa jo je!
Tošč že čaka...
Pri cerkvi Sv. Jedrti bo treba spet zagristi v hrib.
Med vsemi nami je stekel pogovor, kot bi se poznali že tavžent lejt. Pa smo prvič skupaj!
Sproščen, malo heca, malo ta zaresnih zadev, a več ali manj samo smeh na obrazih.
Maja je celo rekla, da jo prav obrazne mišice od smeha bolijo. Bilo nam je res lepo.
Za vsak možen razgled smo se lepo ustavili, analizirali, kje smo, kje smo bili, si rožce ogledovali, se pofotkali...
Na Tošču je bila skupina starejših planincev, na hitro smo se malo okrepčali in že smo jo mahnili dalje.
Naleteli smo tudi na kopo, oglje se je kar samo delalo... oglarja pa ni bilo.
Ojej, upam, da sem si prav zapomnila ...
Naslednji vzpon na vrh Gontarske planine
Tam smo malo posedeli, se malo okrepčali...poškljocali...
In krenili dalje.... Čez Babnik na Igalo ( Ups? Al je blo to že prej? Ups! )
in proti Osolniku.
No, tuki pa moram en stavek več napisat.
Lani, na tekmi, sem imela po tistem travniku do Osolnika tako krizo, da sem mislila, da se vzpenjam po strašansko hudem klancu... Nikakor se nisem mogla privlečt do Osolnika.
Včeraj? Ma, saj vzpona sploh ni ... Kaj se je speštal uni hrib, k je bil lani, al kaj? Saj ne morem verjeti.
Na vrhu smo pohodnico prosili, če nas lahko poškljoca, da bomo vsaj na eni vsi skupaj. Ni blema.
Na spustu proti Puštalu nas je Maja opozorila, da bo treba na tekmi malo pazit, da se držimo leve poti proti Loki, ker naj bi par tekmovalcev tam kar skrenilo desno namesto v levo. No, pa oznake bo za gledat.
Blata, o katerem je pisal Bojan Ambrožič, pa tudi ni bilo več. Spust je bil suh.
V Puštalu se poslovimo od Saše in Bobita, ker sta imela avto parkiran pred zaporo in sta že opravila z vzponom k Sv. Andreju na začetku. Tudi Maja ga je, a je kot ta prava babnca šla še enkrat z nami do vrha oz. cilja pri gostišču Rupar. Kamor smo po petih urcah in pol prispeli. Prijetno utrujeni, a vsi prezadovoljni. No, jast sem celo rekla, da bi šla kar še en bot takoj, tolk mi je blo fejst...
Ker pa si še en bot čez vse tiste rovte z avtom nisem niti pod razno želela, sploh pa ne, ker nama je lučka od bencina svetila sto na uro ( Ja, smo rekli, da bomo tankali pole...le kdo bi predvideval take stranske poti, lol?? Mi že ne, lol...) , smo lepo na sončku počakali in čikulali do malo pred peto, ko se cesta odpre.
. Kolk je leeeeeeeeeeppppppppppppppppoooooooooooooooooo!!!!
Pozdravi, zahvale..... in bejžmo. Točno ob petih se je cesta odprla, midva na bencinsko in po poti domov v obujanje spominov, kolk je bilo danes lepo.
Ja! In uno zjutraj? Ja, ma, sam tolk, da se zapiše.....
Drgači pa že zdavnaj pozabljeno....:)
Hvala!
ALBUM NAJ NAJ OGLEDNE TURCE
Ni komentarjev:
Objavite komentar