Bom začela z vremenom, itak. Dan prej je imela burja mlade, kar je nakazovalo na to, da če bo pogejnala, bo naslednji dan lep sonček sijal, sicer bo hladno, ma lepo( hihi, so me že sprejeli na TV VREME ). In res smo se zbudili v krasen jasen dan. Malo me je sicer skrbelo, koliko vej je na poti polomilo, da se na tekmi ne bi ob njih spotikali, a je bila skrb odveč.
Ko smo prišli na Gradišče pred dom, je bilo že zelo živo. Tekači so prišli od vsepovsod, vse je brenčalo, hihi, kako tudi ne, ko pa je na sadnemu drevju že vse v cvetju.
Prijavili smo se, od naše familije trije, od ostalih Čuferjev še trije ( vsi s prirojenimi tekaškimi geni, le meni so bili prirojeni raje hodaški ), tako, da nas je bilo spet po priimku največ. Itak!
Doma sva že dan prej spet naštimala po 50 paketkov kalčkov in otrobov. Pustila sem jih kar v dvorani, naj si vsak vzame, kolikor mu paše in res je vse šlo. Še zmanjkalo je. Imajo radi tekači, zgleda.
No, moram napisat, če bo kdo bral, da, če je kdo na podelitvi, ko se je postreglo še s slaščicami, jedel potico, ki je imela bolj svetel nadev in je bila malo drugačnega okusa -- to ni bila orehova, ampak potica s kalčki.
Nekaterim dobra, drugim pač ne. Kot vse na tem svetu.
Bem, bejžmo nazaj na tek. Alora, na startu nas je bilo točno 100. Lepo. Še enkrat več skoraj, kot na Vipavskem ravninskem teku. Obakrat na krasen dan.
Tokrat je organizator Darko za tekače zadnjih 500 m speljal povsem novo pot na 734m visoko Škavnico. Tako smo zadnjih 500 m namesto h kapelici zavili na levo, na začinjen in konkreten klanec.
Čeprav sem tam, na mojem hribu skoraj vsak dan in je Škavnica oddaljena le 1 km, se tja do včeraj po tej novi poti nisem spravila. Ne vem, če sem sama, me do Plaza sploh nikoli ni nič strah, a za naprej.... mi že nekaj trokira, kar se straha tiče. ( pa taka persona, pa strah)
Že, ko smo se pognali v štart, se je kaj kmalu formirala dooooolgaaaa kača ljudi.
.
Seveda se nisem smela izneverit imenu prireditve in če sem na TEKU, sem prvi km celo pretekla. Ma, ne vštric z Aličem.... glih en pikič za njim. :D
A sem komaj čakala, da pridemo na stezo, kjer se bom lahko posvetila moji ljubi hoji. O, še ta ovinek in smiri konja, mati.
In začnem korakat jast in piham in diham in čakam, kako bom ulovila ritem z dihanjem in korakanjem. Sicer mi ni zalaufalo, kot bi moralo, ma na mojem Plazu, se mi zdi, da sem bila tik tak. Tam sem imela celo navijače, saj so se v dolino ravno odpravljali moji vsakodnevni sohodači.
Na Plazu ni bilo okrepčevalnice, ne vem zakaj je ni bilo, ma meni bi en požirek vode strašansko pašal. Pa sem začela z zobmi jezik stiskat, da sem se začela slinit. Bo slina tudi dobra.
No, še malo in že sem na novi poti. Uf, kar konkretna. Ma, lepa.
Pred ciljem nas čaka in pridno škljoca foto Stane, pa mu namenim en nasmešek in že je konec.
Moj čas: 44 : 49. Dobro. Lahko bi bilo malo bolje, ma, kaj pa je to važno? Minuta gor ali pa dol, v cilju sem, zase sem nekaj naredila, v dobri družbi se bom še malo pozabavala in še eno osebno zmago sem vknjižila. Kaj ni to lepo ? Kaj čiš več?
Na obloženi okrepčevalnici si privoščim čaj in kompot, oblečem se, malo poklepetam in poškljocam tekače in hitro na razgledno točko. Vse je bilo videt in Dolomite in tržaško morje, res krasni razgledi.
Po poti dol bla, bla, bla s Tonekom in že smo v kulturnem domu.
Malica, debate take in drugačne, kozarec vina, posladkanje s pecivom, žrebanje nagrad ( skromnih, pa vendarle) in podelitev.
Počil je lonec in zgodbe je konec ????
A, ne, ne, ne še....
Smo še malo zaplesali
in se še lepo imeli.
Smo še nevihtne oblake priklicali
in jih tudi odposlali,
tako da so se razbežali,
da nam je spet sonce posijalo
in tako nam bo v spominu
na ta tek tudi ostalo.
Čestitke vsem!
REZULTATI
FOTKE MOJE
FOTKE BY JAPELJ
Ni komentarjev:
Objavite komentar