JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

nedelja, 07. avgust 2016

GORSKI TEK DO ČEŠKE KOČE, 6.8.2016

Na Jezerskem še nikoli nisem bila. Lepi kraji, kamor bom zagotovo še prišla. Ko sva zjutraj parkirala avto ob igrišču, se je organizator ravno lotil dela s prijavami. Ni nas bilo veliko. Okrog 40, bi rekla.
Jaz, moj, Mihaela in Urša smo potem bili zvečer še na Šmarskem teku. Od tekačev sem poznala še legendo PetraM. In to je bilo tudi vse, kar se poznanih tiče.

Vsekakor, una fotka z zarisano progo do Češke koče, čista varka.

Tu izgleda en čisto  lep enakomeren klanček, nekaj podobnega npr. teku na Široko, kjer ravno tako z dolžino 4,7 km premagaš 600 višincev.  A, malo morgen.

Organizator nas pred štartom na novem mostu, ki ga je prav za nas zrihtal župan Jezerskega, pozdravi, nam zaželi srečno in po svojih zmožnostih.


Nekaj po devetih se tako zapodimo po asfaltu proti Češki koći. Saj mi ni treba poudarjat, da sem že takoj na začetku zavladala na zadnjem mestu. Malo me je bilo tudi strah, če bo proga res povsod označena, kajti tu še nisem bila in jast, k se rada zgubim, če ni nikjer nobenga...???
A strah je bil odveč.

Že takoj, ko zaviješ s ceste na stezo, se začne pokončen klanec, kaj pokončen, se mi zdi, da je bil celo malo nazaj, preko 100% nagnjen... :)
Res strmo. A mi je kar lepo šlo. Ni bilo brzine, seveda, a pljuča so mi kar lepo pustila. Z dvema sotrpinkama smo lepo grizle v hrib. Pravzaprav sem se, po kolesarko izraženo, večino proge lepo držala v zavetrju, za šestouvrščeno.

Ne vem, zakaj, a niti ene okrepčevalnice ni bilo. Bil je sicer en studenec z vodo, kjer bi se lahko malo napila in osvežila, a jast sem ga opazila šele na povratku nazaj v dolino. Sem bila 100 na progi. :)
                       Studenček

Na poti sem potem celo odmaširala mimo ene bejbe in tudi  mimo enga fantiča, ki se je v začetku najbrž preveč zagnal.

Proga se  je kar  vlekla, zdelo se mi je, da sem premagala že ne vem kolk višincev, ko me redar na enem križišču potolaži: " No, zdaj ste bila v hribovskem svetu, zdaj pa še malo goratega. "
Halo???
Kam čem bolj, kot je bilo? Kaj nisem že zdaj na enih tri tavžentih?

In res se začnejo nevarne ozke poti, kjer si z malo nesreče kaj kmalu v prepadu,  klini, zajle, skale, strme stopnice...

No, ampak vsega je enkrat konec in tudi sama sem v eni uri in par sekundah pritekla skozi cilj do koče.


Niti izdihat se mi ni bilo treba, vse hudo sem imela že v prvi sekundi poplačano s prekrasnim gorskim svetom,
Razgledi, narava,... res lepo.


Popijem skodelico čaja, počakamo še na zadnja dva in oskrbnica Karmen nas že kliče na pašto v kočo.

Pivičke, ki bi sicer pašala, si nisva privoščila, saj nas je zvečer čakala še ena tekma pa tudi dolga vožnja, ceste nabite s pločevino... Ni bilo za riskirat.

Organizator je kaj kmalu začel s podelitvijo. Letos ni bilo kategorij, ampak je bilo nagrajenih s praktičnimi nagradami prvih 8 (10) žensk in prvih 10 moških.


Seveda bi človk kar ostal še v gorah, a treba je bilo na pot, nevedoč sploh, če ne bo kje na poti kakega zastoja. Smo imeli srečo.

V dolino sva šla počasi, da sva sploh videla, kaj smo premagovali.
Bravo mi!
Ne vem, nimam v spominu, a zdi se mi, da na tako strmi tekmi ( seveda je bilo tudi glihnega nekaj ) jast še nisem bila.
Lepo je bilo.
Pridem še. Na Jezersko.  :)


ALBUM
REZULTATI


5. ŠMARSKI TEK, 6.8.2016

Prav takoj, ko sva prišla domov iz Jezerskega, sem samo zmetala cunje v koš, jim ukazala, naj se ne hitijo same oprat, da jih bom že jast jutri, na hitro pojedla mal tenstanih bučk ( ki so zdaj, v tem času, itak da stalno na meniju) in se vrgla v horizontalo pred TV. Tri četrt urce počitka pa paše. Pole pod tuš, spet cunje v koš in štimat vse za Šmarje.

Šla sva seveda malo prej, ker sva pripeljala kalčke in otrobe, da bojo na mizi za self service tudi že, ko prvi pridejo na prizorišče, kjer pa je tudi že bilo vse tip top pripravljeno za tekmo. Glasba, pijača, bazen, sadje, nasmehi vaščanov.
 Prijava.

Čeprav sva imela še uro in pol časa do štarta, so te minute kar odbrzele nekam proč.

Sama s sabo sem se ukvarjala tudi s tem, ali naj grem na pot tekmovalno ali tekmovalno netekmovalno?
Ma, kako bi se pa lahko važila pole jast, da sem zmazala dva gorska teka v enem dnevu, če bi bila na tekmi samo netekmovalno, to pomeni, da bi jo le lepo odhodila naprej?
Ne bi bilo regularno se važit, aneda? In sem potem zato tudi sama čakala v gneči, ki je pa bila res kar velika, saj se nas je zbralo kar lepo število preko sto tekačev. V tisti ozki gasi smo se kar malo stiskali.

Z Bertotom, to je najstarejšim možakarjem, letnika 1937, sva se v pozadini že malo dogovarjala, kako se  bova na progi  spet skupaj fajtala.
A poleg Bertota  stoji možakar z metlo ( to je tekač, ki teče z metlo kot zadnji, da pomete za nami :) ), ki se nekaj pogovarja z njim.
Nakar pride na plano, da je možakar dohtar.
In to ne kar en, ampak dohtar ginekologije.
Ni čudno, da mi je Berto že takoj po par sto metrih odbrzel mimo:
" Čuferca, sem že za tabo, grem naprej..."
Hihi, se je ustrašil, da se dohtar ne spravi kaj celo nanj....s kakšnim pregledom. :)

Že takoj, ko smo zagrizli v prvi hribček, nas pričaka fotograf Stane, ki je seveda stal poleg benda, ki nam je igral. Saj ne vem, kjeri komad je bil, a jast sem  kar malo zaplesala.

Se  gvišno vidi na Stanetovih fotkah.

Okrepčevalnice z vodo so bile dobrodošle, na vsaki sem se malo oblila in požirek popila.
Pogledovala sem malo nazaj, kje je ta metla, a  kar nisem videla nikogar. Torej najbrž nisem čisto zadnja?

Proga je seveda čisto tekaška, o kakih hudih hribih niti duha niti sluha, le na Tabor je par sto metrov klančka. In tako sem seveda morala tudi jast teč. Pri spustu s Tabora sem celo ene dve bejbe prehitela.

Bend z muziko nas seveda pričaka še en bot,

 še malo ravnega, malo gor, malo dol

in že sem v cilju.


Čas 53:01. Dobro. Zame.

Ne vem, če se še kje tako šibijo mize pod težo dobrot, ki jih pripravijo domačinke Šmarij.

Tja, do enih 15 vrst peciva sem še nekaj štela, potem sem kar odnehala. Pecivo, pecivo, pecivo...., lubenice, banane, sok, voda.

Kolikor hočeš. Ne zmanjka. Še en tek bi lahko  pripravili, nismo mogli vsega zmazat. Res ogromno.

Bazen je kar služil svojemu namenu, saj se jih je kar nekaj kar oblečenih vrglo vanj, da se ofriškajo.
No, sama nisem skočila vanj, da ne bi vode zmanjkalo. :)

Za malico so bile klobase, za tiste, ki pa ne jedo mesa, je organizator zrihtal... Kaj? Ja, če smo že v Šmarjah, se spodobi, da dobimo nekaj šmarskega. :)

Čisto nič nam ni bilo dolgcajt, ob pivu ali teranu smo se lepo podružili.

Organizator je med tekmovalce izžrebal nekaj praktičnih nagrad, a vsi smo nestrpno čakali tudi na ta glavno: kraški pršut.

V žrebanje so bile poleg naših prijavnic  dodane tudi srečke, ki si jih lahko kupil. Tako, da se je kar nekaj papirja trlo v škatli, ki ga je Karolina pridno mešala z rokami gor pa dol, pa levo pa desno, da slučajno ne bi kdo mislil, da se kaj slepari.

Matematiki ne znajo še izračunati take verjetnosti, toda verjeli ali ne, dekletce je iz škatle potegnilo prijavnico, kjer je pisalo Šorli Marta.
Martica, ki je bila za pršut izžrebana že lani !!!!  Nemogoče je mogoče, bi rekli.
A  Martica, duša od človeka, se je odločila, da glede na to, da je pršut dobila že lani, sama izžreba nekoga, ki bo dobil njen pršut.
Marta, kapo dol!

In tako je pršut odšel nato v Plače. K Tinetu.

Sledila je še podelitev - najmlajši, najstarejšemu, najboljšim. Padel je tudi nov rekord proge. Bravo, Marko!



Po podelitvi pa nas ni bilo malo, ki smo še malo posedeli in ob klepetu ter gratis!!! pivu ali teranu počakali na debelo temo!

Hvala, Stojan, Karolina, vaščani, sponzorji.  Sem sigurno že lani napisala, da vsi skupaj dokažete in pokažete, kaj lahko ena mala vas pripravi, da gremo domov vsi zadovoljni.
Majhna vas na krasnem Krasu s krasnimi ljudmi, ki te krasno pogostijo, da lahko o njih samo in zgolj krasno razmišljaš.

Pravzaprav se mi zdi, da sem bila na krasni ohceti.
Ma, kaj bo ohcet tudi drugo leto?
Krasno!

FOTO
FOTO BY LT-STANE
FOTO BY LT-JAPELJ
REZULTATI


torek, 02. avgust 2016

NA KRN, 30.7.2016

Cel teden so nam mediji tumbali v možgane, da bog ne daj v soboto na cesto, saj bo pršu stric ruski in se mu bomo morali vsi umaknit, da se bo on  lahko tekoče vozil po cestah... No koment, res.
Vreme napovedano za lepo, brez neviht, idealno torej za v gore in vsa Slovenija naj sedi doma na kavčih....
O, bem, ma ne jast. Bom šla pa z druge strani.
Tekma bo šele  v soboto, torej si lahko zamislim celo že tretji dvatisočak letos.... Krn.

Našmu tamalmu se itak ne da nikoli nikamor, ampak, tako čisto bajdvej, ga vseeno vsakič znova vprašam, če gre z nami. Seveda je odgovor največkrat NE!!! HALO???

Ta bot pa : " Patrik, greš z nami jutri?"
" Kam?"
"Na Krn, 2245m  Je lepo, vso pot gledaš lahko na vrh, kjer te čaka koča, in hkrati občuduješ s pogledom proti dol, koliko si že premagal v par deset minutah...."
"Kolk cajta?"
"Ja, ne bomo hiteli. Kasno popoldan pridemo domov."
In odgovor je bil: " Ja!"
O, praznik.
Ker itak da nima copat za teren, mu hitro dajem pomerjat moje, če mu bodo kjeri pašali. Smo celo dobili ta prave. :)
In tako se naslednje jutro ob pol osmih že lepo vozimo proti Posočju. Prometa ni bilo kaj dosti, mogoče se je malo poznalo, da so iz druge strani že zjutraj šli raje po tej, kot po gorenjski strani.
V vasi Krn so po novem uredili  parkirišče. Parkiramo.

Avtomobilov kar nekaj, a večina tujih.
Jast in wače si oprtava vsak svoj nahrbtnik, par litrov vode, par čokoladic, par pivičk v ledo vrečki, za preobleč in seveda minimalna prva pomoč. Ta malga seveda nisva smela obremenjevat še z ruzakom,.... saj zastopiste,.... bi šel lahk kar nazaj..., ko ga bi nosil nekaj časa.
          Ah, ta Krn, če nima stalno klobuka na glavi.....

In bejžmo!
Sonce je kar sijalo, a se je tudi sem pa tja skrilo mal za kak oblak. Tako, da prav hudo vroče ni bilo. Po dobri uri hoje smo se ustavili, da se malo napijemo in pol čokolade pojemo. Smo bili pa že kar visoko.

Prav preveč ni za počivat, ker pride kmalu kaka teta lenoba zraven, zato smo se kaj hitro odpravili dalje.
Do vrha smo se potem ustavili le še enkrat, glih malo za popit in pa za poflajštrat žulj na Patrikovi peti.

V dveh urah in par minutah  smo  že lepo sedeli ob koči.
 Midva mokra ko cucka, centrifuga od 1500 obratov bi imela kaj vode za iztisnit, ta mali pa suh ko poper.  Potem ga še mal povprašaš, če je kaj truden in reče  da ne... ??? On bi bil tekač, če bi hotel, sama žila in mišica ga je.... pa noče. Kaj čmo. Nič. Se morda že kdaj premisli.

Prav na vrh Krna nismo šli, ker smo bili v oblaku in itak ne bi imeli kaj videt.
Ta malmu sem šla kupit en ledeni čaj, ki te zares zmrazi, prav oledeni te, ko ga plačaš.
No, midva sva si privoščila pivo iz doline, ki sva jo zvlekla s sabo.
Malo si odpočijemo in počasi jo mahnemo nazaj proti Kuhinji.
Na planini Kuhinja smo si privoščili topel obrok, no, jast ne, le sir, onadva pa sta jedla super njoke z golažem.

Potem smo šli seveda še na kmetijo kupit pol kolesa sira za domov.
 
Tako, Mislim, da je za letos dvatisočakov dovolj. No, če bi bil cajt, bi še kak padel, a kaj, ko se zdaj spet začnejo tekme.. Prva že v soboto zjutraj. Do Češke koče. In popoldne ob 18.30 pa 5. Šmarski tek. Bi znalo bit, da bom na obeh.
FOTO