Jaz, moj, Mihaela in Urša smo potem bili zvečer še na Šmarskem teku. Od tekačev sem poznala še legendo PetraM. In to je bilo tudi vse, kar se poznanih tiče.
Vsekakor, una fotka z zarisano progo do Češke koče, čista varka.
Tu izgleda en čisto lep enakomeren klanček, nekaj podobnega npr. teku na Široko, kjer ravno tako z dolžino 4,7 km premagaš 600 višincev. A, malo morgen.
Organizator nas pred štartom na novem mostu, ki ga je prav za nas zrihtal župan Jezerskega, pozdravi, nam zaželi srečno in po svojih zmožnostih.
Nekaj po devetih se tako zapodimo po asfaltu proti Češki koći. Saj mi ni treba poudarjat, da sem že takoj na začetku zavladala na zadnjem mestu. Malo me je bilo tudi strah, če bo proga res povsod označena, kajti tu še nisem bila in jast, k se rada zgubim, če ni nikjer nobenga...???
A strah je bil odveč.
Že takoj, ko zaviješ s ceste na stezo, se začne pokončen klanec, kaj pokončen, se mi zdi, da je bil celo malo nazaj, preko 100% nagnjen... :)
Res strmo. A mi je kar lepo šlo. Ni bilo brzine, seveda, a pljuča so mi kar lepo pustila. Z dvema sotrpinkama smo lepo grizle v hrib. Pravzaprav sem se, po kolesarko izraženo, večino proge lepo držala v zavetrju, za šestouvrščeno.
Ne vem, zakaj, a niti ene okrepčevalnice ni bilo. Bil je sicer en studenec z vodo, kjer bi se lahko malo napila in osvežila, a jast sem ga opazila šele na povratku nazaj v dolino. Sem bila 100 na progi. :)
Na poti sem potem celo odmaširala mimo ene bejbe in tudi mimo enga fantiča, ki se je v začetku najbrž preveč zagnal.
Proga se je kar vlekla, zdelo se mi je, da sem premagala že ne vem kolk višincev, ko me redar na enem križišču potolaži: " No, zdaj ste bila v hribovskem svetu, zdaj pa še malo goratega. "
Halo???
Kam čem bolj, kot je bilo? Kaj nisem že zdaj na enih tri tavžentih?
In res se začnejo nevarne ozke poti, kjer si z malo nesreče kaj kmalu v prepadu, klini, zajle, skale, strme stopnice...
Niti izdihat se mi ni bilo treba, vse hudo sem imela že v prvi sekundi poplačano s prekrasnim gorskim svetom,
Razgledi, narava,... res lepo.
Popijem skodelico čaja, počakamo še na zadnja dva in oskrbnica Karmen nas že kliče na pašto v kočo.
Pivičke, ki bi sicer pašala, si nisva privoščila, saj nas je zvečer čakala še ena tekma pa tudi dolga vožnja, ceste nabite s pločevino... Ni bilo za riskirat.
Organizator je kaj kmalu začel s podelitvijo. Letos ni bilo kategorij, ampak je bilo nagrajenih s praktičnimi nagradami prvih 8 (10) žensk in prvih 10 moških.
Seveda bi človk kar ostal še v gorah, a treba je bilo na pot, nevedoč sploh, če ne bo kje na poti kakega zastoja. Smo imeli srečo.
V dolino sva šla počasi, da sva sploh videla, kaj smo premagovali.
Bravo mi!
Ne vem, nimam v spominu, a zdi se mi, da na tako strmi tekmi ( seveda je bilo tudi glihnega nekaj ) jast še nisem bila.
Lepo je bilo.
Pridem še. Na Jezersko. :)
ALBUM
REZULTATI
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši