torek, 2. avgust 2016

NA KRN, 30.7.2016

Cel teden so nam mediji tumbali v možgane, da bog ne daj v soboto na cesto, saj bo pršu stric ruski in se mu bomo morali vsi umaknit, da se bo on  lahko tekoče vozil po cestah... No koment, res.
Vreme napovedano za lepo, brez neviht, idealno torej za v gore in vsa Slovenija naj sedi doma na kavčih....
O, bem, ma ne jast. Bom šla pa z druge strani.
Tekma bo šele  v soboto, torej si lahko zamislim celo že tretji dvatisočak letos.... Krn.

Našmu tamalmu se itak ne da nikoli nikamor, ampak, tako čisto bajdvej, ga vseeno vsakič znova vprašam, če gre z nami. Seveda je odgovor največkrat NE!!! HALO???

Ta bot pa : " Patrik, greš z nami jutri?"
" Kam?"
"Na Krn, 2245m  Je lepo, vso pot gledaš lahko na vrh, kjer te čaka koča, in hkrati občuduješ s pogledom proti dol, koliko si že premagal v par deset minutah...."
"Kolk cajta?"
"Ja, ne bomo hiteli. Kasno popoldan pridemo domov."
In odgovor je bil: " Ja!"
O, praznik.
Ker itak da nima copat za teren, mu hitro dajem pomerjat moje, če mu bodo kjeri pašali. Smo celo dobili ta prave. :)
In tako se naslednje jutro ob pol osmih že lepo vozimo proti Posočju. Prometa ni bilo kaj dosti, mogoče se je malo poznalo, da so iz druge strani že zjutraj šli raje po tej, kot po gorenjski strani.
V vasi Krn so po novem uredili  parkirišče. Parkiramo.

Avtomobilov kar nekaj, a večina tujih.
Jast in wače si oprtava vsak svoj nahrbtnik, par litrov vode, par čokoladic, par pivičk v ledo vrečki, za preobleč in seveda minimalna prva pomoč. Ta malga seveda nisva smela obremenjevat še z ruzakom,.... saj zastopiste,.... bi šel lahk kar nazaj..., ko ga bi nosil nekaj časa.
          Ah, ta Krn, če nima stalno klobuka na glavi.....

In bejžmo!
Sonce je kar sijalo, a se je tudi sem pa tja skrilo mal za kak oblak. Tako, da prav hudo vroče ni bilo. Po dobri uri hoje smo se ustavili, da se malo napijemo in pol čokolade pojemo. Smo bili pa že kar visoko.

Prav preveč ni za počivat, ker pride kmalu kaka teta lenoba zraven, zato smo se kaj hitro odpravili dalje.
Do vrha smo se potem ustavili le še enkrat, glih malo za popit in pa za poflajštrat žulj na Patrikovi peti.

V dveh urah in par minutah  smo  že lepo sedeli ob koči.
 Midva mokra ko cucka, centrifuga od 1500 obratov bi imela kaj vode za iztisnit, ta mali pa suh ko poper.  Potem ga še mal povprašaš, če je kaj truden in reče  da ne... ??? On bi bil tekač, če bi hotel, sama žila in mišica ga je.... pa noče. Kaj čmo. Nič. Se morda že kdaj premisli.

Prav na vrh Krna nismo šli, ker smo bili v oblaku in itak ne bi imeli kaj videt.
Ta malmu sem šla kupit en ledeni čaj, ki te zares zmrazi, prav oledeni te, ko ga plačaš.
No, midva sva si privoščila pivo iz doline, ki sva jo zvlekla s sabo.
Malo si odpočijemo in počasi jo mahnemo nazaj proti Kuhinji.
Na planini Kuhinja smo si privoščili topel obrok, no, jast ne, le sir, onadva pa sta jedla super njoke z golažem.

Potem smo šli seveda še na kmetijo kupit pol kolesa sira za domov.
 
Tako, Mislim, da je za letos dvatisočakov dovolj. No, če bi bil cajt, bi še kak padel, a kaj, ko se zdaj spet začnejo tekme.. Prva že v soboto zjutraj. Do Češke koče. In popoldne ob 18.30 pa 5. Šmarski tek. Bi znalo bit, da bom na obeh.
FOTO




Ni komentarjev:

Objavite komentar