JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

ponedeljek, 31. december 2018

INVENTURA 2018

Ne vem zakaj ta leta tako hitro tečejo...
Se mi zdi, kot da sem par dni nazaj pisala inventuro za 2017, pa jo moram že za 2018...Halo???
Ma, ne sekunde, ko držim plank... se pa vlečejo ko jara kača...in kako rata pole tko hitro leto okoli? :))

No, pa dejmo.

Seveda se moj seštevek vseh vzponov na mojga srčnega najbolj obrestuje. Na vrhu Školja sem stala in se v bukvo podpisala 334 botov.


Tekem se nisem glih kaj preveč uradno udeleževala, sem sicer bla skori na vsaki poleg, a netekmovalno netekmovalno( torej brez prijave).
S prijavo in plačilom štartnine in rezerviranim zadnjim mestom :)) - torej tekmovalno netekmovalno,  sem se udeležila 5 tekem, vse v PGT ligi.
Čisto zares, torej tekmovalno tekmovalno ( da  sem sem pa tja tudi škrge upalila) pa sem se udeležila le treh. In na vseh treh sem bila prvič.
Prvič sem se udeležila Šurkovega teka na Ključ,
 X teka skozi jamo Dimnice in pa
Traila treh vrhov - lumpi varianto.
Vsi trije zelo lepo organizirani.
In na vseh treh sem stala na štengcah. Kategorija 50+, seveda...:))



Za moje gorske dvatisočake sem skoraj že obupala, da se letos ne bo zgodil nobeden...
Vedno je nekaj bilo vmes. Al služba, al tekme, enkrat žile, enkrat koleno, al slabo vreme, pa nevarnost neviht ( teh se še posebej bojim, grrrr) in tako se je zgodil moj prvi dvatisočak letos šele konec avgusta, ko sem prvič stala na Velikem vrhu ( 2088m).

 In ker je pole vreme le reklo: " Bem, mati, bejži še na enga....", sem čez dva dni dosegla še ( tudi prvič v življenju) Vrtačo (2180m).
In čez dva meseca v prekrasnem jesenskem dnevu še Storžič(2132m) in čez teden dni še klasični Krn (2244m).
Torej letos štirje....dva prvič v lajfu.



V rubriko prvič v življenju spada še...
pohod Poživimo mesti -VIVICITTA,
pohod po poteh naših non - PEŠ V TRST,  pohod iz Kamnika na VELIKO PLANINO, pa pohod na Slavnik iz Prešnice in včeraj iz Skadanščine ( pozabla mobi doma na mizi...ni dokazov:)), prvič tudi na Kucelj in Čaven iz Vrtovina ( ta je bil pa čista je...), morda sem še kjerga pozabla...?


Seveda so tu še klasični pohodi na Čaven, Golake, Nanos, Sabotin, Slavnik, pa po celi obali, pa šetnje okoli moje vasi, kjer poti res ne zmanjka.....

In tako se mi seštevek vseh kilometrov mojega pohodništva ustavi pri 4308 km.
Kar je rekord, odkar si vodim Tekaški dnevnik.
Ta je izračunal tudi, da sem za vse skupi ponucala 906 ur in šla v višino za 167,74 km.

Zadosti za letos!

Se vidimo v naslednjem. Srečno vsem!

sobota, 29. december 2018

SOLO PO VIPAVSKIH BRDIH, 29.12.2018

Ne obstajajo samo Goriška Brda, obstajajo tudi Vipavska Brda.

Moj danes dela, ta mali itak vleče dreto, dokler se da, dan prekrasen in jast naj bom doma? Ma, japajade....

Bem, na Čaven ne grem, ker je vse pomrznjeno, mal cvikam zaradi mojega kolena, da me kam ne spelje... ma, grem pa po Vipavskih Brdih en krogec...

Najprej se podam med vinogradi proti Brjam, jo mahnem po Oljčni poti

do Preserij, iz Preserij seveda na Sv. Martina.

Tu se moram pod mus ustavit in najest prekrasnih razgledov... res lepa je ta naša dežela. Če bi mi kdo šenkal hišo tu na Sv. Martinu, se je ne bi prav nič branila...:))


Na Sv. Martinu nekaj pogledujem proti mojmu Školju...ja, al ne???

Bem, pejdi...Po poti seveda z mojo logiko za izgubljanje tudi fejst zabluzim v eno robidovje... alora, se moram vrniti na uradno pot...

Na Školju se pocahnam, 334-ič letos

in se na Vrtovčah ustavim pri dobrih ljudeh, da jih prosim za en glaž vode... ker jast pa ne rabim nič za na pot...kje pa!
(Sej bi se ustavla na žegnih, a kaj, ko so pipe zaprte, k je zima... )

No, ko se napojim, pa jo mahnem še po ta strmi v Žablje in po cesti do doma.
Skupaj je naneslo lepih 22 kilometrčkov.
Kej, mati, se boš ustavla za letos, al kej???
RELIVE POSNETEK
GPS STRAVA

torek, 11. december 2018

NA LUBNIK, 9.12.2018

Na Bolhi sva dobila nekaj, kar bi nama pašalo v naši dnevni.
 Ma, je treba v Škofjo Loko. Alora, bejžmo.

Covate in majico za en hrib v tistih krajih vrževa v kofano in že naju tojotka (21 let stara- a brezhibna) vozi proti tja.

Po navodilih prodajalca prideva točno pred hišo, se vse zmenimo za nakup, zapeljeva na parking ob Selški Sori in hitro v covate ter na Lubnik.

Že med vožnjo me je nejki v kolenu špikalo, ma, sem mislila, da se bo zadevšna udejlala...pa ni blo nič ... je bla nedelja:)) V nedeljah se ne dela!
In tako je mene z vsakim korakom proti Lubniku vedno bolj bolelo.
Komajda sem prilezla na vrh. Sej bi se obrnila, ma, jast rada trpim:))




Kaj za ena strejla me mene zdej zbada v kolejnu? Jast imam občutk, da sploh ni koleno, ampak da so to žile tam okoli... bom prašala dohtarja čez deset dni, k imam žilologa.

V domu je bila konkretna gužva. Noter vroče za bit gol, zunaj pa ravno tolk mrzlo, da ni bilo glih za sedet na klopci. Tako sva bolj na hitrco spila en čaj in bejžva nazaj.

Ma, kako? To je zdaj vprašanje.... Moj mi da palice, hvala bogu jih je vzel s sabo. In jočem in stopicam. Vsak nepravilen gib mi hoče raztrgat nogo... vlekla sva se preko dve uri dol.

Ko prideva skoraj do grada v Loki, se prikažeta izza ovinka oče in hčerkica, 5-7 let stara.
"Kaj se je zgodilo? A ste padla?"
"Ma, ne, nisem padla, kolejno me je kar začelo zbadat, samo od sebe, nič ga nisem prašala za to:))"

" A mi dovolite, da vam ga z dotikom svojih rok pozdravim? "

"Jej, kar čte, dejte dejlat, sam, da me ni bi več bolejlo..."

In res, možakar me vpraša, kako mi je ime in skupaj s hčerko položita roke na moje koleno in prosita, naj bol izgine...

In???
Sej še sama ne verjamem, ma kolejno me je tisti moment res gejnalo bolet. RES!!!
Pole ga jast seveda takoj vprašam, možakarja, kako je zdaj on to naredil in mi začel razlagat, da ni tega on, ampak J.K. Da je on le njegov poslanec... in razlaga, razlaga.

Bem, srečna se poslovim od njiju in par deset metrov je blo res v redu. No, pole je začelo bolet naprej:)) Kam je šel zdej J.K.? Zakaj me je zapustil? Sej sem fejst človk. Še kar...

V dveh dneh sem koleno rečmo da sanirala z ledenimi obkladki.
GPS SLED



ponedeljek, 03. december 2018

PODELITEV PGT ZA LETO 2018, 2.12.2018

Sej, jast nisem nikjer neč "popisana", da sem član PGT-ja, ma, v bistvu sem pa skori na vseh tekih nejki zraven....:)) Pole sem zraven! Al nisem zraven? :))

In tako je že v navadi, da se za podelitev midva z mojim odločiva speči kruh in še kaj pridati zraven...

Ker bo hmali Miklavž, sva za tekače nakupla kalčke in otrobe. Do sobote popoldne jih nisem niti imela namena prepakirat, ma, pole, ko sva se vrnila iz Štanjelskega teka in so se mi cune prale...kej čem ta cejt počet?
Ajde, prepakiraj, mati...


Da slučajno na podelitvi kruha ne bi zmanjkalo, za ziher spečem v pečici pet komadov belega za zraven že zvečer.


Naslednje jutro sva vstala kmalu po četrti urci...niti petelini se še niso zbudili, k je blo treba zakurit peč...

Zamesit prvo rundo:

dat vzhajat:

pa zamesti drugo rundo:

itd, itd, dokler ni bil kruhek pečen.

V avtu sva bila založena do zadnjega kotička...in bejžva.

Medtem, ko je bil v soboto v Štanjelu res lep dan, je bila nedelja bolj žalostna, kar se vremena tiče, taka, turobna... No, vsaj padalo ni.

Na štartu se je zbralo nekaj čez 60 tekačev. Jast sem bila seveda samo kričačica in škljocarica.

Klavdij, Ivo in Tina so imeli delo s pripravo podelitve za že 19. uspešno sezono gorskih tekov na Primorskem:

spodaj sta Sonja in Klavdija štimali, da bo tek in  vse ostalo okej, Darko je itak "terenski",... timing ekipca je na svojih mestih,  vsak je vedel, kaj ima za delat.

Na povratku s prvega hriba - Ostrega vrha sta bila Simona še povsem skupaj:


no pole je en Simon rekel, da da v drugo...:)).
In tako je zmagal: Simon! :))

Po tekmi se je treba najprej najesti spodaj. Dobra jota s klobaso ali zavitkom, če nisi mesojed. En kozarček, malo klepeta in že se je bilo treba preselit v gornje prostore, v dvorano, kajti začelo se bo.
In se je.

Klavdij po svoji navadi lepo poveže stvar v celoto.
Škoda je le, da se celota scefra... Žalostno in verjamem, da za organizatorje nič kaj vzpodbudno ni, da dobitnikov nagrad, to je vseh tistih, ki so se med letom trudili, da pridejo na stopničke, da prav teh istih ta dan na stopničkah ni?

No, vsaj prvi trije generalno niso manjkali:

Sama letos nisem imela dovolj tekem, da bi bila nagrajena za udeležbo. Pa sem bila vseeno tudi jast nagrajena. Zasluženo! Kot Naj navijačica!
Bom pa še...:))

Na koncu sta skupna zmagovalca Mihaela in Simon še zarezala v odlično torto.

Na hitro smo dvorano "preuredili", da smo se ob dobrem pršutku in kruhu ter seveda odličnih Martinih slaščicah, ki jih speče vsako leto, vsi skupaj še malo poveselili in poklepetali med seboj.

Si zaželeli še novih osebnih uspehov ter novih osebnih zmag v naslednji sezoni.
Ter nazdravili: NA ZDRAVJE !  Pa bo vse!
Srečno in čestitke vsem!

ALBUM