JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

ponedeljek, 26. maj 2014

6 UR ŠPANOVEGA VRHA, 24.5.2014

Ura 6 zjutraj. Zvoni. Vstanem, dam za kavo in po  protokolu opravim vse, kar je treba.
Na TF se v vabilih nisem hotela nič važit, da grem na 6 ur Španovega vrha, ker je bila zadeva še kar pod vprašajem, ali sploh greva. Moj je namreč (najbrž) na KBK ob uni snežni plohi na vrhu fasal prehlad in ni vedel, ali bi šlo ali ne, če gre.
 No, ko sem ga zbudila, je bilo najprej: "Ojej, neč ne bo, Ma, pa pejdi sama." O, ne, ne. Sama pa ne.
Pa čez par minut vseeno skoči iz postelje:"Ja, pa bejžmo. Bom šel pa samo dvakrat... " Uf, sama sreča.
Ob sedmih midva lepo odrineva, v strica Garmina vtipkam točen naslov, ki mi ga je posredoval organizator Gaber in do Jesenic prideva po skoraj prazni AC v dobri urci. In zdej se začne skoraj dve uri najinega križevega  pota.
Čisto na začetku Jesenic naju stric Garmin lepo povabi, naj zavijeva desno in še enkrat desno. V redu. Gremo. Prideva v Koroško Belo  .
" Veš kaj, wače, vprašam jast za zihr enga mimoidočga, prav, če greva prav?"
 Planina pod Golico? Ja, ja, kar naprej.
 O.K., smo na pravi poti. In greva. Gor, gor, še gor. Javorniške Rovte, neka Pristava in še in še.
 " Čez 250 m zavijte desno." O.K. Bomo, stric, zavili desno. Pride 250 m poti, a nimava kam zaviti.
Ja, nič, bejžmo naprej, nekam pa že prideva. In voziva in voziva. Jast že vsa potna od nervov, še mojega je segrelo, čeprav ga je celo pot nekaj zeblo.
 Stric Garmin pa vztraja:" Preračunavam. Preračunavam."
" Ma, kaj, oštja , imaš za preračunavat, saj si nas peljal do sem in ko si rekel, naj zavijeva desno, ni bilo nič, nobene ceste za zavit. Prej bi računal, na Jesenicah, ne pa zdej... "

"Takoj, ko bo mogoče, polkrožno obrnite!", reče enih sto botov. Ma, ni druge, dejmo res obrnit. Gremo nazaj.
Cesta sama jama, mal čez eno luknjo, mal čez drugo... Zagledam avto, ki je pravkar parkiral. Celjske registracije.
" Dej, wače, ustavi, grem probat srečo, če kaj vesta."   Pridem do okna, vidim skozi okno, kako zemljevid držita. " Dober dan, mi bi radi prišli do spodnje postaje za na Španov vrh. A mogoče poznate?"
" Hja, tudi midva sva se izgubila.    Lahko pa pogledamo na zemljevidu, kje smo in kam morata. In mi začne kazat. Ojej, Španov vrh je čist na drugem koncu sveta.

In se peljeva nazaj. " Dejmo zdej, wače, prav počasi mimo, ko bo govoril spet stric Garmin, da morava zavit, tokrat levo, ker se vračava." In res:" Čez 250 m zavijte levo!" Prideva midva do tam, ustaviva avto, pogledava levo, kam naju stric pelje in vidiva: lovsko stezo, niti planinska ni bila!
" Ma, kej si šel komplet v falimento, ti stric, al kej?    Kje si ti sploh opazil to stezico gor z vrha, a?"
Ajej, neč bejžmo nazaj. Ura je šibala kot ne vem kaj, štart je že skoraj tu. Pokličem Gabra, mu razložim, da sicer sva blizu, a daleč in da prideva, ko pač prideva. Že skoraj v dolini  srečava nekaj cestnih delavcev.
Ustaviva, jih povprašava, razloživa situacijo in oni nam razložijo, naj greva nazaj, a ko prideva na vrh,do križišča,  naj NE zavijeva levo, ampak le naravnost naprej po cesti. Med sabo so se še skoraj prepirali, ali prideva prej čez hrib, ali prej, če greva dol na Jesenice. In obveljala je ta, da prej čez hrib.

O.K., bejžmo nazaj. In greva. V križišču tokrat naravnost in voziva, voziva. Vse razrito na cesti, same luknje, skoraj neprevozno. In prideva. Kam? Na konec sveta. Kamnolom, konec ceste. In je kdo tam? Ja, una dva s celjsko registrsko, sta tudi spet falila. In se smejemo, Odprem vrata, vse zakajeno. Ferode so smrdele, kot da imava šleper, nabit z robo, ki je prišel iz vrha Razdrtega do Vipave po stari cesti.
Ja, nič. Usoda noče in noče. " Kaj zdaj?"
" Ma, zdaj grem pa lepo dol na Jesenice, in dobim ta Španov vrh, pa makar če taxi pokličem!"
In ko prideva do Jesenic, spet ustaviva, povprašava. In nama gospod razloži: "Ja, čisto enostavno!  :o Kar skozi cele Jesenice, mimo vseh semaforjev in ko prideta do zdravstvenega doma, bosta videla na desni ogromne znake za Španov vrh, Planino pod Golico..."
"A, tako! Čist izi, praviste?"
Ob pol enajstih sva končno na kraju zločina,  ogreta do amena   sva po prijavi zagrizla v hrib.
Seveda so se tekmovalci že vrnili prvič dol. Jast pa takoj v dobro voljo, jih mal podražit, le kje so, kaj so se zgubili,  saj greva midva že drugič gor ?
Vzdušje fejst, le mal malo nas je bilo. Bo moralo drugo leto bolj zacvetet. Kaj veste, koliko narcis je bilo gor? Za vsakega!
 Vmes se spoznam z Mirotom, mal poklepetam z Majo, pa Davidom par besed, pa s tem pa z onim... in vzponi kar šibajo. Na vrhu vsakič maznem eno čokoladno rolado in spijem flašo vode. Spodaj pa prve tri vzpone le vodo.

Vreme super, vsake toliko se je sonček skril za oblake, da nas je mal ofrišal hladen zrak. Meni je pašalo.
Moj po tretjem vzponu pove, da je najbrž zaključil, oz. če bo prav na volji, gre pa še en bot.  In res. Po četrtem on zaključi.

Ah, ma, jast pa grem še enkrat, da bo petka. Ura na zvoniku je po tretjem vzponu vsakič odbila, ko sem bila na istem mestu. Torej rabim točno uro. Na vrhu sem bila vsakič približno dvajset minut do...
Ja, in ko sem se spustila v dolino in Toneku po poti razlagala, da je gotovo, me on: "Oooo, to pa ne !   Še enkrat bo pa šlo, to pa moraš! "

Aja, a da moram? Ah, če se mi pa ne da več.
In se kar nekam prepustim mojim tačkam.   In šibam. In glej ga zlomka, ura tokrat zazvoni malo nižje. Oštja, se pravi, da sem šla hitreje.   In priletim v šotor in vsi me hvalijo, kolk sem pa šla tokrat hitro in zdej pa še enga lepo na izi, pa bo! A, da ja? Ma, ne vem, če bo šlo. Se mi zdi, da sem nekam švoh? Hitro zmažem eno rolado,  na ex stankam flašo vode in  ja, kaj, če že ukažeste, bom pa ubogala.

In gremo trije še zadnjič proti vrhu. Ona dva sta bila par korakov pred mano, jast se vlečem, dol mimo mene šiba Avi, si mislim, na, zdaj gre dol, čez par minutk bo že nazaj pri meni.  Nekje na polovički me seveda res dohiti, nekaj mu jokam in stokam, da ne vem, če se bom privlekla do vrha, takoj mi ponudi vodo, me mal potolaži in gre  z mano naprej. Pa ga zapodim, naj kar gre po svoje, bom že jast počasi prisopihala gor.  Ona dva, k smo skupaj začeli,  sta v zadnjem klancu 70 m pred mano.

 Dej, mati, zdej pa sam še ta vzpon. Glej lepe narcise, pozabi na muke. Lepo  predihaj in zdrži. Si že zmagala!

In pridem na vrh, slišim iz vseh ust, ki so bile gor, bravo in moja duša postane  židane volje, kot bila bi pila kraški teran ...
Vprašam po času in dečko mi reče,  dvajset do štirih, da sem dve minuti hitreje kot prejšnjič. Ne me hecat! Saj sem se vlekla. Bwo, niht fršten.
                                             Katja, Olja, Dragica in jast na vrhu, ko smo zaključile še zadnji vzpon



Med sabo si vsi zasluženo čestitamo, malo si oddahnemo, počakamo še do štirih in počasi se vrnemo v dolino.


                                          Najboljši trije ob zaključku: David, Klemen,Peter

Gaber je medtem, ko smo se malo uštimali, na postaji že vse izračunal in podelitev se lahko začne.
Po vsem, kar sem doživela do pol enajstih, mi je medalja za drugo mesto v kategoriji s šestimi opravljenimi vzponi več kot sedla.


                                          Podelitev za ta mlade. Poleg mene Dragica in Fani


                                                   To so pa čiste desetke na podelitvi

                                         A tudi punce se ne dajo Katja 8, Maja 9, Olja 7 vzponov


                                                 Vsi tekmovalci- vsi zmagovalci.


Po podelitvi sva šla še na kavico, pridružil se nama je še Tonek in Maja, malo smo počikulali in prav nič po gorenjsko mi je gospodar, ko sem hotela plačat, rekel, da časti on.    Hvala.
Za domov poti nisva zgrešila  .
Sva že vse znala.
Za konec. Saj nisem predolga, ne?   Ma, sem morala napisat opis poti, da se drugo leto slučajno kdo ne izgubi.   Ker drugo leto nas bo pa na štartu že več.
Če prvi del grozljivke odmislim, je  drugi del uživancije vse prevagal.
Naj mu bo, stricu Garminu.  Drugič pa poglej tudi doma, mati, mal po zemljevidu, kam greš...

Čestitam vsem in vsakemu posebej. Moški, deset botov? In Maja, devet botov?

  Ja in Avi, za minutko ob drugo mesto? Ravno za tisto minutko, ko je mene tolažil?  Nimam več besed.

FOTO: Matjaž Klemenc

četrtek, 15. maj 2014

ČE OBLEKA NAREDI ČLOVEKA....

potem jast najbrž nisem človek. Oziroma sem, a  zares le ob zeeeelooooo slovesnih zadevah. In ena od teh bo v nedeljo birma, h kateri gre sin Patrik.

Drugače pa je moja obleka, ja, kaj drugega, kot hlače od trenirke, par pajkic  in kupi  navadnih majic.
Teh dobiš v  moji omari zares kolikor hočeš. Pa več ali manj non stop le vrhnje vlečem iz kupa. In če pralni stroj dela vsak dan, potem sem non stop  v  istih cunjah,  vedno znova in znova, čeprav jih imam, da jih v pol leta vseh ne obrnem.   In k doktorju in na občino in na govorilne v šolo in k zobarju in v trgovino in na pohajanje..... trenirka. To sem jast.

No, ma kaj čem sploh povedat... ja...
Danes sem po zares dolgem času v omari iskala  pražnje  hlače, ki se v dolgem času zgolj visenja v omari napijejo praha in umazanije, da jih dam v pranje za v nedeljo.
Take, slovesne hlače, na črto. Ne vprašajte me, če bom v njih uživala. A ni kaj. Bo treba potrpet..

Pa sem med brskanjem po obešalnikih naletela na moje bivše pražnje hlače, iz prejšnjega življenja, bi lahko rekli..
Ko sem jih raztegnila, mi je skoraj da razpona rok zmanjkalo.

Jej, jej, mati, daj  poškljocaj  malo in daj fotko v svoj novi blog. Tako,  kot v kak  npr.  muzej, za  v spomin in opomin!






Hlače spredaj ali medalje zadaj?

My way is my decision....

sreda, 07. maj 2014

VRTIČKANJE - 7.5.2014

Vrtičkanje je v polnem teku. Danes smo posadili še nekaj sadik paradižnika, ki je ostajal svakinji, tako, da imamo sedaj v vrtu  40 sadik paradajza.
Medtem, ko vsi moji so vrtnarji v Dobravljah pa tudi drugod jokajo in stokajo, kako jim  vso solato polži pojejo, je imam jaz za izvažat... Ma, jo polno šenkam, ma v kilah pa tudi pojem. 



Jejžeš, ma kaj zdaj to pomeni, da velja tudi zame uni pregovor od neumnega kmeta in debelega krompirja???  Ma, ne, to zame ne velja, jast to vse z ljubeznijo in pole rata...

No, rata pa mi nikakor ne čili od Pajota. To zdaj najbrž pomeni, premalo ljubezni? Kar nekaj čmi in ne zgane nikamor. Par sadikic sem vseeno kar posadila v velike lonce, bomo videli, če bo kaj uspelo.



Tudi z bučkami sem se kar dolgo martrala, preden so se prijele. Steblo je bilo tako krhko, da se je kar prelomilo na pol, ko sem ga dala v zemljo. In ko sem še zalila, se je vse skupaj kar sesulo v nič. No, zdaj jih je nekaj le pognalo naprej.

Z ostalim sem pa kar zadovoljna. Bomo videli. Če bo vse, kar zdaj raste, dalo obilo pridelka, bo zadovoljstvo še večje. 




ponedeljek, 05. maj 2014

4.TEK ČEZ VELIKO GRADIŠČE, 4.5.2014

No, danes pa smo oddellali še en tekec iz sklopa PGT.
Ne zastopim sicer, zakaj se ta tek kliče gorski, ker premagaš tekom 8km  piste le 240 metrčkov višine , ma, če so tako rekli, naj bo tako!  Meni paše. Sploh! Zakaj? Ker je to prvi gorski tek, odkar se sem pa tja potikam po raznoraznih gorskih tekih, da sem ga V CELOTI PRETEKLA !  Jej, kolk sem jast dobra.  :--
Saj veste že, ne, kaj vam čem ponavljat, da je zame dober gorski tek tisti, ki ga je treba hodit?

Ma, tuki ni blo treba. Je blo skoraj celo pot čist lepo za tečt. Nič kaj hudga vzpona. Pravzaprav se mi zdi, da imam v 14-ih štengah do mojga stanovanja več višincev.
Se pa, ko pogledaš tale graf v razpisu, prav malo ustrašiš, če ne gledaš lestvic poleg... si misliš, da bo hribov in dolin, kolikor hočeš.














 In ko sem prišla na vrh Velikega gradišča in se je bilo treba spustit nazaj v Vrhpolje, je šibalo tako divje, da sem mislila na moment, da bo še kakšno drevo od hudga vetra izrilo
 Taka brzina je bla, vam povem.
Po 52 minutah sem pritekla skozi cilj.

























No, da se ne boste ustrašli, da sem pa morda od vse hitrosti celo prav zmagala , naj vas potolažim, da kljub vsej brzini in kljub teku, na repu druščine. Ma, sem kontenta.

Od naše familije sta seveda pred mano v cilj prišla še ZZ top:
























In le dobro minutko za njim še hčerka Sindis:
























No, pole smo se malo uštimali... in šli na papco....ki pa je bla sam za mesojede človečke.
Ah, mati, saj ti ne bo nič škodlo, če greš en bot mal lačna domov, ne?
Malo smo počikulali, počakali na  podelitev :
























in že smo šli vsak po svoje.
Direkt v Dobravlje... sem se zakadila v solato, se je napokala do amena in še tri jajčka od mojih kokic... pa je blo vse nadoknadeno!

Tako je striček Garmin mojemu ZZ-ču pot narisal:
http://connect.garmin.com/activity/492970123

In rezultati so pa tudi ŽE:
http://www.primorskigorskiteki.si/index.php/rezultati-2014

In tudi fotogalerija od Japeljpress je že:
https://plus.google.com/u/0/photos/103862101339423963519/albums/6009585601704890721