Vsakič, ko se vozim po AC proti Razdrtem, se na desni strani lepo, posebno v zimskem času, vidi cerkev Sv. Socerba in malo vzhodneje in nekaj nižje tudi repliko Aljaževega stolpa na Kjeclu. In vsakič si rečem, da bo treba tja... Na Socerbu nisem bila zares že dooolgooo, na Kjeclu pa sploh še ne.
Alora, za nedeljo je napovedano vreme bolj kot ne kislo in deževno, ma, če skočiva na ta dva hribčka, se ne bova glih stopila...
Ko sva se iz Dobravelj peljala proti Podnanosu, je pri nas že plohca zmočila tla, a ko sva parkirala v Podnanosu, dežja tu še ni bilo. Fejst.
Hitro kreneva proti cerkvi Sv. Kozme in Damijana, ki ji pa domačini rečejo Sv. Rok, v Podbrje. Lepo opisana cerkev se nahaja na tem linku: cerkev Sv. Kozma in Damijana
Ko od daleč opazujem, kje stoji cerkev, bi rekla, tako na očke, da je vendarle nekaj več poti do vrha, a pot v dolžino do vrha meri le 3,2 km - od pokopališča.
Kmalu nad cerkvijo naju začne nekaj zvrha škrofit. V dolino se je vračalo nekaj rekreativcev, midva pa gas gor. Prva dva kilometrčka je pot lepa, glih malčk se vzpenja, a ta zadnji, tretji in do vrha pa le pokaže mal zobe. A, kaj bo to za nas... gajstne hribovce. Z užitkom sem klance lepo predihala in na vrhu, kljub dežju, prejela lepo plačilo- razglede po naši lepi dolinci.
Tablce-puščice so sicer postavljene po drevesih, a na veliko njih ni videt nič. Seveda greva tako, malo po logiki in ja, itaq, da se moja logika vedno nekje zlomi...hodiva po najširši poti, kar jih je in kar naenkrat nič. Njente. zero... Niti sledi srnine poti ne... The end. Bem, bejžva nazaj....
Pole se zgubiva še en bot, ma na koncu pa vendarle prideva do Orehovškega Triglava- Kjecla.
