JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

nedelja, 28. april 2019

6.ČAVEN VERTIKAL - NAVIJANJE, 28.4.2019

Čaven vertikal tekma se v takih pogojih še ni odvijala. Grozeče napovedi so sploh postavljale  na kocko tekmo samo. A se je na koncu vseeno vse lepo izšlo.
Le vse, kar naj bi se sicer dogajalo po tekmi na vrhu Čavna, se je preselilo v lokavško dvorano.
Pri damah je Mojca Koligar celo krepko presegla prejšnji rekord. Bravo, Mojca! In tudi Timoteju Bečan je skoraj uspelo priti do njega ( Timotej je zmagal že dan prej na krosu).
Sama sem bila seveda abonirana na mojem poštotu za navijanje.
Tisti, ki so bili na tekmi prvič, so mislili, da bojo, ko zaslišijo moj mili glasek:)), kmalu pri meni, a mene kar ni in ni. Celo na 400 m višincev me je bilo baje že slišat. Jast pa na jurčku višine kraljevala.
Zjutraj se  moj prijavi in nemalo negodovanja je bilo med tekači, da če v razpisu piše, da so  predprijave 10 evrov, na dan prijave pa 15, da po logiki to pomeni, da če smo se predprijavili, da je štartnina 10. A je bilo treba v denarnico še po 5 evrčkov, ker predprijave nismo plačali. Kar pa v razpisu ni bilo razločno. Torej, naj se v razpisu naslednje leto napiše PLAČANE predprijave so 10 evrčkov, neplačane pa 15.  Pa ne bo blema.... Moj prjatu Tonek je npr. uno na kasi tako grdo pogledal, da je lahko, kljub temu, da predpijave ni plačal, plačal le 10. Tonek, ti imaš privilegije!!! :))
No, tega o štartnini nisem hotla napisat, ma, mi je moj zažugal, da moram in seveda sem ga pridno ubogala. Kot vedno.:))

O, počasi sem si morala dobiti eno žrtev, ki bi mene popeljala na vrh Čavna, da se jast pole le spustim dober kilometer na moj plac.
Na razpolago sem dobila dva žurnalista... Japlja z oldtimerjem, al pa Čurliča s super strojem... sem si izbrala mlajšega, hihi. Hvala za prevoz, Ervin!
Ko sva prišla na Čaven, nikjer žive duše, dež je začel padat... sicer opremljena za v Himalajo jast nisem s sabo vzela marejle. Mi jo posodi Darja. Hvala, Darja!
10.00 grem dol. Dež pada, veter iz strani mi kljub marejli vseeno lepo moči anorak in iz njega mi voda curlja direkt na mojo tazadnjo...
Pridem na plac, rezerviran za ta staro Čuferco, zavežem zastavo na bližnji bor


 nastavim vrečko bombonov in flaško vode za nemočne...
in že kričim v dolino in kličem po imenih, ki naj bi prihajala prva .... jast sem ko radar...  kar sem klicala, točno tako so prihajali...

Timotej
Simon

Rok
....
Kričim, pojem, navijam,.... od hudga počasi celo dež pojenja... no se mi bo vsaj tazadnja mal posušila.... in sproti škljocam.
Ker me tako zebe v prste, mi kar nekaj fotk ni uspelo škljocnit, ker enostavno aparat ni zaznal mojih ledenih pritiskov..., najprej sem mislila, da je kaj narobe z mobitelom, zato ga celo resetiram, nakar pogruntam, da bo najbrž mraz kriv... in tako sem si do zadnjega drgnila prste ob nogo, da so bli vsaj kolkor tolk gorki, da sem lahko škljocnila.

No, sej, da jast vedno počakam do zadnjega, tega mi ni treba ponavljat, njede:)).... in tako počakam še na Igorčka in metlo Stojana. Do konca!

Pri spustu sem se odločila, da grem raje po srednji čavenski do tunelov in po cesti v dolino... bom štopala, mi bo že kdo ustavil.
 In res, v drugem avtu, ki pride mimo, že sedim in se vozim proti Lokavcu. Med pogovorom ( kdo?, jast, da klepetam?) prav hitro ugotovimo, kako je svet majhen, kajti v dolino me je peljal brat bivšega sodelavca...Tik tak sem v Lokavcu, kjer tekači že čakajo na pašto. Najbrž se ne zgodi pogosto, da je pašta skuhana na 1240 m višine in pripeljana na 170m . Je imela pašta dodano vrednost. Hihi. 
Podelitev zasluženih medalj najboljšim


in že doma pišem.
Sem že spisala. :))
Čestitke vsem. Super ste bili. Smo bili! Vsi! Od prvega do zadnjega.
V albumu dobite tudi zasilne rezultate.
FOTOALBUM 



ponedeljek, 22. april 2019

SVETI LOVRENC, 21.4.2019

Sindis in Irenej sta se preselila v Postojno in že dober mesec naju vabita, naj si prideva ogledat njuno novo gnezdece.
No, velika noč bo ta pravi datum. Seveda ne bomo hodili tja gor samo na obisk, ampak bo treba združit prijetno s koristnim in skupaj obdelat kak hribček.

Sv. Lovrenc mi že dolgo leži na duši... vsi pravijo, kako lepo je tam zgori, kako lepi razgledi... alora, se je treba it prepričat, če vse to drži:))
Avto parkiramo nad vasjo Gorenje. Gužve ni glih blo.:))

Prižgemo vse tehnikalije in že klepetamo med rahlim vzponom po cesti. Čez nekaj časa zavijemo na levo, na stezo

in Lovrenc se zdi kar blizu.  

A ni čisto res tako. Vzpon je kar trajajoč in niti ne lahek. A ravno, ko se začneš spraševat, le kdaj, pr oštji,  bo vrh, te misli ubogajo. :))
Pa smo! 

Krasno! Razgledi! Wow! Triglav, Grinta, Nanos, Učka, Snežnik, Čaven... ma vse...
       
                                             


Iz vseh ust obljube, da sem pa še pridemo. Malo popijemo, malček popapcamo in se spustimo še do cerkvice.

O, za nazaj pa poslikam čimveč rožic, ki sem jih že za gor občudovala.... 
Joj, koliko lepih rožic. In smukuc...









In čemaža! A, ne samga... vmes hinavi tudi strupena čmerika, ki jo pa, upam da, vsi prepoznajo, saj ima res čisto drugačne liste.


Poti znese glih za 6 kilometrčkov. 

In če smo že v bližini, se zapeljimo še do Predjamskega gradu, kajti tam pa res ne pomnim, kdaj sem bila nazadnje.
Turistov kar veliko. Prevladujejo pa vzhodnjaki, ki ti poleg poševnih učk, dajo vedet, da so oni, tudi s tistimi "nagobčniki" na ustih. 
Bem, vsaj, ko se slikaste, si dejte snet to dol, ja, buh, no...
No, smeha na ta račun ni zmanjkalo...


No, za piko na I pa bejžmo še na Pečno Reber, ki je pa prav blizu novga stanovanja... da malo jast počekiram, kako tekajo uni, k dajejo vsak dan na Stravi pot gor:)) 

Pravzaprav smo hotli gor tudi neki konkretnega pojest, pa na žalost hrane ne strežejo več. Škoda. Pa tako lepo je bilo sedet na terasi, se martinčkat  in gledat na Postojno. No, nas  je pa oskrbnik obdaril s pirhi. 


Bejžmo še pozvonit na zvon želja ( upam, da se mi uresniči) 

   To, na spodnji fotki, pa so varuhi gozda.


V glavnem, če veste, da bo dan lep, res priporočam Sv. Lovrenc. 


ponedeljek, 15. april 2019

6. ISTRSKI MARATON, NAVIJANJE, 14.4.2019

Istrski maraton je eden in najbrž edini, za katerga je moj ZZ reku, da se ga bo udeleževal do 120. leta. Ker pač on bo do takrat tuki.:))

In tako sva tega dne, to je včeraj, šla  zadosti zgodaj proti Kopru. Med potjo seveda čista zima. Malčk dežja, burja, brrrrrr, sam še snežit naj se loti...
No, ma, ko smo prispeli v Koper... lepo, tekoče... parking na Bonifiki je bil še nezaseden,...je bilo vremce glih točno za tejkat. No, malčk je pihalo, ma za nas Vipavce, kej bo tu....

Greva dvignit štartno številko in že iščem in lovim, na kjeri bus moram do Portoroža... ker eni so bli gratis, eni pa redna linija... ( tle, mislim, da bi se za tak dan lohk kej zmenli v smeri gratisa za vse.... in ne le to,... tudi za parking je malčk trdo... če prideš na unga, k je gratis, imaš gratis, če prideš na unga za plačat, pa odpri prtošelčk... To se mi res ne zdi fer za vse.... ker bi moralo bit gratis za vse!!! Tega dne, mislim....... Hči je plačala 6€ za 5 ur? Halo? Ah, kej bluzim....)

Ker je bil štart 10ke uro in četrt pred štartom polmaratona, sem se seveda, ker je šla hči laufat na 10, prilagodila njenemu štartu in sklenila navijat le v Portorožu. 

Ker na vseh koncih pej ne morem bit.... Vsaj 100 polmaratoncev me je vprašalo:" Ja, kje si bla danes, ZZ-ka? Vso pot smo te čakali..." 
Ja, me ni blo, sem bla sam na štartu desetke in malčk na cilju...  

No, Sindis se je šla ogrevat, jast pa počasi po progi.... mimo Ajka, k je že ogreval bobne...:))

In do krožišča, kjer sem sklenila počakat na tekače....
Ob 10.00 štart in že po nekaj deset tekačih Sindis??? Ojej, ma, kej si pej dans pojejla za fruštk, punca moja???


O, pejdi lepo,.... zdrži.... kričim, navijam, mnogi me pozdravljajo,...mahajo, eden takih, ki nikdar ne gre mimo brez pozdrava in nasmeha, je Stojan - šef Šmarskega teka:
                       Stojan na začetku
                            Stojan na koncu

Počakam do zadnjih, 

bajdwej, vas je bilo zares dosti.... tolk dosti, da sem morala že pohitet nazaj proti cilju, ker je kot raketa že prilaufal Peter kot prvi....
In spet kričim, navijam, par deset tekačev moških gre mimo,...ko zagledam mojo bejbo.... Ma, keeeeejjjjj????? Gremo, Sindis, bravo.... 
 Druga in čist kmalu za zmagovalko Kristino.... res ti privoščim. 

Bravo. Sem bila vesela zate in ponosna, zeeellloooo ponosna. 
Pole seveda sem za tak uspeh hitro stekla k njej v cilj...
                                Z zmagovalko Kristino

O, jebelacesta, sej zdej bojo pa hmali maratonci tuki... bejžmo jih čakat na vogal, ale... 
In smo šle....
vmes še mal reklame za Silux narest:)):


In že prilaufa Aleš Žontar. Bravo, Aleš. 

 Glih za en par tekačev navijamo, ja,...in že mormo na podelitev, k je bla najavljena za trinajsto... in pole sem tejkala iz plaže do cilja in cilja do plaže.... na eni strani sem čakala, da pride moj, na drugi, da bo podelitev... bem, vsaj tolk sreče sem imela, da sem ulovila oboje...in tudi prezidenta sem ulovila... ko je zgrizu zadnje metre:



O, pole smo šli popapcat bobiče...in čakat na avtobus proti Kopru.
Tisoč tekačev čaka ...., ma, kdaj pridemo na vrsto? Čakamo več kot pol ure.... niti enga busa....,, vsi jezni,.... zakaj mora zdej to pokvarit vso zadevšno?... ola, smo že žejni ratali.... bejžmo na en pjač.... pridemo čez pol ure nazaj...ista štorija.... Ja, neč, se bo treba vdat v čakanje...in smo čakali.... in celo dočakali.... 
No, zdej sem doma.... :))

Fotk je bolj malo, no, sej so, sam.... sem morala zastavo držat in kričat in slikat, pole je vse skupi bolj boga mati:

Čestitke vsem tekačem! 
Se vidimo naslednje leto!   



                         

nedelja, 07. april 2019

AJDOVŠČINA - SVETA GORA - POHOD, 7.4.2019

Lani nisem šla,...se niti ne spomnim, zakaj ne,...ma, letos mi pa ni ušlo.
Čeprav so neki napovedovali grozovit dež,... o njem ni bilo ne duha ne sluha....dokler nismo zaključili s pohodom. In še to nas je le nekaj ocmokalo in prenehalo.

Ob šestih sem krenila od doma proti skupini pohodnikov, ki je krenila iz Ajdovščine. Malo ven iz Ceste sem jih v meglenem jutru le ulovila.

Počasi smo odšli proti Skriljam, kjer je bil pri Rovtarjevih že prvi postanek, seveda s kavico, čajem, keksi.
Ojačani se odpravimo dalje, proti Kamnjam.

Tam zadi za češnjo je Kucelj...

Skozi doooolggg Vrtovin....
in že smo tuki:

Ena spodaj, ena zgoraj.... Mojčka, sej ti je znano to, njede? :))

Pole hodimo še en cejt.... in že smo pri vodiču Vladimiru doma. Ja, kako nas ne bi postregel z dobrim čajem, sadjem, piškotki....

Že do tu sem med potjo nabirala šparglje, ma od tu dalje pa ... BINGO! Špargljev, kolkor hočeš. Za vseh! 
 Še sreča, da sem eno borško s sabo vzela. :))

No, nad Lijakom se vzponček kar malo vleče in pohodnikom povzroča potno čelo...
Ampak mi se ne damo.... 
Tja gor, na uni hribček  gremo
Gledali smo pa vsi proti Sv. Danijelu.

Ravnica. In še zadnje okrepčilo.

In kot bi izračunali, pet minut pred križevim potom smo bili na mestu. 
Sama sem jo mahnila seveda kar po bližnjici in še tista dva šparglja, ki jih že drugi niso pobrali, pobrala sama. 

Vizavi se mi je kazal Sabotin in prav lepo je bilo videt tekmovalno  3V pot gor.... Ojejžeš, kej mi grizemo... kako je to od daleč čist drugače videt.

Še malček, še malček in smo že na cilju. 


Še pred mašo sem šla hitro malo v cerkev. 

Med mašo pa sem šetala okoli in okoli, nakar se izza vogala prikaže Giorgio Turel, fejst poba:)) , ki je tako stapotjo pritekel po 40-ih km še mal na Sv. goro. 
Moram še tu napisat, če bo kdo čital, da pozdravlja čisto vse PGT tekače in obljublja, da tudi letos pride na kako tekmo, in da mu je res žal, da ne zmore večkrat k nam...

Domov nas je odpeljal avtobus. 
Lepo je bilo. Jast bi kar  tako hodila....no, kakšen bot bi dala tudi v drugo,.... ma, to danes mi je prav pašalo. 
Skupaj je zneslo glih 34 kilometrčkov in kar neki višincev se je nabralo.


Bravo vsem 54 pohodnikom. Predvsem zato, ker sem, če se ne motim, bila tam najmlajša. In še jast sem že stara kwoza...:))