Le vse, kar naj bi se sicer dogajalo po tekmi na vrhu Čavna, se je preselilo v lokavško dvorano.
Pri damah je Mojca Koligar celo krepko presegla prejšnji rekord. Bravo, Mojca! In tudi Timoteju Bečan je skoraj uspelo priti do njega ( Timotej je zmagal že dan prej na krosu).
Sama sem bila seveda abonirana na mojem poštotu za navijanje.
Tisti, ki so bili na tekmi prvič, so mislili, da bojo, ko zaslišijo moj mili glasek:)), kmalu pri meni, a mene kar ni in ni. Celo na 400 m višincev me je bilo baje že slišat. Jast pa na jurčku višine kraljevala.
Zjutraj se moj prijavi in nemalo negodovanja je bilo med tekači, da če v razpisu piše, da so predprijave 10 evrov, na dan prijave pa 15, da po logiki to pomeni, da če smo se predprijavili, da je štartnina 10. A je bilo treba v denarnico še po 5 evrčkov, ker predprijave nismo plačali. Kar pa v razpisu ni bilo razločno. Torej, naj se v razpisu naslednje leto napiše PLAČANE predprijave so 10 evrčkov, neplačane pa 15. Pa ne bo blema.... Moj prjatu Tonek je npr. uno na kasi tako grdo pogledal, da je lahko, kljub temu, da predpijave ni plačal, plačal le 10. Tonek, ti imaš privilegije!!! :))
No, tega o štartnini nisem hotla napisat, ma, mi je moj zažugal, da moram in seveda sem ga pridno ubogala. Kot vedno.:))
O, počasi sem si morala dobiti eno žrtev, ki bi mene popeljala na vrh Čavna, da se jast pole le spustim dober kilometer na moj plac.
Na razpolago sem dobila dva žurnalista... Japlja z oldtimerjem, al pa Čurliča s super strojem... sem si izbrala mlajšega, hihi. Hvala za prevoz, Ervin!
Ko sva prišla na Čaven, nikjer žive duše, dež je začel padat... sicer opremljena za v Himalajo jast nisem s sabo vzela marejle. Mi jo posodi Darja. Hvala, Darja!
10.00 grem dol. Dež pada, veter iz strani mi kljub marejli vseeno lepo moči anorak in iz njega mi voda curlja direkt na mojo tazadnjo...
Pridem na plac, rezerviran za ta staro Čuferco, zavežem zastavo na bližnji bor
nastavim vrečko bombonov in flaško vode za nemočne...
in že kričim v dolino in kličem po imenih, ki naj bi prihajala prva .... jast sem ko radar... kar sem klicala, točno tako so prihajali...
Timotej
Rok
Kričim, pojem, navijam,.... od hudga počasi celo dež pojenja... no se mi bo vsaj tazadnja mal posušila.... in sproti škljocam.
Ker me tako zebe v prste, mi kar nekaj fotk ni uspelo škljocnit, ker enostavno aparat ni zaznal mojih ledenih pritiskov..., najprej sem mislila, da je kaj narobe z mobitelom, zato ga celo resetiram, nakar pogruntam, da bo najbrž mraz kriv... in tako sem si do zadnjega drgnila prste ob nogo, da so bli vsaj kolkor tolk gorki, da sem lahko škljocnila.
No, sej, da jast vedno počakam do zadnjega, tega mi ni treba ponavljat, njede:)).... in tako počakam še na Igorčka in metlo Stojana. Do konca!
Pri spustu sem se odločila, da grem raje po srednji čavenski do tunelov in po cesti v dolino... bom štopala, mi bo že kdo ustavil.
In res, v drugem avtu, ki pride mimo, že sedim in se vozim proti Lokavcu. Med pogovorom ( kdo?, jast, da klepetam?) prav hitro ugotovimo, kako je svet majhen, kajti v dolino me je peljal brat bivšega sodelavca...Tik tak sem v Lokavcu, kjer tekači že čakajo na pašto. Najbrž se ne zgodi pogosto, da je pašta skuhana na 1240 m višine in pripeljana na 170m . Je imela pašta dodano vrednost. Hihi.
Podelitev zasluženih medalj najboljšim
in že doma pišem.
Sem že spisala. :))
Čestitke vsem. Super ste bili. Smo bili! Vsi! Od prvega do zadnjega.
V albumu dobite tudi zasilne rezultate.
FOTOALBUM
