Moj je imel na dan petka dopust. Dejva ga produktivno ponucat. Maja me je zdražla na Stravi z lepim krogcem po Košuti. Alora, Maja, hitro mi ga prešvercej, gpx, na moj mail, kajti neplačnikom ni več omogočeno shranjevanje poti drugih.
Majčka mi ga skrivaj:)) prešverca, jast ga dam hitro na STracker in v petek zjutraj, po normalnem času kreneva proti Tržiču. V Dovžanovo sotesko, mimo Jelendola in po super grozni makadamski poti ( vsaj zame) v nedogled do parkinga pod domom na Kofcah.
V ruzaku pijače za cel žur... no, jast sam 0,75 l vode, moj pa 5 litrčkov razne pijačke (alkota nič), plus en konkreten panin za ga zmazat na zadnjem vrhu.
In bejžva... mimo mirno stoječih smrek....
Pri domu na Kofcah, po dobrem kilometru hoje, sva tik tak. Delavci so pridni. Prenavljajo, oblačijo dom. Z lesenimi ploščicami in spodaj izdatne izolacije. Ena po ena....To bi jast dala zapornikom za delat....
Nič se ne ustavljava in jo kar mahneva dalje proti planini Šija. Tu mal povprašam, če se bo megla, ki sva jo gledala proti gor, skadila, al bo tako cel dan... Pa naju ni nič kaj preveč razveselila oskrbnica... je že tri dni tako.
Ah, bem, ...
Kam pa greva?
Ja, na Veliko Kladivo. In pole po grebenu proti zahodu do Velikega vrha... Saj gledam gpx, še mimo planine Pungrat in pole gor. Ja, pa ni treba na planino, pejta kar tuki zadaj po diagonali gor po stezi in se priključita poti, ki pride iz planine... A, da ja??? Ma, jast se zgubim, še preden sploh začnem... Ma, je steza....
Okej. pa pejva tako. Prideva na pašnik, ga prečiva in zdej???
Ni več poti...Sej sem vedla....Moj ima na roki eno super vejkarco, ki mu kaže malo bolj spodaj eno pot... alora, pejva jo iskat... In ni za verjet. Celo najdeva jo! No, zdej je blo pa vse označeno z nekimi črkami KH ( Košuta hiking) in čez nekaj časa se res priključiva na označeno stezo, ki vodi skoraj navpično proti Škrbini.
za na razstavo:))
Vzpon te kar dobi, ma, sva šla počasi, tako da ni blo glih hudga. Una megla zgoraj pa kar vztraja...
Prideva na Škrbino. Burja, Megla... mal se razkadi, pa nazaj, pa spet... pa na avstrijski strani čisti prepadi.... Ojej, wače... ma, kej če ne bova vidla, kje hodiva? Zdej bo nevarno... kej, če bom obcagala ???
Dejmo, dejmo, baba... jast ne pokličem helikopterja, niti, če se zvrneš .... kar si hotela, imaš. Zdej pa hodi, hudič babji...
O, Đizs...
Priznam, s tresočimi nogami grem jast dalje... In bog ne daj gledat kam drugam, kot na pot.
Ojej, wače, ma, mal se mi vrti v glavi...
Ja, ma, za skuzi buh, mal moram kej pofotkat...
Ja, in kej še boš zdej dejlala?
Ja, in gledat na gpx, kdaj približno bova na Velikem Kladivu, moram tudi...
Priznam, najbolj me je bilo strah, da bo megla res tako gosta, da ne bom vedela, kje sem...Niso tevi štosi zame... Moj Škwol je še tabulši...
Končno Veliko Kladivo (2094m). Prvi je. Hvala bogu.
Megla pa ne pojenja... pride in jo veter razpiha, pa spet, ....
Bem, zdej sem tle... ni druge, kot naprej.
Proti Malemu Kladivu...
Mal po skalah, mal z zajlami, mal po robu,...
No, od Malega Kladiva (2036m) naprej ni več hudga in že gledam proti Velikemu vrhu...
Še mimo Toplarja z natančno 2000m in v vzpon proti Velikemu vrhu (2088m), kjer si bova končno privoščila uni ogromen panin, k ga je imel moj v ruzaku.
Vreme se je celo razjasnilo in sonček je prav lepo sijal.
Prideva na vrh. Tu srečava prve pohodnike danes, par iz Madžarske.
Od tam zadaj sva prišla:
Glih se malo umiriva, vse pofotkava, se vpišem v Planinca... Ola, zdej pa se v miru počičkat na tla in pojest...In zabliska tam čez na severu in zagrmi...ojej... wače, gledi, nevihta gre...
Panin v miru pojest? O, kar stoje hitro zbašem dva tri ugrize, spijem še zadnji centiliterčk pjače ( vse ostalo je že skopnelo med potjo) in bejžva, wače, hitru na Kofce v dom... de me strejla ne šokne...
Eno uro piše. Če bo zgledalo, da bo nevihta hitro tu, bom kar v petnajstih minutah spodi....
No, ma ko sva šla proti Kofcam na drugo stran, k sreči ni bilo več slišat grmenja od zadaj in sonček je lepo sijal in šla sva lepo, da sem imela cejt pofotkat tudi vse lepe rožce, k rastejo... In da bi vi vedli, kako je vse lepo dišalo po njih... boljš kot v Milerju, v parfumeriji:))
Prideva na Kofce. Sevede še mal pofotkat vse, kar je možno...če je pa lepo.
Pred kočo naročiva ajdove žgance in kislo mleko ( porcija, kot se šika) in žeja je zahtevala tri radlerje.
In ravno, ko se lotim papcat... ploha. Hitro vse pobrat in odnest v kočo. Pojem dve žlici, pogledam skozi okno, ... nič več...že sije spet sonce. Spet vse prenest nazaj ven in v miru pojest do konca.
In pogledovat proti grebenu Košute, kaj vse sva danes zmazala. Bravo, midva! Čeprav, tam od Škrbine dalje...ne vem, če bi šla, če bi vedela, kaj me čaka...No, ja... sej, zdej sem že pozabla...najbrž bom šla še:)
Počasi pejva še do avta. V avtu zmaževa še dva radlerja. Vsega skupaj sva spila enih 9 litrov robe... In doma še kakih 4...
Tik ob avtu je bilo eno konkretno mravljišče in seveda sem morala prvič sprobat, da se nadiham mravljične kisline...baje, da je to zdravo? ( čeprav mi stric gugl ni kej prevč dal vedet o tem, razen, da je to dezinfekcija za čebele, proti varoji. No, če je zanje okej, bo tudi zame:))
Dovžanova soteska ponuja številne slapove in tolmunčke, in greh bi bil se ne ustavit vsaj za minutko, dve... in seveda noge pomočit v Tržiško Bistrico.
No, za domov pa je le prišla una nevihta.... od Logatca do Unca je tolk padalo, da smo po AC vsi vozili 40km/ uro, ker ni blo videt ven NIČ!!!
Tako.
Štirje dvatisočaki so za letos pod kapo. Mogoče še kak.
Strava mi je namerila 16 km in dobrih 1112 višincev. Mojmu, k ima eno super vejkarco, pa 15 km in 1220 višincev. Je bolj za verjet njegovi...
P.s. Za domov sva na AC pred Kranjem doživela, kako se hodi po AC...in zakaj. Iz avta je padel bicikel...in lastnika sta avto ustavila in šla ponj... Hgm...
