ponedeljek, 18. marec 2024

PEŠ NA SVETO GORO IZ AJDOVŠČINE, 17.3.2024

 Lani sem, ne vem kako, sfalila datum odhoda na Sv. goro, ma letos sem si prav na veliko pocahnala v koledar, da slučajno ne pozabim na ta lepi pohod. 

Odhod je bil letos za pol urce prej kot druga leta, ob 5.30, zato mi je bilo rečeno, da grejo (da ne grejo po cesti, ker bo še tema) iz Ajdovščine po poti ob železnici. Alora, vam iz Dobravelj pridem naproti do križišča za Vipavski Križ. 

Ravno, ko me je že začelo skrbet, če se nismo slučajno kje zgrešili, da se nismo srečali, vendarle zagledam četico 30 pohodnikov. 

Pa pejmo. 

Kot vsako leto nas seveda tudi letos v Kamnjah pogostijo s kavico, čajem, keksi, župnik nam da blagoslov za srečno pot. Tu se nam pridruži še nekaj pohodnikov, tako da nas je skupaj že 37. 

Po slabih sedmih kilometrih se počasi odpravimo naprej. 
Vreme smo imeli lepo, krasno. Sonček je sijal in kaj kmalu so bili kratki rokavi čisto dovolj. 

V devetem kilometru že prečimo pot nad Gojačami. Ta teritorij je bil v velikosti 25 ha med zimo 2018/2019 konkretno posekan lesne zarasti z namenom obnoviti  življenski prostor hribskega škrjanca, saj so ornitologi  ugotovili, da je zelo ogrožen, kajti opazili so samo in zgolj še en par. Le ta sicer za posedanje in petje potrebuje določeno mero grmovja in drevja, a če se teritorij preveč zaraste, ta ptič izgine. Zato so v okviru projekta VIPava teritorij konkretno posekali in po  treh letih  so opažanja že  pokazala pozitivno naraščanje, saj so opazili že tri pare. 

Danes za čiščenje teritorija skrbijo tudi pridne kozke:))


Na dvanajstem kilometru se ustavimo, da se malo ojačamo. 

Gremo naprej.
 Med potjo si s klepetom izmenjujemo raznorazne zadevšne. In pot hitreje mineva. In tudi spoznala sem kar nekaj novih obrazov. ( a kaj, ko mi emšo že mal nagaja in si najbrž vseh nisem zapomnila:))

Letos smo šli ( baje, da tudi lani, a mene ni blo) tudi mimo Vitovskega jezera- edinega naravnega jezera v Vipavski dolini in celotni slovenski mediteranski pokrajini. No, jast sem bila tokrat prvič v življenju tu. 

Še dobra dva kilometra in na 17. kilometru  smo v Šmihelu. Tudi tu nas vsako leto vodič Vlado in njegova žena lepo postrežeta z dobrotami. Hvala. Še na mnoga leta! 

Sedaj nas čaka kar dolg in konkreten vzpon nad Lijakom. Na momente tudi kar nevaren. še sreča, da so se  mokra tla vsaj malo osušila.


No, med tem vzponom sem nabrala kar velik šop špargljev. Nekaj sem jih sproti zmazala, nekaj sem jih podarila novi znanki. Mljask.

Po 23.km smo na Ravnici. Od sedaj naprej imamo asfaltno cesto. Še dva km do križišča za Ravnico in tri do Prevale. Naš cilj se pa med cvetočim drevjem vidi še kar daleč. Ma, pridemo, pridemo, tudi do njega. 
Kot bi izračunali, smo se na prvi postaji križevega pota zbrali ravno ob pravem času. Sama sem šla naprej, tokrat kar po cesti, da mi ni blo treba samo v stezo gledat. Sem malo firbcala še naokoli. Na 10. postaji sem se spomnila, da je zadaj nekdanji vojaški rov, skozi katerega se pride ven na severni strani Sv.Gore. Če bi imela lučko, bi šla, tako pa... ostajajo le spomini na Trail treh vrhov. 
Po 31 kilometrih lepega pohoda sem pred vrati cerkve kot zmagovalka.

Ne le jaz. Vsi smo zmagali. Naj povem, da je na pohodu najmlajši član štel 21 let, najstarejši pa, pazi to!!!! Junija bo praznoval 88 let! Legenda Anton Kreševec.
Še na mnoga skupna srečanja in lepe pohode. 
Lepo pot smo prehodili in naj se ponovi tudi naslednje leto. Hvala vsem za dobro družbo in vzdušje. 
Tu je lep relive posnetek naše prehojene poti: POSNETEK






ponedeljek, 19. februar 2024

SV.SOCERB(555m) IN KJECL-OREHOVŠKI TRIGLAV(417m), 18.2.2024

 Vsakič, ko se vozim po AC proti Razdrtem, se na desni strani lepo, posebno v zimskem času, vidi cerkev Sv. Socerba in malo vzhodneje  in nekaj nižje tudi repliko Aljaževega stolpa na Kjeclu. In vsakič si rečem, da bo treba tja... Na Socerbu nisem bila zares že dooolgooo, na Kjeclu pa sploh še ne. 

Alora, za nedeljo je napovedano vreme bolj kot ne kislo in deževno, ma, če skočiva na ta dva hribčka, se ne bova glih stopila... 

Ko sva se iz Dobravelj peljala proti Podnanosu, je pri nas že plohca zmočila tla, a ko sva parkirala v Podnanosu, dežja tu še ni bilo. Fejst. 

Hitro kreneva proti cerkvi Sv. Kozme in Damijana, ki ji pa domačini rečejo Sv. Rok,  v Podbrje. Lepo opisana cerkev se nahaja na tem linku: cerkev Sv. Kozma in Damijana

 Ko od daleč opazujem, kje stoji cerkev, bi rekla, tako na očke, da je vendarle nekaj več poti do vrha, a pot v dolžino do vrha meri le 3,2 km - od pokopališča. 

Kmalu nad cerkvijo naju začne nekaj zvrha škrofit. V dolino se je vračalo nekaj rekreativcev, midva pa gas gor. Prva dva kilometrčka je pot lepa, glih malčk se vzpenja, a ta zadnji, tretji in do vrha pa le pokaže mal zobe. A, kaj bo to za nas... gajstne hribovce. Z užitkom sem klance lepo predihala in na vrhu, kljub dežju, prejela lepo plačilo- razglede po naši lepi dolinci. 

Malo se izdihava, vpis v knjigo in v Planinca in pejva dalje...proti Kjeclu. 

Tablce-puščice so sicer postavljene po drevesih, a na veliko njih ni videt nič. Seveda greva tako, malo po logiki in ja, itaq, da se moja logika vedno nekje zlomi...hodiva po najširši poti, kar jih je in kar naenkrat nič. Njente. zero... Niti sledi srnine poti ne... The end. Bem, bejžva nazaj.... 

Pole se zgubiva še en bot, ma na koncu pa vendarle prideva do Orehovškega Triglava- Kjecla. 


Hihi, če je slučajno zima, si komot zakuriš wagen na vrhu:

Razgledi na Kjeclu tudi res prekrasni. 
Na vpogled imaš tudi  kompletno AC z vsemi štirimi tumeli do Razdrtega. 

V stolpu čaka luštna mizica in stolček, vpisna knjiga in tudi flaškica z zdravilnimi učinkovinami je noter. No, jast sem na alko postu do velike noči, tako, da je vse ostalo tam:))

Dežek je nekaj malega ponehal. A sva mokra, zato se ne obotavljava kaj preveč in jo mahneva po ta strmi proti Orehovici. 

Tako sva nardila en lep krogec. 
V avto in domov sadit čebulček in česen...
Za izletič v dežju je bilo tudi teh 7 km kar dovolj. A vseeno lepih.

ponedeljek, 29. januar 2024

KOPER-DEBELI RTIČ-KOPER, 28.1.2024

 Lep dan naju je tokrat odpeljal do Kopra. Parking na Bonifiki. Ta bot ne greva proti Izoli, ampak proti Lazaretu. Plan je bil tak. 

Prečkava vsa krožišča, mimo pržwona in kar nekaj kilometrine se nabere, da obhodiš vso Luko Koper, ki je zares mogočna tako na levi, kot na desni strani. Ga ni konca... Enih avtov...,ma, sam, kdaj vse to oni prepeljejo do kupcev? 

Najbolj zanimivo se mi je pa pri vsem skupaj zdelo to, da Škocjanski zatok kao antačibl, oh in sploh narava...dva metra proč pa na hektarje ene same porkarije. Dnar, sveta vladar.

Sonček je lepo sijal, je bilo pa vseeno kar mrzlo. 
Mimo vojašnice za pomorščake, za katero sem prvič sploh slišala in že sva na pokopališču školjk. 
Zanimivo. Sem bila prvič tu. Nikoli nisem vedela, kje točno to je. Pa sem bila le par metrov stran, ko sva bila v Sv.Katarini. No, človk ne more vsega vedet. 

Pejva dalje. Dobrih 6 jih je že za nama. Proti Debelemu rtiču je bilo videt, da tam kraljuje megla, a seveda si mislim, da se bo skadila, prej ko pridem jast do tja. 
Do kampa v Ankaranu hodiva po lepi leseni brvi med trsjem. 
Nekaj malega sva hodila od Ankarana proti Lazaretu kar po cesti, sem šele doma zvečer videla, da se da čez hribček po bližnjici do Lazareta. Bolj kot sva se Debelemu rtiču približevala, hujša megla je bla. Na momente ni blo videt, ma, hmal da nič...
Ah, sej, 10 km sva že zmazala, pejva nazaj proti sončku. In sva se raje obrnila. 

Že v Ankaranu je bilo vreme spet krasno. 
V slaščičarni si privoščiva en kafe, glaž vode in greva kar po cesti nazaj k Sv. Katarini.
 Ma, sem komi čakala, da prideva nazaj v tišino, zakaj enga prometa...ga je blo za izvoz:)). In kar nekaj herojev, za katere seveda pravila ne veljajo in  prehitevajo s 150/ uro v škarje??? Kje ste, organi pregona? Meni boste pa mahali s polentarjem in položnico, k bom šla 53 namesto 50. O, buh, sej bo, sej bo... je rekla zmerom Ruth. 
Po dobrih dvajestih kilometrih prideva po Vojkovem nabrežju do tržnice,  kjer si v Fritolinu obvezno naročiva kalamare in sardelce, ki kar skočijo v mojem telescu na svoje mesto:))
Sveže pečeno, poceni in glih zadosti za dušo potešit. 
Še nazaj do parkinga na Bonifiki. Počil je lonec in najinega pohoda je konec. 
Ma, po poti domov mi je blo kar mal hudo, ker sem gledala gor moj Nanos, kolk je blo šele tam danes lepo.. Pa drugič. 








nedelja, 21. januar 2024

NA SLIVNICO, 20.1.2024

 Ow maj gad!!!

Prekrasen ta pravi zimski dan sem včeraj pojedla z veliko žlico. 

Zjutraj najprej na moj hribček, hitro domov, se preuštimat v zimske zadevšne in v Cerknico, na kegljišče, kjer je nabit parking dal vedeti, da ne bomo sami. Saj, buhvari, da bi bili... Če pa je včeraj folk doma na kavču ležal, pa res ne vem....


Evo, dodam samo album, ker nimam cajta pisat. Grem danes še en tak dan ponucat...Mljask, kolk lepo!

Aja, pa jote v domu na Slivnici ne smem pozabit pohvalit!!! Prva liga!!! 

ALBUM     

RELIVE SLIVNICA

Evo, sem že nazaj..., hihi. Zjutraj sva šla na nepozaben pravi zimski vzpon v vremenu, ki si ga lahko samo želiš, na Golake. Snega je bilo glih točno, da si lahko po njem hrustal in če si pri spustu slučajno na tazadnjo prtisnil štampiljko snega, ni nič bolelo, hihi.


Razgledi, ki tržejo gate, na vrhu... 

Sva pa šla, hvalabogu, dovolj zgodaj, da sva se izognila vsej gužvi, na cesti nisi imel več kje parkirat...je bla kolona hmali da do Predmeje.

Čez par urc pa sva že pri morju, obhodila 15 kilometrčkov od Kopra do Izole in curik. 


Super krasen vikend je za mano... naj bo tako še naprej.

GPS OBALA

RELIVE OBALA

GPS GOLAKI

RELIVE GOLAKI



ponedeljek, 15. januar 2024

VERTIKALA ČAVEN- MODRASOVEC-KUCELJ-MALA GORA IN PO SREDNJEČAVENSKI NAZAJ V LOKAVEC, 13.1.2024 + STRADA NAPOLEONICA,14.1.24

 Zjutraj vstanem, vidim moj Nanos, čist ko suza, sonček se iz minute v minuto približuje...o, kolk bo danes lep dan.

To pa ne bo šla mati samo na Školj, ga bo ponucala za kaj več...Na Čaven iz Lokavca že zares dolgo nisem šla. Po mojem zna bit, da že tudi kakih pet let ne? Grem pa danes. 

Do Čavna zdržim brez pjače in jedače, alora samo par bonkov v torbico, pet evrčkov za en pjač na Čavnu in pejdi, mati.

Zapeljem se do Lokavca. Dan prekrasen.


Prva dobra dva kilometra, ko prečkaš makadamsko cesto, ki pelje k plazu, in se potem  zariješ s koleni v hrib, mi kar gre. Zdej si prow zažugam, da slučajno ne bom kaj norela in za nagrado krepala na tričetrt poti. Okej. Jast pri pulzu 155-160 lahko diham in šponam....,  sicer diham, ampak nimam tistga občutka, da trpim ko pes. In tako gledam na vejkarco, da ne preskočim v TILT. In v urci in pol sem lepo že pri koči. 

Folk? Kje ste? V takem prekrasnem dnevu? Anti ja ne doma na kavčih...


No, na Čavnu je bil le eden v koči. Spijem čaj. Mati, ma, tu je zdej prezgodi, da greš že domov....pejdi gor do Modrasovca.

Okej. Jo mahnem gor, a, tam si tik tak... je še vedno prezgodaj za it domov. Grem še na Kucelj? Ma, ja, pejdi...sej do tja je lahka... Okej. Jo mahnem še na Kucelj. Mmmm, njami.... kolk je blo lepo.
  
Na povratku srečam samega Anžeta Sobočana, ki je  prišel trenirat UTVV v naše kraje. Joj, že tolk dolgo ga nisem videla, da ga sploh prepoznala nisem. Je on mene...No, dan sem imela polepšan in kar hkrati hočem še ....pa mi haskne, da bi pa skočila še do Male gore. Zdej, danes najbrž ni nobenga pr koči, ker dežurajo le ob nedeljah, ma, pestmo se presenetit...
In res. Pridem tja, iz koče pa Vodopivčev... ki me takoj obdari z darilcem za novo leto. Hvala. Sem ga zmazala po poti...


Spustim se do srednječavenske. Tam trije Italijani študirajo na mobitelu, v guglmap, kam morajo za v Vrtovin. 
Jim razložim,... hihi, moja italijanščina je  bolj tako: un po kon parole, un po z rokami, un po pa kar po naše... Ma, smo se zastopli vseglih prow vsje.:))

Zdej grem po srednječavenski nazaj in poslušam, kako dva padalca uživata in vriskata od vseh lepot, ki jih doživljata med letenjem... ( no, tega jast ne bi- letela s padalom- priznam)


Kako se grize kolejna za gor, opaziš sevejde šele, ko greš dol... Ah, ratavam stara... se mi ne da več v take spuste... ma, ni druge, dol je treba prit. 
Še mimo žuborečega Lokavška in glih bom doma, pikco prej kot moj iz službe. 
Za krogec je ratalo glih 16 kilmetrčkov in 1350 višincev. Zadosti za pico, hihi:))

Pohajačka. 
Naslednji dan pa najprej skočim na moj hribček, potem pa se okoli poldneva odpraviva na Opčine, da končno enkrat prehodiva Strado Napoleonico. No, ker je bil dan bolj meglen, name ni nardila glih ne vem kakšnega vtisa...se bom morala vrnit v sončnem vremenu. In takrat grem do dna - do morja in ob morju nazaj...v luft.Je pa tukaj zagotovo raj za tiste, ki obožujejo šparglje. Jih je dovolj za pol sveta.:)