JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

sobota, 19. avgust 2017

VZPON NA KRVAVEC, 19.8.2017

Danes pa sva se udeležila vzpona na Krvavec. Jast navijaško, moj pa tekmovalno- kolkor pač gre.:))
Ne vem še čist rezultatov, ampak se mi zdi po občutku, da se je na štartu zbralo manj tekmovalcev kot lani? Prav malo se mi je zdelo, da jih je... da sem lani več cajta kričala...
No, eno urco pred štartom jo mahnem jast peške proti plaži... Žihr bi blo res proti plaži.... naglih... al pa mal dol....

Meni so prvi štirje kilometri res kar kruti... Po poti sem spotoma še odmetavala s poti veje, vejčke in vejčkice, bilo jih je za izvažat... Za se spotaknit čist idealno...

No, na moj plac sem prisopihala v urci in pol  in niti pot se  še ni stekel od mene,... , pride nezemeljski Miran mimo. 

Klepeta, s flaško v roki, ( meni npr. bi, če bi jo imela jast v roki, to blo težko vsaj sto kil) steče mimo mene sportski lagano. 
Kar kmalu mu sledijo Timotej, Gašper in ostali.... malo sem se še uglaševala,... ma, ko je zalaufalo, sem kričala tam do zadnjega.
 No, edino Čoka sem pričakala že na plaži. 

Ker še ni bilo dežja, sem sklenila, da en bot pa zmažem tudi jast do vrha in sem se podala takoj za Čokom proti Zvohu. 

Črni oblaki so se že nabirali tam pred mano, ma, mal sem zračunala, da pridem prej jast do vrha, kot oni... 

In res je bilo tako. So pa začele kaplje prav takoj nato...
Ah, ta dež smotan.... Naredim fotko, dve... in greva s Čokom nazaj v dol. Nekaj kaplja, ne ve čist točno, al bi al ne bi... no, ma naju je pustilo več ali manj na miru.

Ko prideva do Plaže, nekaj časa iščem ruzak, ki so ga spravili na varno na oder, Ker ga nisem takoj dobila, sem seveda prej voščila Urši, ki prav danes praznuje pol stoletja! Ojej, kolk staro se to sliši. Ne,  Praznuje 2 krat po 25 ... e, to je že bolš... 



Nazdravimo in mati, zdej pa ruzak najdi,... ker v njem sem pa imela eno mičkeno pozornost za našo slavljenko.  Dobim, ji dam in paf.... začne scat... 
In ščije....
Ma, to ni prav. Res ne. Namesto, da bi se lepo sončili na plaži... dež. Še kopalke sem vzela s sabo,... une ta tigraste, iste kot Simona,... hihi. smo kuple obe v isti trgovini... 
Na, pa propade vse... 

Podelitev je potekala bolj tako, tako... več ali manj smo se že vsi s prevozi zapeljali do kabinske postaje, kjer smo se spustili nazaj v dolino. 

Z rezultati je bilo nejki wrong, so bli zamešani, tako da še zdej ne vem, kolk nas je blo... Ma, bomo zvedli, brez skrbi.

Čestike vsem in vsakemu posebej. Ni lhka. Res ne. Vsaj dokler ne prideš iz šume, je meni hard. Pole pej po cesti, to, je že bolj zame.

torek, 15. avgust 2017

NA DUE ČIME, NAMESTO NA TRE, 13.8.2017

V nedeljo bi moja mama praznovala svoj rojstni dan. Pa sva rekla, da ji greva voščit malo višje, da bova bližje.
Zato sva se odpravila proti Solkanu,  greva še enkrat malo obnovit spomin, ko smo januarja zmazali vse tri vrhove: Škabrijel, Sveto goro in Sabotin.
Le da sva tokrat rekla, da bosta prva dva dovolj. Nenazadnje, v torek je tekma na Široko... se mormo mal šparat, če čmo zmagat...

Dan je bil krasen. Res krasen.
Pot do Škabrijela je dolga glih 4 km in izpod mosta in do vrha sva rabla urco in pet minutk.


 Na stolpu sva se najedla in napila prekrasnih razgledov in že jo mahneva na drugo stran proti Prevali,

Strma pot, bognedaj na http://trail3v.eu/, ki bo novembra, da bo mokra.
Ne bojo lhke...

Na Prevali prečkava cesto in že greva proti Sveti gori. Seveda sva si izbrala pot po rovih. Predvsem zato, da greva spet skozi unga, k prideš na severni strani hriba ven.
Če morda kdo ne ve, pa bi rad probal, v ta rov se gre na X. postaji križevega pota. Glih par metrov bolj levo.

Za svetilke sva ponucala kar mobitel, s tem, da sem  v rovu prav fejst molila, da slučajno ne bi baterija glih kje na sredini krepala... ker bi pa bla še zdej notr...:)

No, ko sva prišla do vode, me noter ni čakala mrzla pjčaka...

Do cerkve na Sveti gori je vsega skupi 8,5 km. 


Razgledi spet in še krasni....

Po opravljenem voščilu mami v cerkvi sva  se za par minut ustavila v točilnici in si privoščila eno pivičko in  pol čokoladice... to je pa tudi vse, kar se tiče kalorij med potjo. 

Kelner je rekel, da se naj kar naužijemo razgledov, kajti tako čisto in daleč se vidi morda dva ali trikrat v celem letu. 
Pa sva se...

Še spust do Solkana, en škljoc za finiš

Krog s tema dvema vrhovoma je dolg 12,5 km ( v rovu gps ne dejla), z enim jurčkom višincev.  
Lušten, a tudi naporen. 
No, sej, če je mal naporno, je pole še bolj luštno,... ko zmagaš. 


nedelja, 06. avgust 2017

6. ŠMARSKI TEK, 5.8.2017

Ko sva prišla v Šmarje, je kazalo na termometru 38°celzija.

Jebentiš, bo voče danes. Ja, bem, sej je tak cejt, al kej? Bomo šli pa mal bolj počasi. Da ne pregorimo. Saj jast grem zarad mojga kolena ( no in še paše mi tako) itak tekmovalno netekmovalno. Bo zihr zadosti počasi, hihi.

Oddava na mizo kalčke in otrobe, se vpiševa, prejmeva za darilo majico.
In že klepetam.... s tem, z onim,... s tretjim.... Ljudje so se nabirali,

 Seveda je bilo za pričakovat upad zaradi vročine. Pa vendar se mi je zdelo, da je v vasi kar zelo živo.
Pol ure pred štartom se odpravim na pot.
Hodim hodim... iz mene teče, brez da b kaj prosila...
Gasilci so se ravnokar pripravili v "bojni" položaj in če ne bi držala aparata v roki, bi zihr naročila hlajenje.


O, kolk bi pašalo.
Hodim, hodim. Po dobrih šestih kilometrih me dohiti Simon. Ga poškljocam in hodim naprej.

Ker nisem stala na mestu, me je aparat bolj malo ubogal, itak in zato je kar nekaj fotk nardil "motnih". In sem jih zmetala kar v smeti.
Ja, Aleš, ne boš verjel.... spet nič. Dej, en bot se ti ustavi, da te aparat lepo prime, dej, prosim lepo, dej...hihi.
No, saj za fotke se ni bat... sta bila oba, tako Stane kot Japelj in še Katja na delu.

Na zadnji okrepčevalnici nas je, kot je bilo obljubljeno, prav zares čakala Beerkinka. Polna isker v ustih sem najprej pograbla en kozarček, iskre pogasila.... vprašala, če imajo tud kaj bolj hladnega, mi da v roko celo stekleničko in v sekundi je ni bilo več... tekočine v njej, mislim.


Seveda je tudi letos tekače na poti spremljal bend.

Bobnar Rok iz Šmarij- torej šmarski Rok je še prej, kot sedel za bobne, poskrbel, da bomo mi, ta tečni, vegetarijanci, namesto klobas dobili sir. Ja, kteri drugi kot Šmarski rok.
Hihi.


Malo pred ciljem počakam na vseh 99 tekačev in kot 100. pridem zadnja skozi cilj.  Vsi srečno, brez kakih vročinskih slabosti. Lepo.

Mize so spet šibile pod težo slaščic in sadja, da človk kar ne ve, kaj bi...


V bazenu je bilo kar živo.

Ob glasbi, hrani in pijači smo tik tak pričakali žrebanje par nagrad. Izžrebali so srečnega dobitnika pršuta, ki se je teka sploh prvič udeležil, a se ga bo zdaj zihr še...



In nestrpno smo čakali na glavno atrakcijo večera.

In res, po podelitvi sta ob drogu zaplesali dve dami. Vsaka čast.
Morda izgleda enostavno, a ni. Prekleto garanja je treba za to...

 Posnela sem njuno predstavo:
PLES OB DROGU

Po koncu vsega se seveda večini ni kaj preveč mudilo domov, lepo smo še kramljali in se odžejali z gratis pivom.

In ko se je zmračilo, smo dočakali tudi našo tekačico, ki je na Bevkovem vrhu obljubila, da se preizkusi na drogu. In se je. Bravo, Tina.

In tudi Klavdiju je ratala ena čist fejst figura:

No, ja, res se nam ni mudilo domov... in smo še kramljali... in še... Danilo Pudgarjev si je omislil tudi tekmovanje v "pravokotnem čakanju na avtobus". Kdo zdrži več časa v pravokotnem počepu, naslonjen na steno. Morda dobim od koga kako fotko, da jo prilimam gor,...

Evo, sem jo dobila po MMS-u: Hvala pa, ne vem komu? ( aha, sem  že zvedla:))

Za pet minut čepenja naj bi bili že super dobri... In smo se šli... ne vem, enih šest nas je bilo.... In kdo je zmagal?
Le kje imam skrite jast te mišice? Zakaj za videt ni prav nikjer nič... zgolj ovenelo omelo, hihi. No, ma sem zmagala. Zdržala sem celih pet minut.  No, če že brzina ni moja vrlina... Vsaj nekaj.

Ura je že odbila v nov dan...in počasi se je bilo treba odpravit domov.
Ko sva se vračala proti domu, je bilo v Šmarjah kar luštno, še kar frišno. Ko pa sva prišla domov, je temperatura kazala ob enih poniči "samo" 31°.  No, če uni tam gori tako hoče...


Čestitke vsem tekačem.
Hvala organizatorjem, vaščanom Šmarij, za še eno od srca dano prireditev. Se vidimo naslednje leto.
ALBUM
Ajde, pa še mojo pesmico prilimam, k sem jo na TF objavla... Ja, sej vem, uni, k točno slovenščino učiste, da ni prav po regulah, ma, sej tud jast nisem :))

Joj, joj, Tonek, Tonek,
zakaj nisi prišel? :shock: 

Povem ti, za šinfat
ne bi čist`  nič imel. :bum: 

Lahko bi,
če bi mogu,
zaplesal tud` na drogu. :lol: 

Bi za normalno štartnino 
se imel na progi
čisto fino.

Saj gasilci za vročino
imeli so odprto špino.

Se že na progi lohk bi frišal,
al pa v cilju skočil bi v bazen,
da otroke bi utišal. :wink: 

In če med tekom se ti ne bi mudilo,
pa bi pivičko se t` pilo,
bi na šanku se ustavil,
Beerkinko vase na eks spravil. :beer: 

In potem ti bolj veselo 
vse do cilja bi letelo. :juhuhu: 
In tudi muzika ti bi igrala,
lohk kaka mlada s tabo zaplesala. :) 

Bi se v cilju s pecivom mastil, 
se sadja najedel,
pijače napil.

Pol bi še klobase dobil.
In čakal na ples,
se malo sprostil. :piti: 

In ko ples bi se ob drogu izvajal,
lahko spet s pivom bi se ohlajal. :shock: 

Morda bi pa še sreča te ulovila,
pršut bi zadel, 
da b` ga ženka dobila. :laola 

In vem, da z veseljem te bi 
še kdaj kam spustila. :D 

Ker te pa danes ni bilo,
je vse to v druge roke odšlo. :-- 

A že danes lahko si v koledar napišeš,
da drugo leto se v Šmarjah pa zihr narišeš.

Ja, ja, tako nam je danes luštno bilo,
kot bi za kraško ohcet šlo.

No, res je, bilo nam je malo prevroče, 
a, kaj čmo, 
če uni tam zgoraj 
glih zdaj tako hoče... :roll:





nedelja, 30. julij 2017

GRINTOVEC - 2558m, 29.7.2017

Ta vikend bi bil, če ne bi bilo EP na Veliki planini, rezerviran tako ali tako za tek na Grintovec. No, vsaj ponavadi pride zadnji vikend v juliju...
No, pa dajmo vseeno R na soboto in v primeru lepega vremena in seveda znosnih bolečin v kolenu šibneva končno jast do vrha, moj pa končno en bot videt, kako se gre, če ni tekme. Vsako leto se ustalim za navijanje na Kokrškem, tako, da do vrha sploh še nikoli nisem šla. In plan je seveda bil, da ga en bot dosežem, ta vrh.

In res, moje koleno, recmo, da zdrži, seveda ob pomoči palic, vreme so napovedali super enkratno in ob 6. urci jo mahneva proti Kamniški Bistrici. Najina pot proti tja gor je bila tekoča, medtem, ko kontra, proti tja dol... ojej, ne bi bla rada v koloni...

Seveda sva si v K.B. prvi del poti po cesti prišparala in zato sva avto parkirala  sto metrov pred postajo teleferike.


Se uštimava, štart na Sportrackerju in bejžva. Počasi. Mislim, res počasi. Bolj počasi jast ne znam, ne morem. V urci in dvajset minut sva primaširala v čisto zimo na Kokrško. Megla, veter, mraz...


Ja, kaj zdaj? Kje je to sonce? Vprašam ene pohodnike, k so že prišli z vrha nazaj, če je gori lepo. Ne, prava zima.... Ojej, nje mi rečt...
Grem še noter oskrbnika mal povprašat, kaj poreče, glede na izkušnje in ta mi odgovori, da se bo zagotovo lepo odprlo.
Bem, bejžva naprej. Saj, če bo zima, se lahko vedno nazaj obrneva. Pa je ni bilo. Prav super vreme se je naredilo. Še dobro urco in pol sva nucala do vrha, vmes sem imela na momente občutek, kot da sem v Wajdušni na placi, saj sva srečala enih  naših, domačih na poti še pa še.

Na vrhu čisti prestiž od vremena. Moj je rekel, da tako lepo, odkar se udeležuje tekem, še ni bilo.





 Škljoc sem, škljoc tja, mal popit, pol čokoladice pojest in bejžva nazaj, dokler je koleno še gorko...

Ja, če sva za gor prehitela čez sto folka, je bila za dol kontra zgodba. Sem vejkarco kar ugasnila, da ne bi preveč cajta pisalo na njej...

Moj je bil od živcev bolj poten za dol, kot za gor,... a, jast sem zares vsak korak pazila, kam in kako, da se slučajno kje ne bi zalomilo... in da ne bi bilo treba kakih helikopterskih intervencij.
In je zneslo. K sreči. Lahko pa tudi ne bi.

V Kamniški Bistrici sem šla direkt v Bistrico do kolen.   Že v jezeru Jasna prejšnji vikend zaradi mrzle vode ni bilo glih pogumnih kopalcev, kaj šele tukaj. Ta ti pa stisne...




Ma, jast sem se delala, kot da  mi nič ni.... eno minuto.... pole pa šibaj ven stokat, kolk boli mrzla voda....

O, zdaj pa hitro v ribogojnico Mihevc na postrv... Ne vem, po čem sem jast tako prepoznavna, ampak lastnica me že na daleč prepozna in ne le to, čeprav prideva tja le en bot na leto, je celo to  vedela, da me lani ni bilo ???

Postrv je bila zares odlična, le tsite ose in muhe so tam zares glih mal preveč tečne....

No, Grinta je končno padla.
Kar se tiče tekme,....morebitne....če bi se je jast udeležila.... bom tiho....
GPS SLED
ALBUM






ponedeljek, 24. julij 2017

PAHORJEVA STAVA, PLANICA IN 11.TEK NA BEVKOV VRH,21.-23.7. 2017

Tokratno poročilo bo trojček. Da mi ne zmanjka listov v blogu, hihi.
V petek sem nekaj pred šesto oddirjala v Vipavo, kjer se je odvijal dvoboj med našim prezidentom Pahorjem in poveljnico VC Natašo Zorman, ki je, bo branju člankov sodeč, dala vedeti Borutu, da je SV bolje fizično pripravljena kot on in sprejela njegovo ponudbo za stavo, da se pomerita v teku na 10 km na našem prenovljenem stadionu v Vipavi, ne glede na razmere tistega dne.

Ko sem prišla, sta ravno štartala. Seveda sem se malček držala nazaj glede mojega kričanja,....bi lohk kdo mislil, da se dogaja kaj drugega,...no, ma, malo sem pa le zakričala.
NAVIJANJE
Pahor je cel cajt na izi lepo tekel za njo in po mojih "skromnih tekaških izkušnjah" je bilo že od vsega začetka  videti, da žena nima šans. ( Ja, pa bejž ti tečt, če si upaš, slišim zdej od vsepovsod...hihi)
 Bilo je vroče, no, sonce se je sem pa tja le skrivalo za oblake.

Po dobrih 40 minutah je tekmica "omagala" in fajta je bilo konec.
In ko se jast iz tribune želim počasi odpravit proti domu, stopim eno štengo nižje in paf..... spet mi klecne v kolenu in glih tam se sesedem. Ma, nje mi rečt... glih sem ga mal spravla k sebi, pa spet.
Noč sem več al manj prebedela v peklenski bolečini in zjutraj nisem vedela, ali bom sploh lahko vstala in se prevalila do kuhinje.
Groza, kaj so to bolečine.
Koleno fejst namažem, zavijem s kolenčnikom.

Že kmalu po sedmih smo se vsi trije ( še Patrik) odpravili na lepše do Kranjske gore k Sindis in Ireneju, kjer sta preživljala par dni dopusta.
In seveda, če smo že tam, moramo pod mus do Planice, vsaj en bot probat, kako izgleda lauf, ups, hoja po velikanki do vrha.

Bem,da bi šla po travi gor, niti pod razno. Sem probala do tretjega kola, pa nazaj nisem vedela, kako.... Ja, strmina se pa res reče temu. Če bi bla jast na tekmi, bi me morali s štrikom za samovarovanje z vrha navezat.:)) Ker ni variante, da se ne skotalim v dolino....

No, ma, ker so zraven štenge, sem rekla, grem probat. S tem mojim kolenom. Saj, če ne bo šlo, grem pa nazaj. Počasi.
Uni so šli vsi že naprej, jast pa glih za spomin, vklopim še Sporttrackerja ....
In grem. Po enih 300 štengah je blo koleno že tolk notr :), da me niti bolelo ni več.
In grem in štejem.... Tam, nekje do 1100 šteng, če se nisem zmotla, seveda...
Po dobrih 13 minutah pridem na vrh. Glede na vse mi je šlo super.

GPS SLED

Bolečina v kolenu je čudežno nekam odšla. Vsaj una, ta konkretna.
Bejžmo še počasi do dol, malo si ogledat vse skupaj in na pijačko. Lep center.  Zares.

Če boste kdaj vidli sred poletja, da ima tipo na strehi avta tekaške smuči, ne se čudit. Ni s tipom nič narobe.  Gre v Planico pod igrišče, kjer je urejena tekaška proga. Smo se šli kar notr mal ohladit.

Po Planici smo se ustavli na Jezercih in po ogledu smo odšli na kopanje na kopališče k jezeru Jasna. Sem bla tolk pregreta, da sem skočila v vodo brez problema, tudi če je bla mrzla.

 No, pole smo bli pa že mal lačni in seveda smo šli na kosilo.
In po kosilu je naša Sindis pripravla eno tako, majhno ( veliko) presenečenje in meni nič tebi nič kupila pet kart za sedežnico.

Jast, odločna ženska, ki znam rečt NE, sem tokrat morala odločno molčat in se peljat na vrh smučišča.
Tega pa jast res ne maram. Saj je fejst, ma v meni strah prevaga ta fejst.
Res. In kot da že ni blo zadosti... se peljat s tisto teleferiko.... so me naši ta mladi prisilili še v to, da sem se usedla v une sanke.

Kjer bo danes konc sveta,...
" Ojej, ma, kej to res ni možno, da se zvrnem jast ven iz tega? "
" Ne, gospa, še noben se ni do zdej!"
"Ja, vse je enkrat prvič..."

In bejžmo.

Sem kričala, ko munjena, že k sem se pelala enih 3 km/h. V bistvu sem bla skor na mestu....Ojej, jej, ni to zame.
Una ročica za žlajfanje je že žaret začela, jast pa še vedno skor na vrhu.

So si naši mulci mene mal privoščli in pred moj spust v filmčku dodali še :
MOJ SPUST-FILM

Ubogi sankači za mano.... sem nardila kolono enih sedmih sank... smo šli ko otroški vlakec skupi dol,.... tri na uro....
Sem se jim v cilju hotela opravičevat, ma, sem slišala, da niso naši in sem hitro odbrzela proč,... da  ne bi kdo še  šolde nazaj zahteval...

No, pole smo se pa odpeljali še proti Vratom, kjer smo si ogledali še slap Peričnik. Lepo.

Domov smo se peljali čez Vršič, je sicer  daljša vožnja, a zahajajoče sonce, ki je obsijevalo vse te prekrasne gore.... o, kolk lepo, vredno daljše vožnje.

In smo že v nedelji, ko se je bilo treba odpeljat na Cerkljansko, v vas Gornje Jazne. Bogu za hrbtom, kjer zagotovo ne bi bila nikoli, če ne bi bilo tam teka. Ampak vam povem, za hrbtom Bogu se skrivajo prekrasni kraji. In prekrasni ljudje. Vredni obiska.
Vseh skupaj se nas je nabralo nekaj čez 100, kar je, glede na dopuste, vročino in še kaj, lepa številka.

Sama sem seveda po plačilu štartnine in prevzemu  lepe švic
majice, ki so jo vsi pohvalili, ne samo jast, z Natašo odšla po označeni trasi proti Bevkovem vrhu. Seveda netekomvalno tekmovalno.

Res mi ni jasno, kam je šla tista, zares huda bolečina iz kolena. Saj koleno me je še bolelo, ampak tako, znosno, bi se reklo. Niti primerjave ni s petkom ponoči.


V zadnjih 300 metrih sem seveda tudi tokrat počakala na vse tekmovalce in navijala ter jih seveda poškljocala.
In se na koncu še sama spravila skozi cilj.


Kako je vedel Predin že pred tolko leti, da je pel pesem, namenjeno SImonu:  Bolj star, bolj nor?
Strašen je, ta naš zmagovalec Simon.
Dan prej je zmagal tudi v Italiji na eni tekmi. Bravo!

No, po priteku zadnjega sem za njim še jast odšla do cilja.

V dolino sem si izborila prevoz.
In prav takoj, ko sem se preoblekla, sva z mojim odšla na tamkajšnjo kmetijo, tik ob prizorišču in nakupila zares odličnega sira, pinjenca, pa jogurta, sirotke...in tudi uno, ki ni iz mleka ( Ma, ne nobenmu pravt! Pst!)


Na prizorišču je bilo živo, ne glede na to, da je bilo vroče, smo se vsi lepo imeli.

Pojedla sem mojo vege pašto, spila eno pivičko in že je bila podelitev.
Tokrat sem poškljocala samo absolutne zmagovalce, saj je bilo tam polhno ostalih fotoreporterjev :))


Po podelitvi bi seveda še lahko ostali, saj se je v Jaznah tega dne dogajal sejem, a sva z mojim morala kar malo pohitet, ker je moral nekaj "skočit" v službo.

Nasvidenje naslednje leto, dragi Jaznarji. In hvala za vse!
FOTO BEVKOV VRH
FOTO PLANICA IN SLAP PERIČNIK