JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

torek, 25. april 2017

13. BUBIN TEK NA JAVORNIK, 23.4.2017

Danes smo se malo zlaufali in odlaufali v zimo na Javornik.

Ker zdej pridno nabiram v nizki preži solatko,  me je uštihnilo v križu. Tako, da sem imela super fejst izgovor, zakaj ne grem tekmovat, ampak le tekmovat - netekmovalno. 
   
Prijava, plačilo štartnine, prevzem nagrade-  lepe velike brisače

 in že  sem jo pičila pešadijom 25 minut pred startom.  Ker nisem vedela, da so progo spremenili, sem se držala starih cestnih oznak in na tretjem km zabluzila v en hrib. Ko pridem na vrh, pot levo in pot desno? Kam zdej? 
Oznake itak da nobene, saj nisem šla po ta pravi. Vlaka levo , vlaka desno. Če pičim na levo, bo gvišno desna ta prava, če pičim na desno, bo pa leva....  Ah, nič, mati, nazaj se obrni in pejdi na izhodišče. In sem šla nazaj.  In po cesti do prve okrepčevalnice, ko sem vidla, da pritečejo tekači čisto iz nekje drugod??? Bwo? 
No, zdej sem na ta pravi. Dam gas in nekje na šestem me ulovi zmagovalec Marko. 
Seveda sem se spotoma prelevila še v navijačico in fotkarico in hkrati hitela čim bližje cilju, da tam počakam še na zadnje tekmovalce in za njimi primaširam kot zadnja v cilj. 

Danes smo imeli med nami tudi tekača, ki je prišel le za 4 dni iz Japonske. Na dva teka, enga včeraj na Jošt, enga danes na Javornik. Še v Postojnsko jamo bo skočil in odletel nazaj na Đapan.  Se mu dopade Slovenija full.  
                                                              Japonec Mijači Fudžio

400 metrov pred ciljem sem na tekače počakala kar za ovinkom v zavetrju, kajti na planem je kraljevala megla in leden veter. Brrrr, kolk je zeblo. Dve stopinji je kazalo in še burja je pihala, pole veste, da je res zeblo....
Pred ciljem se je hotla Italijanka Paola še  nekaj kregat z mano, naj grem naprej, ker da sem kao boljša od nje,... a jast se seveda nisem izneverila...   Ijo sono ultima in pika!!!  

                            Ona meni,: dai, dai, tu sej brava... jast njej: Ma, no, ijo sono ultima ođi, 


                                      Še, ko naju je Japelj fotkal, ni gejnala, ni gejnala.... :))

Na vrhu sem navalila na suho sadje, kot da ga vidim prvič v življenju. Ma, če je blo pa tolk dobro. Še en topel čajček in že gremo na avtobus, da nas zapelje nazaj v dolino. 
Jebelacesta, abonament sem pa pozabla doma!  
Ma, je rekel šofer, naj mi bo!  

V gasilskem domu smo se nato najedli še odlične pašte, tudi za nemesojede, nalizali sladoleda do onemoglosti, 
                           Ne bom povedala, kolk sem jih zmazala.... ( so ostajali in jih dajali za bis)

počakali en pikič preveč na rezultate in se poslovili z obljubo, da bo drugo leto na 14. Bubinem teku deset stopinj več! 


      Zmagovalci skupaj z ženo tragično preminulega Silva Tratnika- Bube, kateremu v spomin se teče na Javornik (manjka tretja Urša Trobec)

ALBUM ( + foto s table rezultati)
REZULTATI


Čestitke vsem! 

nedelja, 09. april 2017

4. ISTRSKI MARATON, 9.4.2017

Danes smo preživeli krasen dan v krasnem vremenu na 4. Istrskem maratonu.
Kot vsakič doslej, sem tudi ta bot odigrala  vlogo kričačice in spotoma, kar rata, še foto škljocarice.

Vam povem, težko delo. Se ne da vsega.... gledat, kdo gre, kričat, buljit v aparat, da vsaj približno nejki rata,... nejso lhke, vam povem, da nejso.
Ma, za zadovoljstvo tekačev vse premagamo. Nema blema.

Alora, v Koper sva prišla že kmalu po osmih,  Prevzem številke in...
Kar nekaj tekačev sem videla po zeloooo dolgem cajtu. (ZdravkoC, Daca, Jožica, Branko, Bernarda.... )

Za moj pošto sem si rekla, da bo Žusterna, a kaj ko je bilo tam vse nekaj v senci, da ne bi blo fejst videt. Pa sem jo mahnila kar lepo do sončka, do Izole.
Pred kampom se ustalim, oblečem prometni znak v majico Tekaškega foruma ( ki se mi je, smrk, šmrk, ko je šla čez šrauf,  malo strgala, šmrk )
Še zastavo pritrdim na znak

In že pridno čakam.
Najprej so se na ta dolgo podali maratonci.
In od prvega dalje do zadnjega polmaratonca sem seveda navijala, kot da bo čez par minut konc sveta.

Hihi, Stane Meža, ki je z mano čakal na svojo Božo, je prav kmalu obupal... " Presežek decibelov!" In pobegnil. :)

Še preden je šel zadnji polmaratonec mimo mene, so se ta hitri polmaratonci že vračali nazaj. Bravo. Vsa čast.
In potem sem s tekači  tudi jaz lepo hodeč šla  in seveda še vedno za vse  navijala, vse  do cilja.
 Nekaj sto metrov pred ciljem pa že pridrvi zmagovalec maratona Aleš, in čist na hitrco mu podam v roko zastavo za zmagoslavni prihod v cilj.  Bravo, Aleš! Lepa slovenska zmaga!

Ne bom preveč nakladala.
 Malo je fotk, kjer se tekači ne nasmejejo in se mi tako s tem zahvalijo nazaj za navijanje.
Hvala tudi vam,
FOTO - 1. DEL
FOTO - 2.DEL

Še na mnoga !!!
Upam, da se vas čim več najde. Pa, oprostite mi za kvaliteto... nisem še dobila na loto za kakega Nikona:)
Me je pa od škljocanja tudi  krč zagrabu v prst...







sobota, 01. april 2017

PREDMEJA KORAK- GOLAKI- ČAVEN ČEZ MODRASOVC-PREDMEJA KORAK

Danes sva pa šla en krogec, predvsem, da izmerim teve dolžine, k mene itak da zmerom nejki martrajo. No, ma, en cejt nazaj nas je tudi oskrbnik koče na Čavnu Zdravko prosil, če bova kej merila, če lahko izmeriva, kolk je od Iztokove koče po pohodniški mimo Modrasovca do Čavna.
Pej dejmo en bot že narest to domačo nalogo...
Štart torej na Predmeji v koraku.
Jast lepo upalim moj mobi in Sportstracker in brez, da preverjam, če je sploh zaznalo, greva.
Po točno 1 km ( oznaka na cesti) se ustaviva na kraju, kjer se je nedavno zgodila tragična letalska nesreča.
Jast hitro ven mobi, da bom poškljocala spominsko ploščo,
ko vidim, da mi GPS ni še zagnal??? Alora, sem vsaj vedela, da je en km mimo po oznaki. No, zdej se je upalil in bo delal. Bom pa na roke dodala en km.
Do Iztokove koče pod Golakom
je zneslo 4,6 km.
Sam vzpon do vrha po ta strmi je dolg, reci-piši, samo 1 km.
Če pomislim na svoje začetke, ko se mi je zdelo, da je vzpona ko za na Triglav, nikoli konca.... al pa zdaj, ko sem, rečem, utečena babnca in je vzpon bajdvej mimo...
 Ampak, da je pa samo en km... jast bi  vseeno rekla, da je pa le  mal več.
Od koče se po nekaj minutah začne sneg in led in na nekaj krajih ne bi bilo prav nič narobe, če bi imeli dereze na nogah. Mi, mone, pa s telovadnimi. Jej, jej... po riti nam manjka dat... Ma, ja, če pa nismo vedli....?
Zanimivo, da se je snežna reka vila točno po poti...

 Na Golaku sva srečala le enega - gorskega reševalca z reševalnima psema. Dobim kar cmok v grlu--- anti ja ne bo treba nas kaj reševat.

Sicer jasen dan, a kakšnih posebnih razgledov ni ponujal... je blo vse nekam megleno tam daleeeeččč.

Mal popijeva, en datelj in bejžmo nazaj.
Previdno, kot po jajcih...
Torej, od koraka na Predmeji do Golaka in nazaj do Iztokove koče je urca namerila 6,6 km.
Zdej pa izmerimo še Zdravkotovo željo...
Nekaj po cesti,

malo po stezi, nekaj po zmrznjenem snegu, nekaj po lepem...
( upam, da se do UTVV stopi, kajti nič kaj fajn ni zdaj)

Aja, ojej, kako sem pogrnila, kot sem dolga in široka in še malo...
Najprej se spotaknem v eno koreniko, pole ko že letim in upam, da se nekako ulovim, se z drugo nogo spotaknem še ob eno in puf sem bla s frisom v zemlji.
" No, si si izbrala vsaj mehek teren," mi reče moj. Ja, k sreči je blo res čist mehko pod mano:)
Me pa oba narta konkretno bolita. Zdej jih namakam s hermeliko v šnopcu.
No, pole hodiva, hodiva...
tudi mimo drevesnega Otliškega okna:

Še hodiva...

Ko prideva do Čavna - mi urca kaže 13,82 km, kar pomeni, da je od koče do koče 7,2 km.
Hitro raportirat Zdravkotu in že imava na krasnem sončku pred kočo na mizi:

Malo se še pomartinčkva in bejžmo še nazaj na Predmejo.

Vmes se seveda ustaviva pod mus v deželi čemaža
                      POZOR!!!!  TA GRMIČEK TUKI NA ZAČETKU FOTKE  PA ŽE NI ČEMAŽ!!!
Je blo pa od tam naprej vse "čisto".
Nabereva glih za par kozarcev in nekaj za v škrinjo.

Ko prideva do koraka na Predmeji, kaže vejkarca še 3,2 km.
Torej, za vso pot sva zmazala točnih 17km.
Cajt pa lagane 4ure in kvart. Ma, res lagane.

No, zdej k veste, kolk je, pa hitro pot pod noge!

 GPS SLED- ( minus 1km)


nedelja, 26. marec 2017

17. GRADIŠKI GORSKI TEK

Na "kraj zločina" sem prišla kar ene dve uri prej, saj me je moj spotoma pripeljal, ker on je šel pa v Sežano, na MKM.
Vreme fajn, glih za laufat, le mal je burja popihala...
Hihi, Gorenjka Marija je rekla, da piha full, mi pa niti oken ne bi odpirali za to sapco....

Štart smo imeli v polnem belem cvetu...

Najprej se mi je zdelo, da kar ni in ni ljudi, ma, pole se nas je pa vseeno nabralo 66 odraslih in nekaj mladine.

Ko smo štartali, so mi seveda že takoj vsi zbezljali naprej in tik tak sem bla na repu... bem, prvi km sem pretekla in to je bilo tudi vse, kar se teka tiče.

Hod mi je kar šel, lahko bi šla tudi mimo Marije, a sem se raje odločila, da je bolj pametno v zavetrju kot pa bežati pred njo... :)

Mimo mojga bivšega - Plaza sem šla čist lepo, utečeno, dihanje normalno.... Še zadnji km, zadnjih 500m strmine in že je tu cilj. Čas 44:13, kar je 14 sekund slabše od lani.

Na Škavnici je brila kar mrzla burja, zato se je bilo kar pametno čimprej nazaj odpravit. Popijem čaj, zmažem banano in v dol.
Z  Marjetko in Jožetom pa smo se le ustavili na Plazu, da sem jima pokazala, koliko lepote se ( še vedno, tud če mene ni, hihi ) odpre na vrhu. Škoda, ker ni bilo bolj jasno. Je pa res lepo.

V dvorani je bilo že vse nared.
Le pojedla sem polento in že se je začelo žrebaje nagrad.
Ne vem, kako so Graparji prepeljali vse domov --- če imajo kakšne nizke avte, so gvišno kaj cesto pošlatali...od teže....hihi. Na zdravje, Graparji!

Po žrebanju sem se malo vmešala v organizacijo in z odra prosila, če lahko vsi skupaj pomahamo Simonu in mu zaželimo, da čimprej pride nazaj med nas. Seveda bo! Žila je že taprava!

Na podelitvi sem se seveda razveselila svojega tretjega mesta.
Martica, zakaj te ni blo? Pa ne rečt, da delaš, no...:))

Še pozdravi in na svidenje naslednje leto!

FOTO
REZULTATI







nedelja, 19. marec 2017

15. GORSKI TEK NA MUROVICO, 19.3.2017

Alora, danes je bil na sporedu 22. vipavski tek. Jast ga itak ne laufam, k je vse glihno...,in seveda sem potem vedno abonirana pod Zemonom za kričačico in šlkjocarico.
 Ma, letos sem si pa rekla, da bi bil že cejt, da grem jast en bot na Murovico. Saj govorim že 15 let, da bom šla. Pole sem jast mojga lepo prosila, če mi da avto in tako sem se zjutraj ob pol osmih odpravla s pomočjo strica garmina v Dolsko, kjer seveda še nikoli nisem bila.
Striček se ni izneveril in me že kmalu po pol devetih pripeljal točno pred kulturni dom.

Pohodnikov je bilo na kraju zločina že polhno, tekačev pa... ups, malo in še  nobenga ne poznam??
 Medtem, ko mi na PGT ligi zmanjkuje časa za pripravo na štart, ker je ropota tumač na vse strani, mi je tuki cajt tekel zlooo, zlooo počasi, k nisem imela s kom jezika opletat.
 Jejžeš, ma, kaj prav nobenga znanga ne bo? Me je bilo že prav malo strah, ko se končno prikažejo Bregarjevi, pa Urša, Tonek in Kogovšek. No, vsaj nekaj.
Kam bo treba?
Tja gor!

Okej, po grafih in slikcah ni hudga glih.
To zmažemo za fruštek.

Glih mal potečem, da se pikco ogrejem in ob 10.00 se nas 42 požene v dir proti Murovici.

 Prvi kilometer je seveda raven, kar pomeni, da je treba laufat. Grrrr. No, ma sem.
No, pole za travnikom pa končno zagrizemo v en lep hribček.
Vreme je bilo zares tisto ta pravo. Za rekorde podirat. Ajde, pa ga bom. Hihi.


Pred sabo sem imela Jelko, ki sem ji pridno sledila. Ko je bil klanec, sem se ji približala, ko se je zglihalo, mi je s tekom zbežala. In tako do konca.
Lepa gozdna pot, z nekaj krepkimi vzponi in tudi nekaj ravnine za si oddahnit me je po 45:59 pripeljala do cilja.


Na vrhu čestitke, s Tonekom sva nazdravila s čajem. prijazni organizatorji so seveda ponujali tudi nekaj krepkejšega, a jast sem na alkopostu. Pa drugič.

Spustimo se do rojstne hiše - muzeja Jurija Vege, kjer nas postrežejo še s toplim obrokom - obaro.

 In prav kmalu, zares kmalu je bila na vrsti podelitev.
V hudi konkurenci mlajših od.... ( hihi) sem si komajda izborila drugo mesto v kategoriji.


Moram še enkrat ponoviti, da sem si doma izračunala točno tak čas, kot sem ga dosegla.  S puncami smo kar poimenovale zadevšno:  Čuferjeva formula. Čas zmagovalca pomnožim z dva in odštejem kilometre. Tuki nekje bom jast. Ja, kaj čem pa zdaj hodit na tekme, ko pa točno vem, kolk bom šla? Hihi.
 Po podelitvi je organizator hitro in učinkovito izžrebal še kar nekaj praktičnih nagrad, tako med pohodnike kot med tekače in tudi sama sem imela srečo.
Tako, da sem domov prinesla kar nekaj robe več.

S klapco smo se počasi odpravili še nazaj v Dolsko. Pozdravi in na svidenje v naslednji vojni! Ki bo kmalu.

Ko sem prišla domov, so me na mailu že čakali rezultati. Bravo!
Lepo je bilo.
Čestitke organizatorju za uspešno izvedbo.
Čestitke tudi vsem tekačem. In Gašperju za nov rekord.
Z novim rekordom imam za drugič tudi jast nov čas v moji formuli, hihi. Ma, par sekund pa že zmolzem, aneda? Seveda!

FOTO
FOTO ORGANIZATORJA
REZULTATI KATEGORIJE
REZULTATI ABSOLUTNO

ponedeljek, 27. februar 2017

4.TEK NA SABOTIN, 26.2.2017

Bolj kot pravim, da se mi ne tekmuje, bolj tekmujem...
Jej, jej, mati....
Sem mislila, da bo prišlo na tek, sicer hud, a lep, več tekačev, kot nas je bilo potem na startu. No, nekaj čez št. 100 je pa le šlo.
Dan je bil prekrasen, prijave so laufale na polhno, spet bla sem, bla tja, bla levo, bla desno in spet je treba že pohitet na štart. Pa tričetrt tekačev niti videla nisem!!! Sem jih šele na vrhu!
Ne vem, bi blo fajn, če bi uvedli, da se klepetoni dobimo že par urc prej, da se vsi vse z vsemi pomenimo?

Alora, ob 11. smo se pognali po kolesarski stezi proti Kanalu.
Dva kilometrčka bo treba odlaufat, mati, ni druge. In to sta bila moja prva dva v kosu letos. Bem, enkrat je treba začet:))

Seveda sem gnala moj ubijalski tempo, glih en pikič čez tri minute na km je šlo, haha....
No, res je to, da  ko je začelo nekje, najbrž na Sv. Gori, zvonit, kar pomeni, da je en kvart čez, sem s ceste zagrizla v hrib.
O, mati, zdej pa bo treba v tem  dobrem  kilometru zmazat vseh skoraj 500m višincev... Ja, pa bomo...

In šibam, šibam,šibam. Mi kar gre. Sicer diham kot lokomotiva, a, kdo pa ne, v takem bregu? In če hočem še lanski cajt ulovit, je treba delat...
Zdej, fantje, za tiste pol minute minusa  seveda ne bom krivila sebe :), ampak vas, ko sem, cepetajoč za vami namesto  en, dva, tri, štiri hitrega štetja štela glih en pikič bolj počasi: en.. dva.. tri.. štiri.
Tuki  se je zgubilo glih tiste pol minute.
Saj, pole ste se mi umaknili,.... k se je najbrž vse treslo za vami... ampak kar je blo zgubljenga, je šlo....v maloro.:)

Na okrepčevalnici sem si zlila skor cel glaž vode za vrat, tolk me je kurlo, kot da je ta hujši pripeka sredi poletnega dne.

Še mal popit in zdej, ko mi že skori TILT v učkah piše, se klanc šele vzdigne čist pokonci. Ma, skori, sem napisala,... ta ni še zajca ubil.
In maširam jast lepo proti vrhu. Seveda tudi tokrat nisem smela pogledat ne levo ne desno, ker se mi je zdelo, da izgubim po 1000 kalorij za en pogled, sem pa med buljenjem v tla videla kar nekaj senc, najbrž nog, mimo katerih sem šla. Zdej, al so bli tekači, al pohodniki, al bwo? Nimam pojma.

No in že se približujem štengam, ko slišim nad sabo: " Gremo, Marija, bravo, dej še malo!"

Aha, zdej bo pa foto Stane ...

Čaki, mati, zdej se moraš naštimat, kot da ti nič ni, delaj se, kot da sam mal počasi španciraš, naštimaj si nasmešek na faco, trpljenja tuki ni....
In res, zberem vsa pogum, da pogledam proti gor in....
Ma, čaki, mati....
Brada je, ma, to pa že ni Stanetova brada... čaki, mati. No, in se vseglih jast nasmehnem in nardim, kot da mi nič ni
pogledam še par botov pod očalmi, nad očalmi,... ma, to pa že ni Stane???

 Nakar za Stanetom, ki ni bil  Stane, zaslišim Stanetov glas:
" Dejmo, Tina!"
A, pejd nekam, en za drugim sta bila. :)
 Na, pa sem se morala še en bot  štimat, kao da mi nič ni...

Še štenge pred kaverno in bejžmo not.
V kaverni  letos nisem imela  problemov z zgubljanjem in sem ven prikukala en dva tri.

Moj je kričal na vrhu, naj dam gas še malo, ja, saj,...no,....pa Mikha skozi zvočnik: " Dajmo, Valentina!", ja, saj,  no.... in s časom 41:35 priracam v cilj.




Najprej se usedem na klopco, da pridem mal k sebi od pretvarjanja, kao da mi nič ni:).
Pa slišim jast ene glasove, podobne Silvančinim od KBK-ja. Ja, ma, kaj spet je tuki? Sej je bla že zadnjič... O, tudi KBK je prišel! Pozdravi, mal smeha, mal karanja, zakaj nista šla zares, še fotkanje...
Pole sem šla hitro na super sok in enga ta kratkega in ajd, še enga, ker moram nadoknadit, ker bom od srede dalje držala 45 dni alkoposta! :)
Pole zagledam jast enih tekačev, ki jih spodaj sploh ni blo....in seveda z vsakim je treba kakšno rečt...
In cejt teče in teče.
Rezultati bi morali bit že zdavnaj. Pa nam Miha pove, da se je v kompu nekaj zaštrikalo ( je štrikalo same leve, namesto desnih:))in vrglo vse prijave v nič. In spet je bilo treba vse na novo. Kar pa traja.
No, ampak sonček je lepo sijal, prav nič hudga nam ni bilo. In ta najbolj vztrajni smo seveda počakali tudi na podelitev.
Moja Sindis je zbezljala že kmalu domov, zato sem šla na zmagovalno štengco jast med obe dekleti. Kjer sem se pa kar mal pomladila. ( no, v noge ne glih...)

A, ko bi bilo to vse. Še dva bota sem šla gor, ker sem obljubila Mariji in Ani, da bom medalji prevzela namesto njiju.

Na koncu vseh koncev je blo treba pa še nazaj v dolino.
In gremo jast, moj in Kete.
Glih nekaj opravljamo Danilota med obujanjem spominov  na lansko izgubljanje ( ups!-ne mi !) , ko ga dohitimo na poti, kjer sta skupaj z ženo Sonjo brskala po špargljih.

Naj omenim, da je Danilo še prav sveži  dobitnik občinske nagrade za življenjsko delo v športu. Pa naj mu še tu iz srca iskreno čestitam.
V naših lokalnih novicah si lahko preberete tudi o tem. DANILU PUDGARJU NAGRADA ZA ŽIVLJENJSKO DELO

Ker sta s Sonjo dobila en špargelj, sem si rekla, da ga moram pa tudi jast.

 In, glede na to, da jast ta prvih špargljev ne vidim tako kot moj, ki jih vidi tudi iz helikopterja, sem tokrat imela srečo! In sem ga dobila! Enga in edinga! Za začetek.

Lepo je bilo.
Hvala, Miha, za vse.

P.S.
Sem se "vrgla v delo" in spravla skupi vse rezultate Sabotina od prvega teka naprej. Tako po abecednem redu tekačev  kot po rezultatih.
TEKAČI OD A-Ž
TEKAČI PO REZULTATIH OD NAJBOLJŠGA NAPREJ




ALBUM SLK-ja
MOJ ALBUM
ALBUM FOTO ŠTENGE
FOTO LT-STANE


sobota, 18. februar 2017

3.VALENTINOV TEK NA KOKOŠ, 18.2.2017

Zjutraj smo prišli v Lipico kar dokaj prezgodaj. Pa je že bila vrsta na vpisu. Ojej, to bo gužva. Kaj naj zdaj? Grem tekmovalno, netekmovalno? Bwo... Ah, nič, ne bom komplicirala, te tri kilometrčke že zmažem na dah, haha. Tako danes.

Pa da vidimo, kako bo, če nič ne treniram teka. Ja, mati, saj tudi lani nisi trenirala teka. In kaj bi rada vidla?  No,...pa, kako mi gre moj hod :)


Na vpisnem mestu smo si že takoj lahko privoščili topel rogljiček, nekateri celo šilce sladkega likerja. Jast bogvari bilokaj. Pred tekmo ne, bom pa zato po tekmi vse nadoknadila.

Ne morem mimo tega, da so nam organizatorji kot družini odobrili popust pri štartnini. Hvala!
Za darilo smo lahko izbirali med majico ali nogavicami.

Dan je bil prekrasen, sonček je sijal, o kakih dolgih rokavih med tekmo nisem razmišljala niti pod razno.

Ker se že od lani z dosti tekači nismo videli, je seveda blablabla čas kar hitro premaknil na 15 minut do štarta.
O, hitro mal potečt v hrib, glih da se mal ogrejem in bejžmo na štart.

Pasja karavana je štartala 10 minut pred nami, mi - bilo nas je nekaj čez 130,  pa ob 11.30.

Prvih par 100( to je mogoče res glih  en par - torej 200)  metrov seveda tečem,

a prav isto sekundo, ko sem pred sabo zagledala prvega, ki hodi.... ma, prav takoj sem ga začela oponašat. :) To, to je zame. To mi deli, miško mali :) Ah, kar zaživim, sam da mi ni treba nog metat v zrak :) .

Grem in se postavim v zavetrje za Rado, ki je pred mano lepo tekla, jast pa ko katerpillar za njo hodim.

Ko se proga mal ugliha, sem celo tudi jast mal potekla. Nekje na dobri polovici grem mimo Stojana Rodice, Urše Trobec  in še enega fanta. Ups, nekaj pa tuki ni v redu :(
Tevi bi morali bit že v cilju.
Vprašam, kaj pa je in Stojan reče da slabost. Pa sem do cilja mislila, da je njemu bilo slabo. A slabo je bilo fantu, ki se je najbrž preveč zagnal in nato padel skup. Stojan in Urša ( njegova profesorca) pa sta mu pomagala in šla z njim počasi do cilja. Bravo! ( S fantom  k sreči ni nič hujšega )

V cilj sem prisopihala v 24 minutah in 14 sekundah, kar je 6 sek slabše kot lani. Oziroma, če besedo slabše obrnem sebi v prid: odlično! Zame! :)

Na vrhu malo čaja, preobleč v kočo in človk bi se kar mal pomartinčkal, a treba je bilo nazaj, saj je po novem malica in podelitev spodaj.


Rezultati so bili objavljeni še prej, kot sem jast prišla nazaj. En par napakc, ki pa so jih seveda takoj poštimali.

Sindis mi pove, da sem tretja, a meni seveda takoj ni dalo miru, ker sem vedela, da bi na stopničkah morala stati Urša, če ne bi pomagala fantu. Zdaj, jast bi takoj oddala mesto Urši, a nas je bilo v kategoriji sedem. Morda kateri drugi ne bi bilo prav? Hitro se izpovem Urši, ki pa mi je rekla, da je tako, kot je, prav.
In tako sem danes celo stala na odru in prejela lepo, ročno narejeno medaljo.

Organizator nam je za malico pripravil zares odlično joto. In klobaso ( ki sem jo dala mojmu). Za sladico pa krof.
Za zmočit grlo pa je iz cisterne teklo domače pivo Beerkinka. Gratis! Kolkor hočeš!
                             Odlično pivo Beerkinka pivovarne Hrvatin

Morda bi morali zrihtati en par miz in klopi več, kajti bilo nas je res mnogo in ni bilo kam sesti in v miru pojesti.

He, he, še to moram napisat... jast si rečem sama sebi, da grem ko katerpillar.
Ma, danes je tekla tudi mati Vrečarjeva, ki mi spodaj reče: "Mati, ti pa greš ko ratrak" Hahaha.

Sej to je tudi fejst, hahaha.

Na sporedu je bilo kar nekaj podelitev, tako za pasje dirke, pa za pare, mešane, ženske, moške, pa podelitev za rekord Nabrežina 511 stopnic ( bravo Ana Čufer in Simon Strnad) pa za PGT. Še prej pa je organizator izžrebal nekaj praktičnih nagrad.

Na teku  sta zmagala Marko Tratnik in  Ana Čufer!  Bravo. Ko bom tekala, vas bom lovila! :)

Ana je s Klementino zmagala tudi v ženskih dvojicah.
                                   Klementina in Ana s sestavljeno kolajno

Seveda moram zalimat še mojo fotko ( letos jih bo najbrž bolj malo)
                                               Katja, Mihaela, jast

Prva letošnja tekma je za nami. Čestitke organizatorjem in seveda vsem tekačem. Tudi tistim s pasjo pomočjo ( ali pa zaviranjem:))
Že v nedeljo je na sporedu naslednja tekoma, ko  bomo malo bolj grizli kolena na Sabotin. In tudi kakšna škrga se bo vžgala. Pr meni vem, da se bo. Kaj pri vas ne?
Nekaj fotk s podelitve in tudi zasilni rezultati:
FOTO
REZULTATI