JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

nedelja, 01. oktober 2017

KDAJ PA TUDI NE GRE :(((

Kam?
Na Hleviše ne, imamo dovolj opravljenih tekov za ligo PGT.
Na Nanos?

 Bem, bejžmo, ma  vsaj po uni, ta strmi pri vetrnici, en bot gor. 
Ker po tisti še nisem šla nikoli. Pred par leti so imeli PGT-jevci celo eno nočno tekmo tam... 
Na začetku mi še kar gre....In pole se loti kalvarija.... Ma, sem trpela ko pes... Nikamor.... Ni in ni šlo... Za hvala lepa je še burja pihala ko munjena... In palce so mi šle na jetra, da bi jih najraje kar nekam zafasala...
V glavnem muke ježeve. Po eni uri in deset minut se privlečem na vrh. Grem gledat Sporttracker, če sem nardila vsaj kej kilometrov, da se mal potolažim... DVA???? Ma, ne sam dva???? 
Ojej, pozabi, mati, čimprej na ta slab vzpon...

Greva v kočo, popijeva en čajčk, eno pivičko...in se dogovoriva, da grem jast sama k Abramu, on pa na prosti pad nazaj na Razdrto po avto in pride pome k Abramu. Okej.
Se odpravim,....in že takoj za prvim ovinkom srečam Halec Andreja in Andrejo ( sem pozabla priimek), k sta pa hodila za uni projekt od Amfibije : SPP v enem dnevu. 
In smo šli skupaj do Abrama.  Skoraj 7 km. In je blo čist obratno, ko prva dva km.... Čikule, čakule,... čikule. čakule.... ni blo konca. 
Smo prej k Abramu prišli. Na, in se je štorija obrnila... Čist super fajn je blo... Tik tak sedem kilometrčkov... 

Pri Abramu sva se martinčkala in futrala... ko pride za taisti projekt SPP mimo še naš Mirko szi biciklom iz Predmeje . 
Spet čikule in čakule... 
in je bla skor tema, k smo prišli domov. 


ponedeljek, 04. september 2017

24. TEK IVANA ANDERLETA NA ČRNO PRST, 2.9.2017

Če bi vremenarji za kakšen drugi tek napovedovali tako slabo vreme, kot so ga za to soboto, .... bi blo na štartu glih en par ta najbolj gajstnih.

Ma, ker se je šlo pa za kultni tek- tek na Črno prst,... ma, pole pa, kot bi reku Tonek, lahko tudi prekle padajo, tega teka se je treba udeležit.
Ma, ko smo prišli v Podbrdo, je blo vreme prav super. Glih za laufat.
Če je kdo pozabu fruštkat doma,..ni problema, na prijavnem mestu te je čakal rogljič in pa kava po želji.

Prijava je bila na dan teka malo povišana, na 15 evrov. Midva se nisva nič predprijavljala, ker ...??? Bwo. Nikjer nisem nič čitala o predprijavah. Samo to sva vedela, da je treba ta dan v Podbrdo. No, nič hudga.

Po neuspešnem prilizovanju, če mi ktera na prijavah zaupa, kaj bo za nagrado,  ( da bi se pole prijavila zaradi nagrade, seveda :)) ) sem se, kot da bi vedela, da ta nagrada ne bo zame, odločla, da pa grem na vrh samo peške, brez netekmovalnega tekmovanja, hihi.

In sem šla. Enih 10 čez osmo. Na izi.
Pet minut pred štartom sem šla mimo vejkarce... in  že je  mal rosilo.


Kot da sem tekačica, popijem en glaž cedevite in že grizem dalje v strmino. V meglo. Foto Stane me je komajda opazil. Še sreča, da imam mal več na sebi, hihi.

Glih grem mimo Staneta, že priteče mimo Jošt.

Ker sem imela najprej namen iti do vrha,... seveda na sadno kupo, sem šla še par 100 metrov naprej. No, sej ne vem, če je blo par sto metrov,... sej veste, če je strmina, se vleče vsak meter, kot jara kača,...in 100 metrov kar traja in traja, pa jih še ni  zmazanih.

No, seveda sem spotoma še navijala, pa slikala in prav zares nisem imela pojma, kje sem,... kajti proti gor ni blo videt nič, vejca nič. Čista megla.
 In še nekaj pršet je začelo. Tako, da sem bila mokra od potu in še od dežja. In stati na mestu, pa čeprav kričati in fotkati vmes,.... niso lhke.
Me je začelo zebst ko pesa...., četudi sem si navlekla bundo,  in prav hitro sem spremenila mojo namero, da grem do vrha.

Sem se, ko so zadnji šli mimo,  raje odpravila proti nazaj dol,  ker sem pa vedela, da bojo  fantje okrepčevalnici že dodali nov asortiman... brez katerega ne gre. ( Pst, nikar okol govort tega! Kaj porečejo, kakšni športniki smo to??)

Zahvala, obljuba za snidenje v naslednjem letu in bejžmo počasi dalje.

Res počasi, ker me je v kolejnu zbadalo. Vsi vračajoči z vrha so šli mimo mene. No, ma vsaj padla nisem. Kajti teren pa je bil idealen za to.
 Mhm....Do travnika  nad hišo. Hodim jast lepo za foto Stanetom in klepetam, ko se v ta zadnjih 10 metrih strmine znajdem na riti. Na, mati, zdej si sita.
Z usrano ritjo se potem, tako kot vsako leto, ustavim pri Martinovi teti, ki me seveda postreže. Kot vsako leto! Hvala!

Ker je padal dež,oziroma ni vedel, al bi al ne bi, se je vsa zadeva preselila v gasilski dom.
Kosilo kot vedno - odlično, žganci so šli za med.

Ko sem šla mojmu po nagrado, da končno izvem, kaj je, ....sem se kar mal potolažla, kajti za nagrado so bile kratke hlačke.

No, jast in kratke hlačke??? To ne bi šlo.
Ne privoščim nobenmu, da bi si na mojih nogah ogledoval vse sorte svetovnih zemljevidov. To pa ne! Dobiš gor takega kot hočeš. Lahk dobiš splošnega, geografskega, hidrološkega, topografskega, tudi ekonomskega dobiš na mojih nogicah, če le mal prebrskaš... :))
Zdej čakam na prvo operacijo. Za začetek, je rekel dohtar, se bo lotil ta najbolj velike reke. Čakam. Leto in pol. Do konec septembra 2018. Buh ti ga vedi, kaj vse bo še do takrat???
Ups, sem mal zašla...

No, dejmo počasi zaključit. Na podelitev nisva čakala, ker....
sva šla domov. Proti sončni in vroči Novi Gorici.
Hvala, Graparji!
Čestitke vsem dobitnikom Pušeljca, pa Petru Čufer za vseh 24 vzponov,  pa vsem tekačem, pa meni,...pa....

ALBUM
REZULTATI
GPS DO VEN IZ GOZDA







ponedeljek, 28. avgust 2017

TRODNEVNICA PO KOROŠKIH HRIBIH, 21.- 23.8.2017

Moj možek je dobil dopust. Otroci so zrasli in s tem seveda odpade  sicer obvezen dopust na morju. Pa sem vedno pravla, da naši pa že ne bojo taki.... da bojo šli z mamo in tatom na morje tudi, ko zrastejo.... Japajade...
No, život ide dalje in namesto morja sem si seveda zamišljala, ja, kaj druzga, kot moje lepe hribe. In  to koroškie hribe. Ker še nikoli tam nisem bla. Seveda me najbolj martra K24,..., a ko sem prvi dan iz Uršlje gledala na drugo stran, kam je treba..... ne vem, ne vem, ...če bi jast to zmogla.... mogoče v dveh dneh?  Ma, ne, sej vem, sam odpravt se je treba... pa gre.

V nedeljo je bilo seveda treba poslušat, kaj bojo rekli strici vremenarji in ko je bilo za zihr obelodanjeno, da bo tri dni lepo vreme.... je bilo treba najti na brzino prenočišče. Stric Gugl mi je vrgel ven par možnih destinacij, kjer ne bova od najinega izhodišča glih oddaljena pol dneva vožnje in izbrala sem si Ekološko turistično kmetijo Ravnjak v Selah.
Pokličem in gospa Breda mi takoj ustreže s pozitivnim odgovorom, da ima prost studio. Ker nisva vedela, ali bova spala en bot al dva bota,... sem ji tudi to omenila in brez problema je dala še naslednji dan v R za vsak slučaj.
Na hitro spakiram za se par botov preobleč prešvicane cune in seveda dve brisači in kopalke, kajti tretji dan je bil plan za odmaranje v Topolšici.

In tako jo v ponedeljek kmalu po šesti mahneva proti Slovenj Gradcu. Ker sva bila dokaj zgodna, sva se seveda izognila v LJ gužvi in tudi na delovišču na Uncu je še kar lepo šlo.
Tako, da naju je stric Garmin čez Graško goro pripeljal v pravljično deželo v Sele že kmalu po osmi uri.

Prekrasna kmetija, obdana s travniki in gozdom. Ma, kej naj rečem? Pravljica. Resnična. Tolk je vse zeleno, da so se še moje učke pozelenile...

Spoznanje z gospodarjema in kar hitro v copate in na prvo destinacijo: Uršlja gora.
Lahko bi jo pičila kar direkt izpred hiše, a midva sva hotla mal več km v nogah in sva šla najprej 5 km do Kotelj k Ivarčkemu jezeru. Ne vem, zakaj se gre, ampak tam naj bi bil rekreacijski center ??? Ma, bolj mrtev. Tako lepo je, pa sem imela občutek, da vse propada....

Po nasvetu Miheta Repiča, k je tam že skor doma, sva zagrizla v Železarsko pot, kjer se v  4 km vzdigneš za konkretnega jurčka. Nekaj takega kot naš Čaven vertikal.
Sam, meni osebno se ni pot glih dopadla,...  mi je kar dosti slabša pot kot na Čaven... Ne vem, bi morala najbrž še en bot gor, da dobim bolj gvišen občutek.
Ma, je pa na Uršlji gori res zelo lepo. Prekrasna cerkev, razgledi na vse strani sveta.
                             Tam, na desnem, bom jutri....

Kar nekaj uric sva si privoščila na vrhu, nikamor se nama ni mudilo. Čisti mir. Čisti prestiž.

Proti dol sva si izbrala pot čez Kozarnik.
V studiu se stuširava in naštimava in se prav hitro odpeljeva v Slovenj Gradec. Ja, ker nisva imela zadosti v nogah, hihi,  sva parkirala mal bolj na začetku in si mimogrede še mal ogledala mesto.  Jedla pa sva v indijanski restavraciji, kjer so imeli tudi mehiško hrano in seveda sem si privoščila tortilje szi verduro...hot spice.
Pole v eni kavarni še super tortico in pole pa v slaščičarni še en đelati. ( ma, ne tega nobenmu pravt, kej vse sem zmazala...)

In bejžmo spat, da se zbudimo v dan dva. Ko se odpeljeva proti Črni v Jakobe, da jo mahneva na Peco. Fruštka zaradi obilne večerje seveda nisva nucala.

Na parkingu je bilo kar nekaj avtov, ma, LadoNivo iz prejšnjega stoletja sem seveda morala poškljocat.... In da je prišla do sem gor??? Ja, ja, dobri stari avti...

Pot na Peco- PREKRASNA. Joj, kolk se mi je dopadla. In kolk malin!!!! V življenju še nisem vseh skupaj tolk malin pojedla, kot sem jih na poti do Pece. Marička.... njami....Kar ne morem verjet, da jih je lahko tolk bilo....


Na vrhu glih malo popijeva, jedla sva že, maline, moči še imava, pa bejžva še na Končnikov vrh.

Oh, spet moram nakladat, kolk so bli lepi razgledi... Ma, če so bli pa res, no...


Po kratkem oddihu nazaj na Peco in spust do doma pod Peco in bližnje votline kralja Matjaža.
V domu sva si privoščila odlično joto in bograč.
Malo poležavanja na sončku.

Počasi se je bilo treba vrniti na izhodišče v Jakobe.

Domov grede sva se ustavila v Ravnah na Koroškem, kjer je bilo mesto v polni pripravi na neko prireditev...
   
 Kar lepo urejeno mesto, le preveč obremenjeno z avtomobili... No, saj,  kje pa ni tako....

Pod večer se ustaviva še v Ameriki - v kavbojskem saloonu:))

In že sva v šukici. Ojej, to sem skori pozabla povedat... Že dva meseca pri nas v spalnici niti rjuhe ne rabim za se pogrnit.
 Ma, tuki, ma, tuki pa buh vari, če ne bi kovtra imela. Kolk se je blo fajn mal pogrnit, ker je pozeblo.
Pr nas pa za krepat vročina.... Kar je tumač, je pa tumač...

Od nadvse prijaznih gospodarjev sva se poslovila že večer prej, tako, da zjutraj ob sedmih, ko sva midva že odpeketala proti Štajerski - Šoštanju, nisva nobenga motila.

V Topolšici parkirava in jo najprej pičiva na njihov najvišji hrib Lom.
Sej, gor, ko vidiš, si misliš, da boš takoj tam, ma, je kar konkretna ura potrebna, da prideš do vrha. Sem se najprej čudila oznaki na tabli, da rabiš 1 uro 45minut do vrha.... mhm....

Na koncu pa odmaranje v bazenu in v jacuzzitih ...
Pripada.
S karto sva kupila tudi kosilo. V hotelu. Bilo je samopostrežno. Če boste slišali, da je šla kuhna v stečaj, ne se čudit:))

Fajn je blo. Trije dnevi so minili en dva tri. Hihi.

GPS -URŠLJA GORA
GPS- PECA-KONČNIKOV VRH
GPS-LOME

ALBUM IVARČKO J.-URŠLJA GORA
ALBUM PECA-KONČNIKOV VRH
ALBUM LOME


sobota, 19. avgust 2017

VZPON NA KRVAVEC, 19.8.2017

Danes pa sva se udeležila vzpona na Krvavec. Jast navijaško, moj pa tekmovalno- kolkor pač gre.:))
Ne vem še čist rezultatov, ampak se mi zdi po občutku, da se je na štartu zbralo manj tekmovalcev kot lani? Prav malo se mi je zdelo, da jih je... da sem lani več cajta kričala...
No, eno urco pred štartom jo mahnem jast peške proti plaži... Žihr bi blo res proti plaži.... naglih... al pa mal dol....

Meni so prvi štirje kilometri res kar kruti... Po poti sem spotoma še odmetavala s poti veje, vejčke in vejčkice, bilo jih je za izvažat... Za se spotaknit čist idealno...

No, na moj plac sem prisopihala v urci in pol  in niti pot se  še ni stekel od mene,... , pride nezemeljski Miran mimo. 

Klepeta, s flaško v roki, ( meni npr. bi, če bi jo imela jast v roki, to blo težko vsaj sto kil) steče mimo mene sportski lagano. 
Kar kmalu mu sledijo Timotej, Gašper in ostali.... malo sem se še uglaševala,... ma, ko je zalaufalo, sem kričala tam do zadnjega.
 No, edino Čoka sem pričakala že na plaži. 

Ker še ni bilo dežja, sem sklenila, da en bot pa zmažem tudi jast do vrha in sem se podala takoj za Čokom proti Zvohu. 

Črni oblaki so se že nabirali tam pred mano, ma, mal sem zračunala, da pridem prej jast do vrha, kot oni... 

In res je bilo tako. So pa začele kaplje prav takoj nato...
Ah, ta dež smotan.... Naredim fotko, dve... in greva s Čokom nazaj v dol. Nekaj kaplja, ne ve čist točno, al bi al ne bi... no, ma naju je pustilo več ali manj na miru.

Ko prideva do Plaže, nekaj časa iščem ruzak, ki so ga spravili na varno na oder, Ker ga nisem takoj dobila, sem seveda prej voščila Urši, ki prav danes praznuje pol stoletja! Ojej, kolk staro se to sliši. Ne,  Praznuje 2 krat po 25 ... e, to je že bolš... 



Nazdravimo in mati, zdej pa ruzak najdi,... ker v njem sem pa imela eno mičkeno pozornost za našo slavljenko.  Dobim, ji dam in paf.... začne scat... 
In ščije....
Ma, to ni prav. Res ne. Namesto, da bi se lepo sončili na plaži... dež. Še kopalke sem vzela s sabo,... une ta tigraste, iste kot Simona,... hihi. smo kuple obe v isti trgovini... 
Na, pa propade vse... 

Podelitev je potekala bolj tako, tako... več ali manj smo se že vsi s prevozi zapeljali do kabinske postaje, kjer smo se spustili nazaj v dolino. 

Z rezultati je bilo nejki wrong, so bli zamešani, tako da še zdej ne vem, kolk nas je blo... Ma, bomo zvedli, brez skrbi.

Čestike vsem in vsakemu posebej. Ni lhka. Res ne. Vsaj dokler ne prideš iz šume, je meni hard. Pole pej po cesti, to, je že bolj zame.

torek, 15. avgust 2017

NA DUE ČIME, NAMESTO NA TRE, 13.8.2017

V nedeljo bi moja mama praznovala svoj rojstni dan. Pa sva rekla, da ji greva voščit malo višje, da bova bližje.
Zato sva se odpravila proti Solkanu,  greva še enkrat malo obnovit spomin, ko smo januarja zmazali vse tri vrhove: Škabrijel, Sveto goro in Sabotin.
Le da sva tokrat rekla, da bosta prva dva dovolj. Nenazadnje, v torek je tekma na Široko... se mormo mal šparat, če čmo zmagat...

Dan je bil krasen. Res krasen.
Pot do Škabrijela je dolga glih 4 km in izpod mosta in do vrha sva rabla urco in pet minutk.


 Na stolpu sva se najedla in napila prekrasnih razgledov in že jo mahneva na drugo stran proti Prevali,

Strma pot, bognedaj na http://trail3v.eu/, ki bo novembra, da bo mokra.
Ne bojo lhke...

Na Prevali prečkava cesto in že greva proti Sveti gori. Seveda sva si izbrala pot po rovih. Predvsem zato, da greva spet skozi unga, k prideš na severni strani hriba ven.
Če morda kdo ne ve, pa bi rad probal, v ta rov se gre na X. postaji križevega pota. Glih par metrov bolj levo.

Za svetilke sva ponucala kar mobitel, s tem, da sem  v rovu prav fejst molila, da slučajno ne bi baterija glih kje na sredini krepala... ker bi pa bla še zdej notr...:)

No, ko sva prišla do vode, me noter ni čakala mrzla pjčaka...

Do cerkve na Sveti gori je vsega skupi 8,5 km. 


Razgledi spet in še krasni....

Po opravljenem voščilu mami v cerkvi sva  se za par minut ustavila v točilnici in si privoščila eno pivičko in  pol čokoladice... to je pa tudi vse, kar se tiče kalorij med potjo. 

Kelner je rekel, da se naj kar naužijemo razgledov, kajti tako čisto in daleč se vidi morda dva ali trikrat v celem letu. 
Pa sva se...

Še spust do Solkana, en škljoc za finiš

Krog s tema dvema vrhovoma je dolg 12,5 km ( v rovu gps ne dejla), z enim jurčkom višincev.  
Lušten, a tudi naporen. 
No, sej, če je mal naporno, je pole še bolj luštno,... ko zmagaš. 


nedelja, 06. avgust 2017

6. ŠMARSKI TEK, 5.8.2017

Ko sva prišla v Šmarje, je kazalo na termometru 38°celzija.

Jebentiš, bo vroče danes. Ja, bem, sej je tak cejt, al kej? Bomo šli pa mal bolj počasi. Da ne pregorimo. Saj jast grem zarad mojga kolena ( no in še paše mi tako) itak tekmovalno netekmovalno. Bo zihr zadosti počasi, hihi.

Oddava na mizo kalčke in otrobe, se vpiševa, prejmeva za darilo majico.
In že klepetam.... s tem, z onim,... s tretjim.... Ljudje so se nabirali,

 Seveda je bilo za pričakovat upad zaradi vročine. Pa vendar se mi je zdelo, da je v vasi kar zelo živo.
Pol ure pred štartom se odpravim na pot.
Hodim hodim... iz mene teče, brez da b kaj prosila...
Gasilci so se ravnokar pripravili v "bojni" položaj in če ne bi držala aparata v roki, bi zihr naročila hlajenje.


O, kolk bi pašalo.
Hodim, hodim. Po dobrih šestih kilometrih me dohiti Simon. Ga poškljocam in hodim naprej.

Ker nisem stala na mestu, me je aparat bolj malo ubogal, itak in zato je kar nekaj fotk nardil "motnih". In sem jih zmetala kar v smeti.
Ja, Aleš, ne boš verjel.... spet nič. Dej, en bot se ti ustavi, da te aparat lepo prime, dej, prosim lepo, dej...hihi.
No, saj za fotke se ni bat... sta bila oba, tako Stane kot Japelj in še Katja na delu.

Na zadnji okrepčevalnici nas je, kot je bilo obljubljeno, prav zares čakala Beerkinka. Polna isker v ustih sem najprej pograbla en kozarček, iskre pogasila.... vprašala, če imajo tud kaj bolj hladnega, mi da v roko celo stekleničko in v sekundi je ni bilo več... tekočine v njej, mislim.


Seveda je tudi letos tekače na poti spremljal bend.

Bobnar Rok iz Šmarij- torej šmarski Rok je še prej, kot sedel za bobne, poskrbel, da bomo mi, ta tečni, vegetarijanci, namesto klobas dobili sir. Ja, kteri drugi kot Šmarski rok.
Hihi.


Malo pred ciljem počakam na vseh 99 tekačev in kot 100. pridem zadnja skozi cilj.  Vsi srečno, brez kakih vročinskih slabosti. Lepo.

Mize so spet šibile pod težo slaščic in sadja, da človk kar ne ve, kaj bi...


V bazenu je bilo kar živo.

Ob glasbi, hrani in pijači smo tik tak pričakali žrebanje par nagrad. Izžrebali so srečnega dobitnika pršuta, ki se je teka sploh prvič udeležil, a se ga bo zdaj zihr še...



In nestrpno smo čakali na glavno atrakcijo večera.

In res, po podelitvi sta ob drogu zaplesali dve dami. Vsaka čast.
Morda izgleda enostavno, a ni. Prekleto garanja je treba za to...

 Posnela sem njuno predstavo:
PLES OB DROGU

Po koncu vsega se seveda večini ni kaj preveč mudilo domov, lepo smo še kramljali in se odžejali z gratis pivom.

In ko se je zmračilo, smo dočakali tudi našo tekačico, ki je na Bevkovem vrhu obljubila, da se preizkusi na drogu. In se je. Bravo, Tina.

In tudi Klavdiju je ratala ena čist fejst figura:

No, ja, res se nam ni mudilo domov... in smo še kramljali... in še... Danilo Pudgarjev si je omislil tudi tekmovanje v "pravokotnem čakanju na avtobus". Kdo zdrži več časa v pravokotnem počepu, naslonjen na steno. Morda dobim od koga kako fotko, da jo prilimam gor,...

Evo, sem jo dobila po MMS-u: Hvala pa, ne vem komu? ( aha, sem  že zvedla:))

Za pet minut čepenja naj bi bili že super dobri... In smo se šli... ne vem, enih šest nas je bilo.... In kdo je zmagal?
Le kje imam skrite jast te mišice? Zakaj za videt ni prav nikjer nič... zgolj ovenelo omelo, hihi. No, ma sem zmagala. Zdržala sem celih pet minut.  No, če že brzina ni moja vrlina... Vsaj nekaj.

Ura je že odbila v nov dan...in počasi se je bilo treba odpravit domov.
Ko sva se vračala proti domu, je bilo v Šmarjah kar luštno, še kar frišno. Ko pa sva prišla domov, je temperatura kazala ob enih poniči "samo" 31°.  No, če uni tam gori tako hoče...


Čestitke vsem tekačem.
Hvala organizatorjem, vaščanom Šmarij, za še eno od srca dano prireditev. Se vidimo naslednje leto.
ALBUM
Ajde, pa še mojo pesmico prilimam, k sem jo na TF objavla... Ja, sej vem, uni, k točno slovenščino učiste, da ni prav po regulah, ma, sej tud jast nisem :))

Joj, joj, Tonek, Tonek,
zakaj nisi prišel? :shock: 

Povem ti, za šinfat
ne bi čist`  nič imel. :bum: 

Lahko bi,
če bi mogu,
zaplesal tud` na drogu. :lol: 

Bi za normalno štartnino 
se imel na progi
čisto fino.

Saj gasilci za vročino
imeli so odprto špino.

Se že na progi lohk bi frišal,
al pa v cilju skočil bi v bazen,
da otroke bi utišal. :wink: 

In če med tekom se ti ne bi mudilo,
pa bi pivičko se t` pilo,
bi na šanku se ustavil,
Beerkinko vase na eks spravil. :beer: 

In potem ti bolj veselo 
vse do cilja bi letelo. :juhuhu: 
In tudi muzika ti bi igrala,
lohk kaka mlada s tabo zaplesala. :) 

Bi se v cilju s pecivom mastil, 
se sadja najedel,
pijače napil.

Pol bi še klobase dobil.
In čakal na ples,
se malo sprostil. :piti: 

In ko ples bi se ob drogu izvajal,
lahko spet s pivom bi se ohlajal. :shock: 

Morda bi pa še sreča te ulovila,
pršut bi zadel, 
da b` ga ženka dobila. :laola 

In vem, da z veseljem te bi 
še kdaj kam spustila. :D 

Ker te pa danes ni bilo,
je vse to v druge roke odšlo. :-- 

A že danes lahko si v koledar napišeš,
da drugo leto se v Šmarjah pa zihr narišeš.

Ja, ja, tako nam je danes luštno bilo,
kot bi za kraško ohcet šlo.

No, res je, bilo nam je malo prevroče, 
a, kaj čmo, 
če uni tam zgoraj 
glih zdaj tako hoče... :roll: