Sem šla navijat na Napoleonov most v Dolenje.
Če bo kdo hotu fotko. FOTO ALBUM
Zdej pa hitro še na moj hribček, če pride kdo mimo:))
Nekaj napišem, recimo da knjižno, nejki pa po mwoje, rječmo de sočnu vipavsku.
Sem šla navijat na Napoleonov most v Dolenje.
Če bo kdo hotu fotko. FOTO ALBUM
Zdej pa hitro še na moj hribček, če pride kdo mimo:))
Ah, jast sem prejšnji teden kar hudooo zamutila, ko sem napisala, da sem brala dva različna razpisa za eno stvar. Ja, dva razpisa sta bila, ampak za dva pohoda. Je pametno čitat točne datume zraven, ne samo približno nejki....sej bo, mati. :)
Alora, da razčistimo, prejšnjo nedeljo je bil Poživimo mesti-Vivicitta, to nedeljo pa Pohod prijateljstva-La marcia dell"amicizia.
Včeraj sva se prav na hitro, malo da ne v zadnji sekundi, nekaj pred deveto odločila, da greva raje sem, kot hodit ob morju. Ker, če je pr nas pihala burja, gvišno piha tudi ob morju.
Čez 20 minut sva že parkirala pred Supernovo. Ker je bil avtobus, ki je vozil na štart, popolnoma prazen in naj bi čakal, da se napolni, mi pa že skorajda zadnji, torej dosti več folka ne bo, seveda midva nisva čakala, ampak sva jo mahnila kar peške na stari solkanski mejni prehod.
Tempo sva imela kar lep, zato sva seveda prehitevala na veliko. Ljudi je bilo ogromno. Veliko več kot na Vivicitta. Po moji oceni.
Po šestem kilometru nas je pred vzponom proti samostanu na Kostanjevici čakala okrepčevalnica.Ta vikend sem pa zares bogato oddelala.
Že kar nekaj let, šest jih bo junija, odkar sva šla prvič iz podna ( bi rekel Sebastjan Zarnik:)) na Veliko planino. Takrat vem, da se mi je pot dopadla in noge so me zasrbele po ponovnem vzponu.
Vreme bo, pa pejva. Nič kaj nisva šla zarana zjutraj, normalno sva vstala, protokoli in po tekoči vožnji sva nekaj pred deveto nasproti Calcita. V podnu:)).
Zagrizeva v hrib in po dobrih treh kilometrčkih sva že na Sv.Primožu. Sv Primož je domač hribček za tamkajšnje domačine in kar nekaj se jih je že v travci martinčkalo.
Ob poti seveda ne moreva mimo čudenja, kaj vse je narava sposobna, saj je še danes vidno, kako je voda odnašala vse pred seboj v lanski avgustovski katastrofi. Ena pot je celo zaprta, a so vseeno namestili za prečenje plaza eno špago in visečo štengco. ( ne nobenmu povedat, ma, ko sva vidla, da hodijo tam, sva za nazaj šla še midva. Psttt)
Med potjo sva srečala vsega skupaj morda 10 ljudi. A, ko sva pa po slabih osmih kilometrih prišla na vrh!!!!??? Ma, saj ni za verjet. Vse črno. Seveda večina lepo uštimanih, kar da vedet, da laufa nihalka 100 na uro. Če rečem, da je blo gor 20.000 ljudi, se najbrž ne zlažem kaj preveč. Kar seveda takoj obrne zadevšno, da je fejst tolk turizma. Malo morgen je fejst tolk turizma. Ne more bit fejst. Tudi v Kamniku, ko sva se pogovarjala z domačini, niso nič kaj preveč navdušeni nad to množičnostjo.
No, kakorkoli, jast ne bom nič rešla... bom uživala. V krasnih preprogah žafrana, trobentic, teloha... en sam cvet. Le češnjev ne, hihi ( je pa češnja v polnem cvetu na Primožu). In prekrasnih razgledih v vseh 360°.
Vreme je bilo čudovito, le ko je pred sonček kak oblaček prihitel, je vendarle znalo malo pozebst. Sevejde je prow trmasto vztrajal ravno, ko sva se midva v Črnuškem domu lepo na ležalniku ustalila in si pjačko naročila. Grrrr.
No, po pijački sva šla lepo še do nove šestsedežnice Šimnovec in najvišjega vrha - Gradišča in počasi nazaj v dolino.
Vso pot v dol sem sanjarila in se slinla za postrvi v ribogojnici Mihevc, a šmrk, šmrk, s kuharijo-peko začnejo šele 27. aprila. Pa nič. Pa sva se ustavila za nazaj v Sinji Gorici, v Nibi's. Vegetarijanski žar krožnik je bil zelooo dober. In presenetljivo pocejni.
Skoraj 21 kilometrov in 1350 m višincev bodi dovolj za soboto.
Naslednji dan nato pa je na vrsti Vivicitta- Poživimo mesti. Kolkor sem bila najprej po spletu seznanjena, bi morala bit zadevšna ( zaradi prenove železniške postaje in Trga Evrope) nekje na naših tleh, s štartom na starem solkanskem mejnem prehodu, hrano na centralnem stadionu ... a, ne vem, zakaj se je vse skupaj preselilo na italijanski - goriški Travnik. Okej. pa pejmo tja.
Včasih je v okviru Vivicitta potekal tudi 12 km tek, ja, prow tekmovali smo in leta 2005 sem ga celo sama tekla. Hihi, en krog je bil dolg 6km, torej je blo treba zmazat dva krogca. Takrat je bil prvi tekač na naših tleh Mitja Kosovelj. In sevejde je bla moja brzina tako huda:)), da sem jast glih da zgrizla prvi krog, Mitja pa že z dvignjenimi rokami v cilju z opravljenimi 12 km. No, skozi cilj sva šla skupej.: ))
Moj čas? 1h 8 min. Hudooo.:))
Parkirava že takoj za mejo, na parkingu od Univerze in, ko prideva na Travnik, je vse naštimano. Le folka je bolj malo.
Agha, zdej je štorija že mal bolj drugačna. Ljudi kar nekaj, a še vedno niti približno toliko kot lani. Hihi, bo pa več pašte za nas.
Ob 9.30 poči pištola in takoj jo mahnemo skozi tunel. Iz tunela na desno proti mejnemu prehodu.
Po štirih kilometrih smo že v Šempetru, prečkamo Vrtojbico in tu je že prva okrepčevalnica. Soki, voda, keksi, rogljički. Bravo! In hvala.
Pot je bila prav zares lepo označena, na vseh kritičnih točkah so bili redarji-prostovoljci. Da bi se kje izgubil, ni bilo variante. Mi, ki smo na ta dolgi, gremo na okrepčevalnici desno, ob železnici, skozi parke, ob lepih igriščih pridemo do Biotehniške fakultete in že smo na Podmarku, kjer se začenjamo vzpenjati okoli na Marka.
V senčki nas čaka spet okrepčilo in že smo na spustu proti Šempetru. Vedno je veljalo, da se akacija odpira okoli prvega maja, a tokrat je v cvetu že cela dva tedna prej?
P.s. O, đizs, jast nejki fejst zamutila... Šele včeri ( po tednu dni) sem vidla, da dejansko bo še en pohod- tokrat pa res iz solkanskega starga prehoda. Pohod prijateljstva. Dva pohoda z malodane istim namenom v tednu dni. No, sej ne škodi. :)) Se mi pa ne ljubi popravljat zgoraj napisanga, zato se tuki kar sama sebi opravičujem, hihi....
Ja, ta zadevšna je bila na mojem programu v glavi kar celih deset let. Leta 2014 sta se tekme, katere štart je na nuli v kampu Medveja, cilj pa na vrhu Vojaka, udeležili tudi moja Sindis in Ana in od takrat hrepenim po tem vzponu tudi sama. Tega leta je z rekordom zmagal Simon Alič, njegov čas je bil točno ena ura, je pa leta 2016 na "kraj zločina" prišel Miran Cvet in Simonov rekord podrl za 56 sekund, tako da je rekord Učke 59:04. Halooo???? Je to sploh možno? Je, je.... Bravo, res bravo!
In do te sobote jast nisem imela cajta, volje, možnosti, in še vsega, kar pripada, da se pač ne gre:))
Ma, za ta vikend sem si pa prav zadala, če bo le vreme, grem. Pa magari sama. Vreme so obljubljali brez dežja, kar je seveda super, toplo bo, ma, hujš ko poleti že ne. Kač še ni ( vsaj jast nisem vidla nobene, je blo pa polhno martinčkov), da bi meni grenile dan, ker baje jih je tam za izvažat, alora, predlagam mojmu, če bi bil za in je rekel OK.
Super. Če ne bi šel, bi šla pač sama. Mal bi šinfala vožnjo, ma...buhseusmili.
Ob šestih in en kvart se odpraviva od doma. Do Opatije vožnja lepa, tekoča. Ko pridemo pa v Opatijo, pa prometa, kot da smo že v glavni sezoni? O, đizs, kje vse ta folk parkira avte, k je vse tolk nagačeno? Hiša na hiši, poleg hiše, pod hišo, za hišo? Ma, kej tu je kej lepga? In enih novgradenj, seveda vse za turizem, ampak vse ima svoje meje. Meni osebno ni bila Opatija ven iz avta čist nič všeč. In ne le Opatija, tudi kraji naprej: Ičiči, Ika, Lovran, Medveja. Parkinga nobenega, vse privat, bog ne daj kje malo pristavit, se čjo že vsi za tabo razpočit... ojej, kje bova midva parkirala?
Malo sem upala, da bo ta možnost v kampu, a kamp zaprt. Ograja zaprta! In zdej? Tuki ne, tuki tudi ne, tle buhvari, pošljejo pitbulla nadte, tuki te čaka buldog, tle je privat, tle samo za trgovino.... ma, kam naj pa parkirava našo korejtko? Peljeva kak km in že ven iz Medveje, nakar se prikaže eno divje parkirišče. Uf, tenks gad.
Se uštimava, s sabo nič kaj preveč, liter in pol vode, eno energijsko pjačko, par bombončkov, piškotke, cunj za se preoblačit nič, tako da sva bila čim lažja. Vode sva imela dovolj, je pa poleti seveda 1,5 litra absolutno premalo. Zdej, ko ni še take vročine, je šlo.
Greva nazaj v Medvejo, do štarta, pozdravim morje: papa:)),
Na vrhu Lovranske Drage je balinišče, kjer imaš možnost doliti vodo, se osvežiti. Dobro vedeti. Moj se je že kaj kmalu kesal, zakaj je obul La Sportiva gojzerje, ker so ga začeli zelo boleti prsti in stopala. Alora, sej bomo šli počasi.
Po dobrih sedmih km prideva do vikenda?, in že jo mahneva po cesti mimo, ko nama haskne, da ni nikjer oznak? Pejva nazaj. In res, sva spregledala slabo označen napis na skalci, ki je vodil po levi strani ograje naprej v hrib.
Skozi lep bukov gozd, mimo veliko brinja, tudi lepe rožice so cvetele.61 odraslih in 16 mladih se nas je danes podalo na že 23. gradiški gorski tek. Že kar nekaj let je cilj na Škavnici, medtem , ko je bil prej vedno cilj pri Kapelici na Lipah.
Meni je proga seveda zelo všeč, sploh, ker sem jo gulila celih 12 let malodane vsak dan. Nekaj so plašili o puščavskem dežju, a od tega ni bilo na sami progi nič. Le malo je vejtrčk vlekel, glih fejst, da nas je mal hladilo ob kar strmi poti.
Pridem na Gradišče, se prijavim, za nagrado dobim liter vina, bon za malico. Par objemov z znanimi, opravičevanja, zakaj me letos še ni bilo na nobeni tekmi in seveda obljube, da se bom poboljšala. Hihi.
In, pejdi, mati, če čiš prit pred prvim nazaj na svoj navijaški pošto. Glih se odpravim, pa me pokliče Mihaela, če gre lahko njena sestra z mano? Sevejde. In greva. Nekaj časa sva hodili skupaj, a meni se je mal mudilo, če bi hotla prit točno, zato sem jo z opravičilom zapustila. Sploh, ker je bila proga res lepo označena v kamnih po tleh s puščicami. Se nima kje izgubit.
In šibam dalje. Pridem na vrh v glih malo manj ko urci. Tomo, hitro me poškljocaj!
Lani sem, ne vem kako, sfalila datum odhoda na Sv. goro, ma letos sem si prav na veliko pocahnala v koledar, da slučajno ne pozabim na ta lepi pohod.
Odhod je bil letos za pol urce prej kot druga leta, ob 5.30, zato mi je bilo rečeno, da grejo (da ne grejo po cesti, ker bo še tema) iz Ajdovščine po poti ob železnici. Alora, vam iz Dobravelj pridem naproti do križišča za Vipavski Križ.
Ravno, ko me je že začelo skrbet, če se nismo slučajno kje zgrešili, da se nismo srečali, vendarle zagledam četico 30 pohodnikov.
Pa pejmo.Kot vsako leto nas seveda tudi letos v Kamnjah pogostijo s kavico, čajem, keksi, župnik nam da blagoslov za srečno pot. Tu se nam pridruži še nekaj pohodnikov, tako da nas je skupaj že 37.