JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

sobota, 19. maj 2018

GREMO V HRIBE POZDRAVIT TEŠKYJA - 19.5.18

Danes sva se pridružila Andreju Težak Teškyju, ki bo v 33 dneh po Zlatorogovi poti hodil po hribih, z namenom zbrati čimveč denarja za botrstvo.
No, midva nisva šla iz Razdrtega, ampak po UTVV poti.
In sicer je moj gonil bičiklet
 jast pa sem ga lovila pešadijom. 
 Po planoti je kar močno pihala burja, ma, sem se ji upirala z vso silo. 
Do Vojkove koče sva prišla istočasno kot Andrej z ekipo, ki je prišel iz Razdrtega. 

Ljudi je bilo kar veliko. Najprej je bilo na vrsti par igric in glej ga zlomka, sem si priigrala lepo majčko Gremo v hribe. 
Zgolj seveda z veliko sreče je žogica, ki se je katapultirala in jo je bilo treba ulovit, pristala direkt v moji roki. 

Potem so nastopili trije standup komiki, da smo se malo nasmejali. 

Nama se je še malo šlo po svetu, zato sva jo pičila še do Abrama. 
In kaj se je zgodilo??? Jast sem letos prvič tekla. Skoraj celo pot do Abrama! No koment. Magari kot polžek, ma, tek je bil. Seveda me zdej vse boli, ma, kej čmo... 

Pri Abramu pa zasluženi njoki z gobami in dve radlerce.

Potem sem sita kot pujsek spet hotla malo tečt,...ma, ja.... s polhnim vampom laufat,... ne gre. 
In še baterija mi je krepnila na mobitu, tako, da Sporttracker ni več računal, kolk gremo. Pa sva šla bolj na izi dalje. 

Vreme je blo super. Sonček, sonček, sonček. 
Upam, da Andreju uspe zbrati čimveč dinarčkov--papirnatih. Hi hi, je rekel, da je kovance preveč slišat, ko padejo v škatlo. 
In srečno do konca!

sreda, 02. maj 2018

PO POTI NAŠIH NON PEŠ V TRST 1.5.2018

Pravzaprav bi lahko dala naslov blogu tudi Najkrajša pot do kopanja v Barkovljah -  predmestju Trsta in kopališčuTržačanov.
A to bi bil bolj moderen naslov..., ki  ga najbrž ne bi nihče od ta mladih  "zagrabil", zato pejmo raje v stare čase, obujat spomine naših non, ki so pa morale na pot, na pot za preživetje.

V začetku prejšnjega stoletja so žene nosile na glavah v jerbasih v Trst prodajat jajca in pridelke, ki so jih pridelali doma. Seveda jerbas, poln dobrot, ni bil dovolj. Če se je že šlo, se je neslo še v košarah kaj.
                                                         foto: arhiv starih slik Cerknica

In da bo vse skupaj še bolj začinjeno, jih je ne malo šlo v Trst bosih!!! Ker je bilo za tako dolgo hojo škoda obutve. ( kaj bi šele za današnjo ero rekli glede šolnov - v primerjavi z današnjimi so bili takrat šolni zares večni)

Haloo???  Ma to je dolgaaaa pot....

In v Velikih Žabljah se je pred petimi leti našla skupina osmih, ki so želeli malo za spomin, malo za izziv, malo za šalo, malo pa tudi zares ponoviti tako pot.  In so šli...

Žabeljci so me že lani povabili, ni zneslo, ma letos pa sem rekla, da grem.

Ob 6.uri sem se z mojim poršejem zapeljala 2 km do Žabelj. Sej bi šla peš, ma, vsej kilometrini še dva tja in dva nazaj dodat,.... ma, kdo pa zmore:))

Danes se nas je takega izziva udeležilo že 58. Bilo nas je za čisto poln avtobus. Ki nas je seveda odpeljal nazaj. Naše none niso imele te sreče. So morale tudi nazaj peške.

Štartali smo v Velikih Žabljah pred dvorano. In se takoj povzpeli po "moji " poti proti mojmu srčnemu.

Ob potočku smo hodili vse do Zavina, kjer smo jo mahnili proti cesti po dolini Branice.

Jo v križišču prečkali in se kar strmo povzpeli do Lukovca, mimo katerega btw tečemo tudi na Štanjelskem teku.
                                   Tja gor bo treba

                            Tam zadi smo pa že bli :))


               Ta korajžni so se povzpeli kar po strmem obzidju.               

Med potjo mi seveda sploh ni bilo nič dolgcejt, saj sem od začetka do konca vrtela jezik skupaj z Marijo, kolegico, s katero sva dolga leta skupaj kegljali. In se po dolgih letih le tega seveda spominjali vsega mogočega. No, tudi zdajšnje zadevšne niso šle mimo...:)

V Lukovcu krajši  postanek in že šibamo proti Kobjeglavi,
kjer nas je žena enega pohodnika pričakala s polno mizo dobrot za konkretno malico. Moram mus pohvalit odlične domače dobrote in specialen kruh, ki ga je spekel ponoči, medtem, ko smo mi še drgnili dreto v pojstlah. Hvala, Pavel!


Želodčki so polhni in bejžmo naprej.

V   Kosovelje, skozi Pliskovico...
                                                            foto Rado Metljak




                                                                foto Rado Metljak


Potem je sledil  še en konkreten vzpon na Volnik, ki pa je že na italijanski strani. Pašaportov ni bilo treba pokazat, da je tam meja, so nakazovali le kamni.




    Tu smo kar nekaj časa pavzirali,se malo napapcali in malo pobumčkali in  se naužili razgledov in spoznanj, kje vse smo že bili. 

Potem je sledil spust v Prosek,

še mal spusta po stopnicah proti Miramarju in še malo ob morju do našega cilja v Barkovljah.

Vreme smo imeli idealno za pohod, saj ni bilo žgočega sonca. V večini dne se je skrivalo za oblaki.
Tu smo počakali na avtobus, ki nas je odpeljal nazaj v Velike Žablje. Naše none pa so morale peš še nazaj. Bravo, none!

V Kobjeglavi, kjer je manjša skupinica, ki se je pridružila šele tam,  izstopila, smo seveda morali opravit eno gasilsko:
                                                                foto Rado Metljak

Moram mus pohvalit vse pohodnike.
Sedem ur smo aktivno hodili. Opravili skoraj za jurčka višincev vzpona in  jurčka spusta.
Ko sem gps  prenesla na GPS SLED, je ta izračunal 31,7 km dolžine.
Bravo mi, še bolj bravo pa še enkrat našim nonam !
Na svidenje čez leto!
Zdej pa hitro na Čaven, namesto včeri:))

FOTO ALBUM
FOTO ALBUM BY RADO METLJAK

GPS SPORTSTRACKER
GPS GPSIES.COM

nedelja, 15. april 2018

VIVICITTA - POŽIVIMO MESTI, 15.4.2018

Po dolgih, mislim, da kar enih 15-ih letih, sem se danes udeležila pohoda Vivicitta, ki povezuje obe Gorici in kraje ob meji.

Moj je šel na tekmo na Sabotin,

jast pa na Trg Evrope.

Kjer je bil štart pohoda. Lahko si si izbral 3km, lahko 6km, lahko pa tudi 12km. Seveda ni treba ugibat, kjero razdaljo sem si jast izbrala.:)

Ljudi ogromno, ogromno starejših, nekaj tekačev, našpičenih, da razdaljo pretečejo, vse pa je bilo seveda v večini italijansko govorečih. No, sem pa tja sem slišala tudi kak naš pogovor.

Za prijavnino petih evrčkov, ki je, se mi zdi, vsaj kar sem zastopla organizatorja, ko je v italijanskem jeziku razlagal, šla za pomoč goriški bolnišnici, sem prejela kar nekaj šenkov :

Plus pašto, na katero pa nisem čakala,... ker bi bla najbrž še zdaj v vrsti.

Na štart smo čakali do zadnje sekunde, kot bi šlo za tekmo ...

Za dobro vzdušje je skrbela godba na pihala.

10,9,8,7,6,....3,2,1
Andiamo!!!

Tekači se poženejo v dir ( od mnogih sem prepoznala le Aleksandro Fortin) proti Solkanu, jast se lotim hoje malček previdno, okoli sebe pogledujem, če dobim kako žrtev, ki bi se držala mojega tempa...

Pa je nisem dobila, žrtve:))
Ah, nič... grem jast po moje. Ker sem že upalila Sportstrackerja, sem seveda dala v drugo...

Pot nas je vodila mimo Kajak centra, štarta Traila treh vrhov

Sledi vzpon v Solkan in prečenje naše lepe, modre Soče


In že smo počasi - ups, hitro, v Italiji.
Še nedolgo nazaj v zgodovino bi me kar streljali, če bi bla tam brez pašaporta, danes pa sem jo lepo maširala in se povezovala med ljudmi in kraji  v eno celoto.

Tempo sem imela kar konkreten. Zato sem bila seveda na poti več ali manj sama. No, prav sama ne. En možakar me je v dol prehiteval s tekom, v gor pa jast njega s hojo. Kar enih deset botov sva se en druzga prehitela. Seveda bi me lohk vsaj mal zamikalo, da bi se tudi sama spravila v tekaški dir, ma,... ni šans,... mi ni potegnilo. Na momente mi je šlo to že kar malo na nerve, pa sem si rekla, dej, baba, poteči malo, da se ga rešiš.... klepetat itak ne moreš, ker je bil Italijan. Ker, jast in italijanščina smo pa štirje:))

Še, ko sem šla mimo njega in ga mal ogovorila, če mu  ni vroče v dolgi trenerki, zapet do vrha... me je sam čudno gledal??? Kako tudi ne... preden meni pride, kaj je kaldo, kaj fredo...rečem, kar oboje... in pole možakar si misli, kar si misli....

Aja, ne smem pozabiti na oznake, na redarje, ki jih je bilo... Pr mej duš, da na Vipavskem teku v vseh 20 letih skupaj ni bilo tolk redarjev, kot tuki na enem samcatem pohodu. Bravo!

Tudi okrepčevalnici sta bili na poti dve. Sama sem samo na hitrco obakrat vzela po požirek aque minerale... je bilo pa na stojnici tudi kaj za prigriznit.

Nekje okoli sedmega ali osmega kilometra sem možakarju le ušla.
Se mi zdi, da v kraju Piuma? ( ja, bo pravi... sem naknadno pokukala mal po zemljevidu:)) Luštkan kraj. Lepa narava.

Nekje pri devetem kilometru še enkrat, le da tokrat v Italiji ( Mojčka, reši me, ... kjeri kraj je to? Kej  je to še vedno Piuma?), čez Sočo...

In še gasa do cilja.
Sporttracker mi je izmeril 10,85 km dolžine. Vse skupaj sem zmazala v 1h 30 minut, kar za navadno hitro hojo znese kar dober tempo 7,2 km na uro. Moram pa seveda še poudarit, da zmažemo tudi 180m višincev, kar ni zanemarljivo.
Važička!!!
GPS VIVICITTA





nedelja, 08. april 2018

PA ŠE NA ČAVEN OD DOMA DO LOKAVCA IN PO VERTIKALI, 7.4.2018

Moj je šel spet tejkat .... :) na Istrski, jast pa sem lepo odrajžala od doma na Cesto, v Lokavec in po vertikali do vrha Čavna.
Nekaj mi je SportTracker bluzil.... do cerkve v Lokavcu, ko sem pritisnila na Lap, je bila razdalja 4,2km. Zdej, če je vertikala dolga 4,2km, bi mi moralo na vejkarci pisat, da sem nardila 8,4 km... piše pa samo 7,9? Od srednje čavenske do vrha mi je izmerilo le 600m. Tuki je nejk narobe.
No, sej ni važno ( al pa ja),.... v glavnem, upam, da se tekačem do tekme stečejo vse vode in se mal posuši teren na prvem kilometru. Zakaj zdej je blata za izvoz.

Ko prečiš požarno in zagrizeš navpično, se en kilometer vleče za 4 navadne....pr mej duš....
                 Tle se začne je....

No, pole, ko se pride na plano, se pa sicer še grize, ampak vsaj mal veš, da bo kmalu konec....:))

Na Čavnu je bilo polhno ljudi, med drugimi sem srečala Zdravkota Bavec in Roka Lavriča, ki pa sta prišla na Čaven kar od izvira Hublja. Bravo! Mal smo poklepetali, mal popili, jast sem zmazala eno jotko in se poslovili. Ona dva nazaj, jast pa naprej. Najprej na Kucelj,

 iz Kuclja pa na Malo goro.
Ne vem, ampak meni je znano, da naj bi v nedeljah Kamenjci v koči na Mali gori dežurali. A danes je bilo vse zaprto. pa tako lep dan je bil. Škoda.
No, ker ni blo nobenga, le eni so se martinčkali v travi, sem odrajžala počasi proti Kamnjam in do Dobravelj.
Blizu 20 kilometrčkov čiste jasnine. Za uživat do konca!
Ker bo kmalu prevroče....

Dobravlje- Cesta- Lokavec-Čaven


Čaven-Kucelj-Mala gora-Kamnje-Dobravlje

 GPS DOBRAVLJE-CESTA-LOKAVEC-ČAVEN

GPS ČAVEN-KUCELJ-MALA GORA-KAMNJE-DOBRAVLJE


torek, 03. april 2018

18. GRADIŠKI GORSKI TEK, 2.4.2018

Tonek, kje si bil??? :twisted: Ne mi rečt, da drsalnica ne gre kar sama od sebe? :-- Tudi Milk te je pogrešal, kaj šele jast...

No, v glavnem, malček poročila.... jast sem se zadnji moment odločla, da grem tekmovalno netekmovalno. Ob 9.30 sem jo ubrala po poti proti 734 m visoki Škavnici, seveda lepo, na izi, in ob 10.24 sta glih 100m pred ciljem mimo mene prihitela Simon in Rok. 
Sej sem se že Roku opravičila, ker sem navijala le za Simona, ko sta skupaj prišla mimo, ma, če me ubijeste, mi ni haskenlo, kdo je Rok!??? :oops: In ko ga vsaj ne bi poznala??? Ma, ga!!! 
EMŠO!? Ne mi nagajat, prosim! :shock: 


No, pole sem seveda eno malček zvočno medote preganjala in navijala do konca. :D 

Vmes mi je, pazi zdaj to, Lučano Plahuta, preden je prišel do mene, nabiral rožce, da mi jih pokloni, ker mu vedno zapojem eno lepo pesmico, ki si jo pač zaželi tisti moment.... in danes je to bila: Ko boš prišel, zmeraj prinesi mi rože... 

( po tekmi sem izvedela, da mi jih je nabiral že na Plazu- mojem bivšem...., a je le-ta rožca preden je prišel do pod Škavnice, že ovenela...in je zato moral še en bot v akcijo iskanja lepih cvetlic. :D )


No, kakorkoli, do cilja sem počakala na vse, in jo potem še sama mahnila do konca. Nakar mi  stroga sodniška trojka pove,

da čakajo še na enga možakarja- Italijana Sergiota . 

No, Sergio na žalost ni zmogel do konca, je pa zato potem na Gradišču lepo podoživljal svoj vzpon in med drugim rekel, da je pač že malo v letih, saj bo junija dopolnil 79 cvetlic. 
In jast, kot da bi mi neki reklo, vpraši ga, kterga junija,.... ga res vprašam, Sergio, ma kvale džorno? 
In res, če me ubijeste, sem vedela, da bo rekel: 19. :clap: Le da 27 let prej. No, pa sem dobila enga so.... :D 
Aja, kej najbrž nisem še napisala, da je blo vreme tip top? Super tip top. 
No, sej boste vidli vse na fotkah. Na mojmu bivšmu Plazu so bili razgledi za gate trgat!!

Zmagovalka Klementina je za par sekund popravila rekord proge. :clap: 
Klementina, bravo. En velik BRAVO seveda tudi vsem ostalim, še en malček bolj BRAVO pa vsem prvo uvrščenim.

Mihaela Tušar, Rok Bratina, Klementina Lemut, Simon Alič, Sara Durn, Simon Strnad ( iz leve proti desni)


Po sto letih je na tekmo prišla Simona Žabjek--- z mladino poleg sebe... :clap: 
Kosilo-jota s klobaso - na kmetiji Avin je bilo odlična. Odlična je bila tudi kapljica rujnega. :clap: :clap: 
Na žrebanje praktičnih nagrad sem zamudila, ker sem se futrala tisti cajt... no, ma sej, itak ni blo avta za glavno nagrado.... 8)Priznam pa, da mi kaka sadikca sadja ne bi bila odveč.... :oops: 

Aja, še na ata Koširjevga ne smem pozabit.... k se je vpisal naknadno za netekmovalno!!! Ata Koširjev, upam, da jo kdaj mahneva skupi proti gor.... :wink:

Bem, na kratko.... super je bilo!
Rezultati so pa tudI že:
REZULTATI
In še moje fotkice:
FOTO