No, Marjan je bil že kdo ve kje, moj avto je prišel domov nazaj z vso zalogo, k smo jo tekom dneva kar sami zmazali. Marjan pa je vseglih naredil rekord.
Na Vremščico sem zadnje dneve veliko mislila predvsem zato, ker sem kar pogosto videla na Stravi gps Maje Mljačeve, k je tam kar redna udeleženka.
Včeraj je sicer bil tek na Javornik, a mojga ni nič kaj preveč martralo, da bi šel tja tečt, tako, da sem kaj hitro začela študirat, kam pa, če ne na Col. In še popoldne je bla komi tekma....Kaj pa naj zjutraj počneva? :))
In tako je padla odločitev za Vremščico. Torbica okoli pasu, kej posebno lačna in žejna ne bova, saj sva imela zalogovnik polhen še od večera prej:)), zato ruzak odpade.
Naprej od Senožeč zavijeva pri tabli, ki kaže za Vremščico in se zapeljeva še par sto metrov do prvih dveh parkiranih avtov.
Pri označevalni tabli za veterinarsko postajo se je treba držati levo. Prav posebnih oznak za Vremščico nisem vidla. Spet slepa?
Upalim Stravo in bejžva. Pot pisana meni na kožo. Enakomeren vzpon, široka makedamska cesta skoraj vso pot. To lahko šponam...in se sploh ne utrudim.
Za tekaški trening zmernega vzpončka idealna.
V urci in par minutk sva na vrhu. Razgledi kljub oblačnemu vremenu lepi. Triglav, Grinta, komplet Nanos, morje...
Ampak, veste kej? Še prej sva nabrala polhno boršo marel...še zaprtih, idealnih za polnjenje....
Sreča, da sem imela v moji torbici eno vrečko. Ko zagledam prve, sem navalila nanje, kot da sem dobila zlato, potem jih videvam vse več in več....Ogromno!!!
"Ja, oštja, wače, ma, zakaj pa jih nobeden ne bere? Kej so mušnice, al kej? "
Srečava pohodnico, ki se vrača in že kar malo preplašena vprašava, zakaj nihče marel ne bere? Ali to sploh niso marele?
"Seveda so marele, nič bat. Ja, vidva sta prva danes, zato jih je še toliko, te so od noči... čez par uric ne bo nikjer nobene več, ker jih bojo pohodniki, ki bojo prišli, nabrali."
Ampak, kej se komu sanja, kolk jih je blo???? Ogromno! Še velike trgovske verige bi ble kontente z vsemi pobranimi...
Med vračanjem nazaj se je res trlo ljudi, predvsem pa Italijanov, ki so se vzpenjali proti Vremščici.
Ola, Strava pokaže 10 dobrih kilometrčkov.
"Ma, wače, čva it še na Slavnik? Ta Vremščica me niti segrela ni... Slavnik ta strma me vsaj konkretnu zadiha, če greva tempo hojo..."
Pej bejžva.
In že se voziva ko v starih cajtih po ta stari cesti proti Kozini.
V Kozini, v krožišču nama stric organ pregona samo s prstom pokaže, naj greva nazaj... Kaj? Kam, nazaj? In meni vklopi, da je tega dne triatlon, da zato, najbrž...
Bem, bejžva nazaj, na Ac, v Kastelcu ven in v Podgorje.
Jast ne vem, zakaj, ma, ko jast začnem dihat,...tisto, konkretno... meni kar vse žari...Da res vem, da sem nejki nardila...super filing, res.
No, in tudi na Slavniku sva kar hitro in že gledava, kje sva bla dve urce prej:
No, zdej pa greva v kočo na en pjač in tudi jotka je padla. Do tu pa prav nič. Nisva imela nič za pit, edino dva bombomčka sem dala v gobček:)) Sej vem, ni prav, je treba pit...ma....če ni, še vojska ne vzame, pravjo:))
Še preden sva pojedla, je zunaj kar naenkrat začelo nejki padat in ni druge, kot da jo ucvreva nazaj...
A, danes je dan za sadeže narave. Med potjo je moj otresel eno drevčke drena in popadalo je za eno vrečkico zrelih, njami drnulj, ki so zdej že na barvanju une prozorne tekočince:))
Prideva domov, marele v vrsto in direkt na polnjenje szi šalamčkom in sirčkom in paniranje.
Kaj pa, če bi enkrat dala marele le v pečico? Bem, dejmo probat.
Dam najprej en pladenj, če bo dober, dam še druzga, če ne se preselim na teraso, kjer cvrem v olju...
No, ja, sej so ble dobre, smo vse pojedli, ma... en tak občutk, da glih olje manjka.... pa je bil, no. In strah me je bilo, da so premalo cajta v pečici, ker drobtine kar niso hotle ratat lepo rjavo zapečene...
No, dans smo še tuki, tako, da je blo zadosti pečeno, gvišno.:))
GPS VREMŠČICA
GPS SLAVNIK
Ni komentarjev:
Objavite komentar