14. VZPON NA HLEVIŠE, 27.9.2014

Idrija je že 14.ič zapovrstjo zadnjo soboto v septembru organizirala tako kolesarski kot tekaški ali zgolj pohodniški vzpon na Hleviše.
Ob prekrasnem vremenu se nas je na štartu zbralo 69 tekačev, okoli 60 kolesarjev in kar nekaj pohodnikov. Nekateri tekači lovijo sedaj še zadnje možnosti za osvojitev točk za pokal PGT, nekateri pridemo kar tako, k nimamo kam szi šoldmi in ker nam je na Hlevišah vedno fejst,  nekateri zdaj že preračunavajo, kako bi pridobili kakšno točko več, če unga ali une ne bi bilo, vsak se s svojim razlogom na štartu zapodi v hrib...

Na prijavnem mestu spet niso nič vedeli o znižani štartnini za družine. Pa so nam jo le spustili za 6 evrov.

Meni je ta tek zmeraj fajn, ker se vzpon vije po makadam cesti in je točno tak, da  ga lahko  komot hitro hodim, medtem ko vidim pred mano, da  s skoraj  istim tempom vsi laufajo. O kakšnih hudih vzponih ni tu ne duha ne sluha.

Čeprav sem na Hlevišah praktično prisotna na vseh tekmah, pa se prav tekme nisem udeležila že od leta 2006, to je celih 8 let nazaj. Sem bila vedno poleg le kot spremljava.. Pa nisem imela takega občutka, sem mislila, da sem tekmovala. . Seveda, ko zmeljem v glavi, da sem imela kako leto na ta dan kegljaško tekmo, pa  da je že štiri leta, kar  mi je tetiva šla po gobe... joj, kako šiba čas...
Sedaj sem se spomnila, da sem prav takrat, leta 2006,  v kegljanju podrla svoj osebni rekord, ki je bil dosežen v vse prej kot normalnih pogojih. Namreč, zjutraj sem dala tekmo na Hleviše skozi, spila na vrhu dva šnopčka, stekla v dolino, šla v avto in direkt v N. Gorico na tekmo lige kegljanja. Križ me je bolel kot ne vem kaj, nisem se upala niti približno iztegnit, kot se je treba pri kegljanju.
In prav takrat sem napravila osebni rekord, 587 kegljev.(še danes)  In to je bil takrat celo nov rekord kegljišča. Res, da le do naslednje tekme, a bil je. Evo, sem šla nalašč pobrskat po arhivu fotk. Jej, ma res čas hitro teče. No, danes si niti sanjat ne upam več o kakem rekordu.

Bejžmo naprej.

Torej,  moj hitri hod mi je torej kar laufal. V cilj sem prišla točno v 49 minutah. Ko sem pogledala rezultat od leta 2006, sem vidla, da sem šla za 29 sekund slabše kot takrat. Ja, sem bila takrat mlajša, pa lepša, pa hitrejša... hihi. A, če potegnem črto----------ista forma non stop.

 Na cilju smo kar dolgo čakali na rezultate, a nam ni bilo prav nič hudega, saj je sonček tako lepo sijal, da nas je kar nekaj ostalo tudi po podelitvi pred kočo, dokler se sonček ni skril za ogromno krošnjo.

                                            Sindis- absolutno peta, v svoji kategoriji edina.

Potem pa smo se podali nazaj v Idrijo k ex sošolcu od Pudgarja, ki nam je skupaj z ženo skuhal žlikrofe, ki sem jih jedla PRVIČ V ŽIVLJENJU. HVALA; BILI SO NJAMI:- ENKRATNI!

Tek na Hleviše mi bo ostal v spominu tudi po neprijetni izkušnji z oskrbnico koče, ki je ni za opisovat in pa seveda po tem, da smo v 40 km oddaljeno Idrijo odšli na pot ob 8.uri zjutraj, domov pa prišli ob pol devetih zvečer. Jej, jej, jej. Kam to pelje...?

REZULTATI

FOTKE BY JAPELJ PRESS