Ravno na gregorjevo, ko se ptički ženijo in pomlad zares že trka na vrata, se nam je zgodil en prekrasen pohodniški dan.
Lani je bila zaradi korwone udeležba dokaj mičkena, le 10 jih je šlo na pohod, letos pa seveda zaradi taistih korwonskih zadevščin tudi ni bilo ravno na veliko oglaševano vse skupaj, pa se nas je vendarle nabralo okoli 60.
Nekaj čez sedmo zjutraj se od doma lepo odpravim pod vznožje Male gore in Kuclja, v skoraj 1000 let staro vas Skrilje, ki je dobila ime po skrlah, seveda.
Zbor Jakobčkov je vsako leto pri Rovtarjevih, ki te že navsezgodaj pričakajo s feto pršuta, sladkim, kavo, čajem, ali...Ni da ni.
Ob 7.30 bi morala biti maša, a je župnik staknil (ravno, ko si je rekel, da jo bo odnesel brez) korwono. In je maša odpadla. Tako, da smo mimo mogočne, 250 let stare murve krenili kar malo prej kot druga leta.
In v križišču, namesto na levo proti Skrlanki, na desno in v hribček.
Po emblemih na nahrbtnikih je bilo opaziti, da se je pohoda udeležilo kar nekaj "mačkov", ki so že večkrat opravili s Kompostelo. Kdaj bom pa jast med njimi?
Ko se ravno ogrejemo, smo že v Kamnjah.
Ja, tu nas že seveda pričakajo domačinke s postrežbo. In župnik nas je v župnišču pozdravil kar iz vrha stopnic in nam vseeno namenil kratko molitev.
Pesem, pozdravi in pejmo naprej. Dan je bil prekrasen, sem pa tja je malo zapihalo, a ni bilo hudga. Ob poti že cvetijo prekrasne rožce...
Pridno hodimo.
V Vrtovinu, ki je še vedno daljši kot New York, hihi, sem naskrivaj pokukala skozi odprta vrata v pravi muzej starih zadevščin, ki bojo morda kdaj v bodoče še kako prav prišle?
Naslednja postaja bo najvišje ležeči, še vedno ohranjen rimski vodni stolp na naših tleh, zgrajen v 5. stoletju.
in Škol sv.Pavla nad Vrtovinom.
Tudi letos nas pričaka domačin, ki nas seznani s pestro zgodovino.
Če kdo še ni bil tu... naj gre. Imaš kaj za videt. Zares.
In če se znaš spravit vase in začutit, se zagotovo napolniš z energijo.
Pejmo dalje. V Tabor- Ravne.
Na obhodu Tabora nisem mogla iti mimo prekrasnega hrama, kjer ima lastnik spet pravi muzej...
Po okrepčilu ( k nismo že strašansko dolgo nič jedli in pili:)) se počasi odpravimo mimo obnovljenih vodnih korit za napajanje živine v Gojaški gmajni.
Naslednja postaja?
Cerkev Marijinega vnebovzetja nad Vitovljami.
Tu nas spet pričakajo Rovtarjevi in postrežejo s toplo malico: Odličnim tenstanim zeljem in klobaso!
Malica z razgledom!
Polhni želodčki. Zapojemo par pesmi, poplaknemo ( jast s čajem, saj sem na alkopostu), ena gasilska in pejmo dalje.
V Šmihel. Postanemo ob cerkvi sv. Mihaela. Tu je tudi doma naš vsakoletni vodič Vlado.
Oštja, še kupčka nismo podrli, spet okrepčevalnica...
Ma, zakuzibuh, skoraj 20 km nardim in se zredim...:))
Po postanku sledi le še spust v Ozeljan. Tu ima cerkev seveda ime po sv. Jakobu.
Na vrtu grada so nas seveda spet postregli in pršutka, ki so jo zjutraj v prvo zarezali, je izginila...
Letos nas za nazaj na izhodišče ni čakal avtobus, ampak sta se dobila dva dobra človečka Božidar in Miran, ki sta po sedem ljudi zapeljala nazaj v Skrilje po avtomobile, da so nas prišli iskat in zapeljali nazaj.
No, meni se je seveda mudilo domov, k sem imela še za pomolst :)), zato sem jast malo posleparila in sprosila nove znance, ki so rekli, da jih pride hči iskat, če grem lahko kar z njimi. In seveda niso mogli rečt ne, tudi če bi hotli...:))
Kravce so me doma pridno čakale...:))
Lep dan.
Nabralo se mi je 20 kilometrčkov.
Celoten album:
Ni komentarjev:
Objavite komentar