Ojej, kdaj sva bla nazadnje, k sem trpela pod vrhom ko pes? Ojej, sej bo že tri leta... Bem, pa pejva, da vidim, če bo kej boljše...
In greva.
Parkirava v Mačah in jo mahneva po tekmovalni najprej do Kališča. Do tu je še še šlo. Malo se okrepčava. Oskrbnico prosim, glede na to, da mi v tako lepem vremeni res ni blo treba vlačit opreme s sabo na vrh, če lahko pustim ruzak kar v koči, da ne bom tolk trpela na vrh. Ma, bi blo vseeno,...al bi ruzak mela s sabo ali ne.... jast sem do vrha trpela do amena.
Sej, na vrhu sem stala, se naužila razgledov, ampak s tolk muke, da moram kar na hitrco zaključit ta Storžič in ga čimprej pozabit. In danes vam rečem, da ne mi ga več kazat. Ne vem, sicer, zakaj, ampak meni je res huuud.
No, sej slabih 14km s 1550 gor in glih tolk dol, vem, da te nekje dobi, ampak da te tolk zlajba... Amen.
GPS SLED
Že takoj, ko je organizator dal na TF vabilo za 5. šurkov tek na Ključ, sem si zamislila, da bi blo pa fajn, če bi midva šla raje kot na tekmo na Nanos, kamor sva bla že en tavžent botov, raje v Podolnico. Prvič bi bila tam, v kraju sploh, nekaj drugega bi doživela, proga fejst, kratka, sploh, ker letos nič ne tečem in s točno zame vzpona...
Ma, pa pejva res.
V Podolnico sva prispela med prvimi. Lušten kraj je bil zavit še v gosto meglo, medtem, ko bi lahko pri nas že v kopalkah vrtičkala..hihi.
A so obljubili, da se do štarta tudi tu dvigne.
Pred gostilno smo se počasi zbirali, od šprinterjev je bilo kar nekaj zvenečih imen: Gašper, Matic, Tilen, med damami pa naša Ana in Katja.
Pa vendar nas je ob 11. uri na štartu stalo le 24 moških in 7 dam. Česar si organizator za tako vrhunsko izpeljano prireditev zagotovo ne zasluži. Res je bilo kar nekaj tekov tega dne, ampak ...
Je bilo pa lepo videt tudi četico 20-ih otrok, od najmanjših do malo večjih, ki so pol ure pred nami premagali svoj krog okoli vasi. Bravo, otroci. Pridni.
No, štartali smo nekaj minut kasneje, ker so čakali na reševalno vozilo... in se takoj po asfaltu zakadili v rahel klanec. Že takoj sem seveda ostala skoraj sama, samcata na repu druščine. Le en dečko se je za menoj stalno neki sam s sabo menil, da saj ve da bo zadnji...ma, da v cilju bo.
Kmalu zavijemo s ceste desno na široko gozdno pot in ja, saj veste, čim se skrijem, da me nihče ne gleda, se spravim v moj hod...
In jo maham po super označeni poti lepo proti luftu. Čez nekaj časa grem celo mimo ene bejbe. In še mimo ene, ki pa je na žalost padla. Upam, da ne bo hujšga.
Nekje na sredini nas je čakala okrepčevalnica z vodo, ki sem jo seveda ponucala za en požirek in malo osvežitve po rokah.
Dohitim možakarja, s katerim sva se potem "dajala" do pred cilja, ko me vpraša, če greva z roko v roki skozi cilj.
"Ja, kdaj pa bo cilj?"
"Glej ga, je že pred nama."
In res zagledam malo naprej rdečo zastavo z besedo CILJ.
O, ma, ta košček pa lahko tudi pretečeva. In ga.
Na vrhu so imeli vso potrebno tehnologijo z monitorjem, kjer sem s pogledom nanj uzrla čas 28:18.
Ma, bravo jast. Sem mislila, da bo tam pikco čez pol urce, pa je blo boljš... Vsa presrečna, sam, da ni bilo muk kot včeraj.
Okoli vratu smo vsi prejeli lepe medalje -šurke.. (ščurke)
Miza na vrhu je bila polna od a do žnj. All inclusive. Od sadja, tako svežega kot suhega, keksov, čokolade, soka, mrzle laške, grozdnega likerja... ma, ni da ni.
Tonek, kje si bil? Ne bi imel, ma popolnoma nič minusov. Ni šans.
V cilju smo dobili še lepo tekaško majico.
Malo se okrepčam, malo več poklepetam, pa sem bla skor sam še jast gor... ni kej, bo treba nazaj. Moj je seveda gvišno že opran in očeden spodaj na čakanju name:))
Pred gostilno je bilo res že vse živo.
Izgleda, da je gotilna Pr Kozinc na zelo dobrem glasu, kajti noter je bilo na kosilu vse nabito. Ljudi, kolkor čiš. Morda pa prideva tudi midva kdaj mimogrede iz kakega teka.
Za našo malico je bil odličen ričet. Seveda sva ga poplaknila z eno birčko. Malo smo se pomartinčkali in rezultati so tu.
Sej, malo sem vedela, da če nas je 7, da mi najbrž medalja ne uide. Se pohecam Ivi med gledanjem v rezultate ..
"Hihi, Ivi, ti si predzadnja, jast pa odlična druga"... pa me malo čudno gleda, preden skuži...nakar pa le tudi njej smeh ne uide.
( so pa časi nejki zameštrani, a so rekli, da bojo popravli. Če sem prišla z možakarjem z roko v roki v cilj, ne more bit on 7 sekund hitrejši. In tudi pri Ani, ki je odtekla nov rekord proge, se čas v zdajšnjih rezultatih za več kot minuto razlikuje od realnega --- no, ma bojo poštimali vse.)
Sledi podelitev. Medalje spet posebne - šurki. Bravo!
Zmagovalci so prejeli tudi lepe nagrade. Ana za nov rekord proge pa še denarno nagrado. Ana??? Kam me povabiš??? (hihi)
Ja, ja, zdej pa že končujem....
V glavnem, izredno lepo, prav vrhunsko organiziran tek. Ki si vsekakor zasluži večje udeležbe.
Hvala. Vam kar povem, da je to klanec čisto po mojem okusu in če bo zdravje, drugo leto ne manjkam.
Spodaj nekaj malega fotk in rezultati.
FOTO
REZULTATI
Ni komentarjev:
Objavite komentar