Tako, da si dajem v blog malo več kasno:
Poročilo za trimčka.
Na tak praznik, kot je GM4O, je treba dovolj zgodaj priti. Ob pol sedmih sem bila v Podbrdu, ravno dovolj hitro, da je bil še plac zame za parkirat na železniški postaji.
Seveda že navsezgodaj jezik namazan, ogret in hitro bla, bla, bla z vsemi, ki jih poznam.
ZdravkotaC sem bila itak še posebej vesela, saj zastopiste, ne, legenda, prijatelj, pa človk, pa isti priimek...
V šotoru zajtrk, kava, kar ti srce poželi.
Čas teče in nič ne reče. Kar naenkrat še pol ure do štarta. Unga, od 42km, moj lumpi na 12 je bil ob 8.30.
Hitro se uštimam in šibam proti štartu. Da se tudi letos ne bom izneverila moji navijaški vlogi, odhitim kak kilometer naprej. Glih dobro prisopiham, že lahkotno prilaufa mimo Teklay, za njim pa še Marjan, Rok in vsa ostala karavana. Kričim, navijam, kolkor se da in že jih ni več.
Na, mati, zdaj si ogreta, zdaj pa še ti pokaži, kaj je lahkoten tek...
Japajade, jast bom tekla na začetku, glih tolk, da se skrijemo za ovinek in pole bom jast lepo preklopla na moj kvik step. Tako bo in nič drugače.
Godba na pihala nam zašpila dva komada, da smo lahko malo poplesavali, no, vsaj jast sem in že se odštevajo zadnje sekunde.
Pip, pip, pip, piska čez uno rdečo preprogo, ko zbezljamo proti Avi. In tečem. Ja, saj tečem. Ma, mimo mene pa vse bejbe... fantov že itak ni blo več nikjer.
Bem, mati, to je skoraj ravnina, to še hrib ni. Saj veš, kakšna vrlina je tvoja tekaška brzina. :? Teci tudi ti! In tečem. In še tečem. Ni mogoče! Ma, kaj še tečem?
Šele, ko smo zavili s ceste na stezo, pa jast zaživim na polno in z mojim strumnim korakom odmaširam naprej. Proga krasna z zares lepim vzponom. Tak je moj idealen vzpon za hitro hojo. Takega, imam občutek, bi lahko šponala dva dni, zato pokaži, mati, zdaj ti zobe( umetne) in gasa.
In grem mimo prve, pa celo mimo moškega, pa pride na vrsto skupinca žensk, ki jih je vodila Katja. In grem mimo. In kar naenkrat iz zraka še malo nad mano že slišim navijače na prvi okrepčevalnici, kako navijajo za tekmovalce.
Hitro se spomnim, kako so imeli lani na mizo pripet cenik.
"Bravo, bravo, bravo!" vzklikajo, ko pridem do njih.
" Ja, čakte, čakte, kaj je zdaj to ? Kje pa imate cenik?" jast strogo.
In vsi v smeh. " Pozabli smo ga! "
"Ja, pol pa nič ne plačam!" Vzamem isostar in vodo.
In spet smeh.
Vam povem, da bo cenik drugo leto tam spet.
Še par ovinkov in že smo na spustu proti Petrovem Brdu. Ma, na vratolomnemu spustu. In, ravno ko si mislim, da hitreje ne bi šlo niti Teklayu, gre ena bejba mimo mene z nadzvočno hitrostjo, zakaj v sekundi je ni bilo nikjer več. Bwo. :shock: Tuki mora bit kaka magija. Bolj hitro se ne da. Najtežja žogica naj bi se kotalila z največjo hitrostjo...
In glih se mal potolažim, pricaplja mimo Ličnov. Ja, ta pa je... z naših krajev... ma, če sem jast klepeton, ne vem izraza zanj, pole, res ne. In drgne in drgne in drgne, no, je vsaj cajt hitro minil in že sva na mostu v P. Brdu.
Marička, ma to pa je dans vse strašansko hitro. Prav zares. Zagrizem v hrib po cesti z nezmanjšano hitrostjo :D in pred sabo že nekaj časa gledam Anko. In ko je bilo treba zaviti s ceste na stezo, v eno grapo, ona mimo naprej po cesti. Jast sicer vidim oznako za UPT, ma, oštja, kaj to je tudi za nas, lumpije? In počakam par sekund, pride JapeljPress.
"Japelj, kam?" Ah, bejžmo v to stezo, saj bo najbrž prav. In kličem Anko, da je falila, ma, bogtigavedi, kje je ona že.
No, na hitrco pomislim, da najbrž samo kaj krajšamo, in da pridemo spet na cesto ven in res je bilo tako. A zdaj je bila Anka za mano. No, ne za dolgo. Pospeši, da pridobi isto prednost od prej in jast lepo za njo. Tik tak sva bili na zadnji okrepčevalnici na Robarju.
Še pikič vzpona in sledi samo še spust. Ki pa se vleče. Še nam, lumpijem, kaj šele maratoncem, da ne pomislim na zmartrane UPT-jevce. Štos je tudi v tem, da ti že na vrhu slišiš napovedovalko iz cilja, kot bi jo imel pred sabo in si stalno praviš, "Aha, zdaj bo! " In Laufaš in laufaš, nje pa nikjer, samo njen glas.
Ma, pride tudi cilj in jast ga ugledam v 1 uri in 33 minut. Točno na 13. mesto. Superca !
Čestitke, sadna kupa že čaka, tuš, ki ga zrihta vojska in ravno, ko se poštimam in si rečem, gremo še malo navijat proti Poreznu in mal fotkat, se začne uni zgoraj jokat.
In to, kako!
Joj, ubogi tekači. Saj, če malo friška, niti ni tolk slabo. Slabo je zaradi poti, ki postane lahko zelo nevarna. Ja, ni kaj, Bog je moral pokazat, kako po Grapi teče voda.
Ma, po takem se mi pa ni dalo proti Poreznu in sem kar v cilju počakala na prve tekače. In jih mal poškljocala.
Po dveh urah stati na mestu me je začelo tudi že pošteno zebst, zato sem šla še malo v šotor, kjer so že potekale podelitve za otroke in kasneje še za trimček.
Na pladnju sem dobila obilno vege kosilo pa Dorica je po mizah postregla z odličnim pecivom. Spoznam se s kar nekaj novimi tekači, še malo pokramljam z znanimi in počasi bo treba domov.
Prav vsem čestitam za dosežke, ki ste jih dosegli. Zmagali smo vsi!
Vsem Graparjem, ki so s prostovoljnim delom še enkrat več dokazali svojo dobrosrčnost in da je prelepa Baška Grapa zares prelepa, tudi zaradi ljudi, HVALA !
REZULTATI
Ni komentarjev:
Objavite komentar