Dan v naši dolini prekrasen. Pejmo proti megli, se bo že dvignila. Na Krimu še nisem bila. Zapeljeva se do Strahomerja, parkirava in se uštimava kot da greva na Himalajo. Brrrrrrr. Zima. Minus dve. Pri soncu.
V vasi se mi je zelo dopadla info fototabla z vsemi potmi na Krim. Sem že večkrat pomislila, da bi lahko bila kaka taka fotka tudi na Hribih.net. Npr., če je tam opisanih 10 možnih poti za vrh, bi bila taka fotka več kot dobrodošla, da se malo bolj ve, kam in kako in od kje..
Mimo cerkve sv. Jakoba in v razpotju na desno, čez Strmec.
Pot lepo udelana, se pozna, da veliko ljudi hodi.
In tudi kar zelo strma. Za tiste, ki bi šele začeli s hojo v hrib... jast ne bi priporočala te.... bi prekmalu obupali....
V dobri urci sva na vrhu poplačana za trud, saj se lepo vidijo vrhovi KSA in naš očak.
Najbrž je bila kaka podelitev najvztrajnejšim po številu vzponov v zaključenem letu, kajti kar nekaj pohodnikov in pohodnic je imelo okoli vratu medaljo.
V koči je bilo vse nabito, zato sva se usedla kar zunaj ob prosto mizo, vzela iz nahrbtnika šampanjec in nazdravila.
Sonček je sicer sijal, ampak zraven je pihljala strupeno mrzla sapica....brrrrr in kar hitro sva jo mahnila premražena nazaj.
Po drugi poti, Čez Kramarco. Da sva naredila en lep krogec.
Za nazaj sva se pa z avtom peljala čez Ig, sva bila "takoj" na AC. Ker iz Brezovice pa se nama je vleklo ko jara kača do Strahomerja.
O , jutre pej padejo topli kraji - kar naši hribi. :))
Ni komentarjev:
Objavite komentar