četrtek, 2. maj 2019

PRVOMAJSKI PEŠ V TRST, 1.5.2019

Nekaj minut pred šesto sem se s kolesom zapeljala proti Žabljam.
Jutro je po vonju dobro dalo vedeti, da je večer prej na kresovih zgorelo nemalo lesa. Pa še megla je vse skupaj tiščala k tlom.

Skoraj 80 (ne le domačinov, tudi iz Ljubljane, Kranja, Izole, Cerknega, Cerknice so prišli) se nas je zbralo pred dvorano in  ravno, ko smo se dvignili nad Žablje, nas je pozdravilo sonce in zagotovilo en krasen dan.

Letos ni bilo Marije, s katero sem imela lani celo pot govorne vaje, pa sem mislila, da mi bo kej dolgcejt, če ne bom imela s kom jezička vrtet? Ah, kje pa.
Takoj sem spoznala nekaj novih ljudi.

Hodili smo proti Zavinu, nekajkrat prečkali potoček, nismo se še niti dobro ogreli, ko nas pri prvi hiši pričaka presenečenje?
Ja, gospa, kaj pa vi tu? Avto, poln hrane in pijače, poleg avta miza z vsem mogočim...
"Dobro jutro vsem. Sem tudi sama pohodnica, večkrat na organiziranih pohodih in letos sem sklenila, da vas malo pogostim. Pa sem se pripeljala do sem. Sem se že malo bala, da vas ne bo..Postrezite si! Kar vam paše. "
Človek ostane brez besed. Hvala.

Že smo hiteli naprej proti Lukovcu. Na vzponu so si najdrznejši upali po bližnjici...

Še malo in že smo v Lukovcu. Veliko ljudi mi reče, da so v mladosti obvezno prišli sem po jurjevke (narcise), ker je bilo vse belo od njih...kot na Golici. No, danes naj bi bilo trganje le teh nedovoljeno, a Ivo  je vendarle tri dame obdaril z njo. ( sej, tega ne nobenmu pravt...:) )

Na igrišču smo se počakali, spravili odvečna oblačila, saj je bilo že konkretno toplo, se malo okrepčali in seveda dokumentirali vse skupaj z eno gasilsko.


Že hodimo lepo proti Kobjeglavi. Čez nekaj orošenih travnikov...

Do koče, kjer nas tudi letos konkretno pogostijo Cigojevi s super domačimi dobrotami, od odličnega kruha do specialnih domačih mesnin in kapljice rujnega.
Hvala!

Seveda na koncu ni ostalo nič..., le kako bi...., če pa je bilo vse tako zelo njami.

Pojdimo dalje.
Naslednji kraj je Kosovelje...

In po cesti v Pliskovico, pred katero na ogromnem travniku stojijo ostanki vojaške kapele iz 1. svetovne vojne.  Srditi boji so se bili tudi na zahodu kraške planote in na osrednjem delu Krasa je bilo zaledje, kjer je imela avstro-ogrska vojska številna skladišča, delavnice, poveljniška mesta in bolnišnice. Ta čas je potekala tu mimo celo poljska železnica, ki je oskrbovala vojsko.


Že smo v Pliskovici.


Sedaj nas čaka še kar strm vzpon na Volnik:

Kot vedno je tudi tokrat vsaka kaplja znoja v momentu poplačana, ko prideš na vrh. Ko vidiš, kaj si vse premagal...


Sledi še spust ter cestni pohod skozi Zgonik, 

po stopnicah dol  do Miramarja..

Ter ob obali v Barkovlje. Naš današnji cilj. 

Kar malo smo se načakali na avtobus, a sta za dobro voljo s pesmijo sproti skrbela Ivo in Marjan, ki jima kar ne zmanjka repertoarja...

Strava mi je izmerila dobrih 36 km poti. Ne le meni. Vsem. Pridni smo bili. 
A še bolj pridne so bile včasih naše none, katerim je bila ta pot malodane vsakdanja. Le kdo bi danes tako....? 

Se vidimo naslednje leto. 
FOTO : ALBUM


Ni komentarjev:

Objavite komentar