Sem hotla it vseglih na Golake in Čaven, ma... sej, če grem po mojih bližnjih hribčkih, bo vseeno dobro in tudi dovolj.
In sem šla. Najprej na moj Školj. Zdej je cejt češenj in kamor je videt, da se ne berejo glih za kako prodajo, da so bolj ali manj same sebi prepuščene, se mi zasmilijo, revce in jih seveda mal razredčim...:)) Pst. Ma, ne okol govort....
Spotoma med vzponom srečam mojga, k že šiba nazaj z Vrtovč z bičikleto. Vsa moker. Ojej, dans bo pa tudi z mene teklo, najbrž... Vprašam, če je na volji, da gre še z mano nazaj, a ni bil za. Je pa rekel, da danes kuha on....O, super.
Grem proti Školju in meni kanci tečejo s čela.... kar je res redko. Vlaga v zraku 200 odstotna.
Podpis v knjigo, vdih in pogled proti Čavnu, še en vdih in pogled proti Krasu in pejdi, mati, na drugo stran.
V Vrtovčah se sledi poti UTVV in pri zadnji hiši - čebeleraju Lisjaku si lahko izbereš levo ali desno, obe prideta na vrh Tibota. Lušten kraj. Včasih je bila tu cerkev sv. Teobalda. Sedaj na to spominjajo le še trami in prirejen "oder" oz. oltar, kamor se še vedno, če se ne motim, vsaj enkrat letno odvije sveta maša.
Potem grem po grebenu lepo proti Ostremu vrhu. Tik tak sem tam, tako, da začnem malo študirat, če bi šla pa še malo...bolj naokoli domov.
In si zamislim svojo logiko. Mati, drži se leve in prideš v Tevče. Okej. In grem. Grem po najširši poti. Vedno temnejši gozd. Hgm...
Grem, hodim, in pridem do lovske preže, spodaj pitališče, voda, vse razorano od divjih prašičev. Ojej, mati, tuki ti še nisi bla. In prašiči, slučajno, da se mi ne prkažeste glih zdej, k je mene mal strah... To ziher ni pot po Vertovčevih poteh... Je kje kaka steza? Aja, tuki, se mi zdi, da je neki...in grem. Se vzpnem, ozka stezica in pridem ven, kamor se mi zdi, da sem že bila? Okej. Poglej gps...ja, itak...kej naj dejla v temni šumi?...
Bem, bejži še enkrat. Levo. In grem. In pridem spet k preži??? Aja, mati, to je zdej znak, da še vedno ne znaš bluzit po neznanih poteh... Pejdi zdej ti nazaj, od koder si pršla...
Ja, že, že...ma, od kje pa sem pršla? No, nekako pridem nazaj pod Ostri vrh, čeprav, če mene vprašaste, ne vem, če sem pršla tja po isti poti... bwo.
Zdej za kazen še enkrat na vrh in lepo po isti, kot si prišla, nazaj.
Le da ne grem nazaj na Tibot, ampak direkt v Lisjake in po bližnjici v Žablje.
Točno na kosilo sem prišla. Mokra ko cucek. Ne od dežja, od potu.
Ledeni tuš ( hihi, lahko rečem ledeni. Ker delajo kanalizacijo, so vse cevi speljane po zraku in ko odpreš mrzlo vodo, je ta še toplejša, kot iz bojlerja) in že sedim za mizo. In papcam.
Dobrih 17 km. Je lepa pot. Morda proti Ostremu vrhu malo preveč vse zaraščeno. Se pozna, da ni mene tam. Jast za svojo pot v hribu skrbim sproti in jo redno čistim in režem veje, ki silijo na pot, proč. Sem šaldo pridna. Glih včeri sem imela akcijo.
Zdej bi blo fejst še, če bi Mirko pršu pokosit travco... Mirko, kukuc?
Ni komentarjev:
Objavite komentar