6. TEK ČEZ VELIKO GRADIŠČE, 8.5.2016

Moj ZZ nekaj boleha, stalno ga nekaj  boli, prehlajen, v rebra se je na firmi lopnil, da še kašljat ne more.... Nič kaj ni kazalo, da bova šla v Kozino. Pa še mene koleno boli.

Pa nekako zjutraj sprašujem, če bi šla midva samo odhodit ta tek??? 

"Če že grem, grem teč," pravi moj.,"Ja, še bolje pa bi bilo, če greš kar sama..."

 "A, da ja? Ja, pa grem, okej. Sej bom v dolino gvišno sam hodila. "Mhm.

Se spokam v avto in bejžmo proti Krvavemu Potoku. Pridem v vas Vrhpolje. grem k hiši, kjer vsako leto parkiramo avto. 

Zunaj, pred hišo, na terasi, se je najbrž kar pol vasi zbralo na jutranji kavici.

Odprem šipo." Dobro jutro. Ma, veste, lani je blo tuki prav fejst parkirat, ma kaj bi lohk tudi letos blo tako? " 

Smeh.
"Ja, seveda, vi kar parkirajte."

Se zahvalim, še beseda, dve humorja...

Zdej se vrnem mal v preteklost, to je kar 40, celo 45 let nazaj. 

Kot otroka so me, medtem, ko je mama delala, čuvali dobri ljudje. Starejša mož in žena ter njuna hči. Vsi invalidi. A so me kljub temu sprejeli medse, predvsem in tudi zato, ker so videli, kako se moja mama bori za najino preživetje. (Tu bi imela za napisat kar debelo knjigo.)

Oni so živeli v  Gradu, smo rekli. To je sedaj vipavski Lanthierjev dvorec v zadnjem delu. Včasih so bila tam stanovanja. Taka, uboga, a streha nad glavo je le bila. In ti dobri ljudje so imeli eno prijateljico, tudi invalidko,  ki je s svojo hčerko živela v Postojni. Veliko  so se obiskovali in ker sem bila tam vsak dan v varstvu, sem tudi sama postala kar del njih. 

Z odraščanjem in preselitvijo teh mojih dobrih ljudi v drug kraj so se na žalost tudi stiki  s Postojnčankama ohladili. A  za božič in veliko noč smo si pa še dolga, dolga leta pisali. Mislim, da je šele enih 10 let, kar si niti pišemo ne več. 

No, videli se vsekakor nismo kakih 30 zagotovo.

In zdej pejmo nazaj v včerajšnji dan.

Parkiram torej avto, par besed za smeh, nakar pristopi k meni gospa in me vpraša, če sem slučajno, po glasu sodeč, Vipavka?

Jast glih nekaj šarim po avtu, pa se obrnem in rečem, da  ja in hkrati, v isti stotinki, sem prepoznala to hčerko iz Postojne. 

" Marjana???"

"Ja!" 

Se objameva in ena drugi ne moreva verjet, kako je svet majhen. In kako mi že pet let parkiramo avto pred njeno hišo, pa se do včeraj še nikoli nismo videli. 

Računava, da mora biti kar enih 30 let od najinega zadnjega srečanja. Medtem se je seveda poročila v Vrhpolje pri Kozini. Ravno v hišo, kjer mi parkiramo avto.
Pa ne mi rečt...

Seveda ni zmanjkalo za klepetat, a ura za štart teka se je bližala.

Na hitrco se malo ogrejem. 

Točno 60 nas je stalo na štartni črti. 11.00 in gas.

Najprej v dol, v oster  ovinek, kjer so kolki že cvilili in nato v tak, lušten klanec. Nič hudga. A mene je totalka zablokiralo.

                          Še začeli nismo, jast pa že trpim ko pes...

 Kaj je bilo, nimam pojma. Ni in ni mi šlo, ma niti za hodit ne. 

Do prve okrepčevalnice sem imela le še tri za sabo. Tam vzamem fantu iz rok vodo in jast lepo maširam dalje. Naravnost. Pa slišim neko kričanje skupine Italijanov, ki so tam samo špancirali.

 Ma, si mislim, buh vej, kej jim manjka...???

Po enih 70 metrih se pa le obrnem in jih pogledam, kaj čjo imet ??? "No kvi, sinjora, kvi e gara!" In mi kažejo s prstom v drugo smer.

" Ma, kaj? Ma, kaj sem falila? Ma, kaj mi uni ni znal rečt, naj zavijem strogo desno, ko mi je dal vodo, al kaj?"

Bem, ta cejt, k sem se jast vračala, so me še tevi trije, k sem jih imela za sabo, prešišali. Ola, zdej sem že kraljevala na zadnjem mestu.

"Ojej, mati, tud če je dans nedejla, velja zdej uno : Ni vsak dan nedelja!"

Zame že ne . Že tako mi ni šlo, pole še falim, o boga mati jast....

Ja, nič, kaj. Maširam proti vrhu hriba. In dohitim moje konkurente. Pod vrhom bi spet čist komot falili in zavili desno. No, ma, tam sem pa še imela v spominu, da je treba levo. In gremo. Do vrha. En za drugim. 

Potem se začne vratolomni spust. In začnem divjati v dol, kot da hitim po zadnji kos, ki je še v akciji  -70 %. :))
Jast, k sem rekla, da bom v dol hodila, ker me boli koleno. Ja. Jast.

Najprej  prehitim možakarja in pole kar ene tri kilometre lepo tejkam za Italijanko. 

Okoli sedmega km sem prav zares slučajno pogledala v luft, da sem na drevesu videla eno tablo, s puščico v desno, kjer je z zeleno barvo pisalo TEK.
V cilju sem pole izvedela, da so tam skorajda vsi falili in šli naravnost, namesto desno.

V zadnjem km  mi pa, meni, (ki me tekmovalnost ne gane uopšte???), klikne na neke študije in začnem študirat, ma, kaj pa če je ta bejba slučajno v moji kategoriji in se bom jast pole zaradi ene sekunde tolkla po glavi in izgubila eno mesto, ki je oh in sploh strateškega pomena za obstoj sveta??? No koment. In dam jast še v peto brzino in švignem mimo nje.

Po pašti s pomidormi (Mirko, čitaš?) smo pri mizi tako klepetali in debatirali, ja, o čem drugem, kot o UTVV, da rezultatov sploh nisem šla gledat. Nakar me organizator pokliče, naj pridem po medaljo za tretje mesto.

In ko pole pogledam rezultate, vidim, da je una moja bejba, k sem šla v zadnjih 200m mimo nje,  stara glih tolk kot jast. Jast, ki nisem tekmovalna. Vidiste? Tako je.
En bot si, en bot pa nisi....Hihi, ma, če velja uno, da bodi to, kar si... Kaj pole, si, ali nisi? Hihi.
FOTO LT
REZULTATI