JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

ponedeljek, 10. julij 2017

SNEŽNIK, 8.7.2017

Ja, tako se godi... Moj bi moral v soboto popoldne delat.
V soboto bi blo sicer prav, bi se spodoblo, da bi se pojavla kot kričačica na Veliki planini. Ma, če moj ne gre, se meni brez njega ne da glih... razen, seveda, če sem jezna nanj,...pole grem zanalašč!!  ( sej nisem sam jast taka, njede nje?)
In tako je Velika planina končala na knofu Cancel.

Ma, v petek tik pred zdajci pa moj izve, da mu ne bo treba delat v soboto... Ja in kaj zdaj?
Ma, buh se usmili... Lahk bi se spravla vseglih na V. planino, ma, neč, sem rekla, sej bo gvišno polhno navijačev... ne bom glih pogrešana. Bejžva na Snežnik. Bi šla na Grinto, ma, me koleno preveč martra... bi blo prehudo za dol....
Vreme so vremenarji napovedovali kristalno jasno, do 35°C, z možnostjo popoldanskih neviht.
In greva zjutraj, okoli sedmih proti Ilirski Bistrici. Promet tekoč. Vreme zelo oblačno. Sej se bo razskadilo. Jap.
Kej sem že kdaj napisala, da se do Sviščakov vleče cesta do onemoglosti? Ma, častna, da se.
Končno dom na Sviščakih, parkirava, upalim Sporttrackerja, da vidim, kolk bo dolga...in bejžva.

Vreme oblačno. Sej se bo razkadilo. Jap.

Na tabli piše do Snežnika dve urci. Okej. Greva še mimo točke, kjer lahko samo pogledaš na Snežnik.



To je najbrž sam za tiste, k pridejo z avtom gor, grejo do točke pogledat Snežnik in pole rečejo, da so bli gor.  Najbrž. Ker pol se moraš vrnit nazaj. Ker ni tam drgač nič. Okej, ni važno...

Hodiva ene dobre pol ure.... začne padat dež.
Jap. Se že ni razkadilo...
Dohitiva skupino, ki vsa panična ne ve, kaj bi.... ma, midva greva dalje.... sej, mal tuša paše... samo da ni strel. No, tudi skupina se je odločla, da gre dalje... k sem jih vidla pole na vrhu..

Zdej, moram to napisat. Da neseš polena, če upaš, do koče... za to sem že vedla. Ma, da pa neseš špežo gor... ta je bla pa moja prva.
V glavnem, nekje skoraj na koncu ceste, je bil v senčki parkiran avto. Na zadnji šipi je bil list, narisana koča in napisano Koča na Snežniku. In noter polhna kofana špecerije. Vse živo, kofe, soki, jabke, čebula, krompir... kar čiš.
Jast, blond, kot sem, sem rekla mojmu, da bojo najbrž žurali po prihodu v dol, ker je tolk robe noter...Sam, bem, no, mal čudno se mi je zdelo, kdo bo spil tolk kofeta...Bwo? O tem nadaljujem mal bolj pole....

No, hodiva midva, kar tako, s konkretnim korakom... prideva do table, kjer piše še eno uro do vrha. Pogledam na mobi, kej pa je moj Sporttracker zračunal.  5 km sva  prehodila in več kot uro za to ponucala. Ma, kdo bi zastopu teve oznake... en bot so napisane premalo prav, en bot pa preveč prav...

No, bem, zdej greva še s ceste na ta zadnji del, skozi ruševje. Nalašč pritisnem Lap, da vidim, kolk bo še do vrha, ker tu pa spet piše še eno uro.
In greva. Kamni gladki, znucani do amena. Kot bi hodila po marmorju. Prehitiva kar nekaj pohodnikov in na vrh prideva v 22 minutah. Poti pa pokaže za 1,3 km.
" Ma, kej zastopiš ti, wače, teve oznake? Jast prmejduš, da jih ne..." " Ja, ja, baba, ti greš v hribe, sam, de računaš...."

No, medtem je dež pogenjal in oblaki so se že tli malček razkadit.

Sediva pred kočo in se krepčava, ko vidim jast, k moram vse počekirat, da nekateri planinci iz ruzakov vlečejo ven polhne vrečke raznih reči.
Polhna borša čebule? Ma, what? Ja, in ko je nesel čebulo v kočo, mi seveda kapne, da se na tak način znosi do koče roba, ki jo rabijo za kuharijo.
Ko pridem drugič gor, prinesem tudi jast.
Seveda me zelo martra, če kdo česa kaj ne vzame za domov iz avta.... in ko mojmu to omenim: " Če misliš sama na lumparijo, si tudi sama lumpa." O, ne, jast pa ne. Ne, ne.

Na vrhu sva kar nekaj časa uživala, počakala, da so se oblaki razkadili.

Jap. Sonce je prišlo ven izza. Se še mal posončla in se vrnila v dol.

V domu na Sviščakih sva si privoščila jast jotko, moj pa njoke in moram napisat, da me je cena zelo prijetno presenetila. Pivo veliko, npr. 2 evra, jota 3 evre. Za hribe zelo pohvalno!  Le kako preživijo? Ker oni, k dajo pa ceno za pir 3 al pa celo 4 evre,...oni pa ne morjo prežvet. (Jej, baba, spet računaš....)

Med vračanjem proti domu sva se pa še ustavla v Podstenju.
Pred dvema letoma sem namreč na Krompirjevi noči na Velikem Ubeljskem kupla srečko in zadela 25 kg črne moke. ( kej dela moj slučajno v  mlinu?)  In sem šla probat srečo, če mi bo mlinar Nemec moko vseeno dal, čeprav je že dve leti od tega. Po telefonu je bil nedosegljiv, ma, jast se ustavim pred hišo in malčk počakam, da pride kdo pogledat, kdo je prišel.
In res, pride gospod, povem, zakaj se gre... in ni problema. V avto naloži en žakelj črne moke in srečno.
Pa bo za par pek dobrega kruha. Hvala.
GPS SLED









1 komentar: