Letos je že kazalo, da s tem mojim projektom ne bo nič. Vreme stalno kislo, če je slučajno bilo lepo, smo pa imeli na vrsti kako tekmo. In meseci tečejo in nič ne rečejo.
Skoraj sem se že vdala, rekla, nič ne bo letos, ko napovejo za nedeljo lep, topel jesenski dan.
Hitro v avteka za 30 ojrotu benzina, dve flaši vode, hlebček našga kruha iz krušne peči in par frutabel v ruzak, katerega je itak moj nosil, še dve majici za preobleč in bijo, gremo mi na lepše.
Nekaj po deseti uri sva štartala iz vasi Krn. In to v čisti megli. Skoraj da ni bilo videt predse. A že v avtu, ko sva se peljala proti Tolminu, je bilo videt Krn, kako se je kopal v sončku. Niti duha o kakem oblačku. Mhm, njami, kako bo lepo.
Res kaj hitro prideva ven iz megle in s strumnim korakom seveda prehitevava pohodnike. Bilo je veliko Italijanov. Ti so še hujši kot jast. Non stop so ropotali. Vsi po vrsti.
Po urci vzpona sva pičila kar po eni bližnjici. In glej ga zlomka.... namesto, da bi zavila na levo, ko sva prišla na pravo pot, midva na desno. Pa se nama je kaj kmalu zdelo, da nekaj ni O.K. Prej sva imela kočo lepo nad glavo, zdaj pa se je oddaljevala v levo. Jast seveda takoj jezna, panična, le kje, za vraga, sva falila pot, ma moj me je potolažil, da bova pa pač prišla iz druge strani na Krn. Krenila sva namreč proti Batognici. A ko se meni nekaj zašteka....jej, kako piham. In tudi korak mi kar zašteka. Grrrrr.
A, že ko sva prišla na sedlo, kjer se je odprl pogled na kompletno gorovje...In dol na jezero... pr mej duš, da sem vidla v vodi ribce...hihi, tolk je bilo vse na dlani. In Triglav, ma, sem prav vidla enga, k mi maha.... v tistem momentu bi rekla, da sem le urco proč od njega.
Vse pozabljeno, vse poplačano.
Na eni strani vse jasno in krasno, a na strani proti morju pa popolnoma vse v megli. Glih zvonilo je poldne. Povzpneva se še do vrha Krna. Bilo je toplo, kot da sem na plaži sredi poletja. O, hribi moji, kolk ste lepi.
Spustiva se do Gomiščkovega zavetišča, ki pa je bilo ZAPRTO?
Italijani, bilo jih je res polno, so pihali in se jezili: " Ma, kome, ma perke kjuso in kvesto bel džorno?" pa je en domačin razložil, da še v sezoni ni bilo stalno odprto, ker naj ne bi bilo interesa?
No, midva sva se ojačala iz najinega ruzaka, se še pol urce posončila in jo počasi mahnila po ta pravi poti dol, da ugotoviva, kje sva falila.... No koment. Sam, tam bi morala bit ena tablica, kam levo, kam desno, ker tista bližnjica je zelo fejst uhojena. No, saj sem glih tako prišla na vrh, a....
Na planini Kuhinja sva nabavila še kilco sira in že sva v avtu proti domu.
Še celo noč sem sanjala razglede. So bili lepi. Krasni. Za ponovit.
Komaj čakam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar