V petek, 19.6., sem vstopila v KLUB 60.
Naši mulariji sem zažugala!!!, da ne nucam nobenih slavolokov in raznoraznih presenečenj, a jim nekako nisem preveč zaupala, da me bojo ubogali. Zato sem bla cel dan nejki "na trnih" zarad tega. Ma, kej dan, cel teden prej.
Naslednji dan je bil PTRF. A, moj pošto v Durniku je ostal letos prazen. Tudi zarad tega, ker sem rekla, da se grem zluftat dan po rojstnem dnevu v moje hribčke po moje.
Po moji strani nimam od žlahte popolnoma nikogar, ki bi mi lahko voščil za rojstni dan. Tudi skozi moje otroštvo in mladost tega ni bilo. zato mi praznovanja ne gredo nekako od rok. In zgleda, da mi je to ostalo. Nekako mi to ne gre...
Seveda sem bila, kljub "nepraznovanju", vesela vseh voščil in daril, ki so mi jih dali moji otroci
in prijatelji ter pridobljena Čuferjeva žlahta.
Hvala. Res hvala.
Sobota.
Na Golake iz Predmeje in potem še na Čaven že kar nekaj let nisva šla.
Zjutraj se dan išče, sploh v teh napovedih po vročinskem valu in tako sva iz parkinga na Predmeji štartala že pred osmo in v štartu me je prow zeblo. Najprej 2 km po cesti, potem pa lepo proti koči. Pri koči je bil en pohodnik najbrž že nazaj. Od koče zagrizeva po ta strmi še en kilometerček do vrha. Lepo je šlo. Se najest razgledov, ki pa niso bli glih čisti, čisti, ma, za dušo dovolj.
Spust in po dobrih sedmih kilometrčkih jo mahneva proti Čavnu. Pot je sicer označena, a moraš kar stalno oprezat, kje kam zavit. Ogromno je nekih novih vlak zaradi sečnje in tako tudi pod Čavnom oz. Modrasovcem.
Hodiva, malo nama dela guza ko meduza, kajti v blatu je bil odtis medotove noge - nogice? Hihi, sej tud če ni bil, je bil...
Prideva do tuki. :)) Markacije desno v hrib in levo naprej. Kam? Ja, logika bi bla, da v hrib? Pej pejva v hrib.
Ja, sevejde sledi, da sva kaj kmalu bluzila po podrtem drevju in vejevju, kajti ta prava pot je bila una levo naprej. Ta pa je bila ta stara.
O, teta paničarka takoj buljit v tulifon, da pokaže, kje sva. A, sevejde, kadar je nejki mus, more it tudi nejki narobe. Signala ni bilo nič, vejca nič. Alora, pejva na slejpu...
Bem, se premetavava in praskava po drevju in vejevju in mal je že blo videt pot, a kaj, ko bi to blo lahko tudi samo tolk sprano od dežja?
Bem, bejžva naprej, mal se drživa proti levo in končno prideva na makadamsko cesto. Zdej? Kam? Levo ali desno? Bwo, po logiki levo in res prideva do table, ki usmerja proti Čavnu. Čaki, zdej! Zdej pa poiščiva ta pravo pot, ki pripelje iz Golakov?! In res je bila tam blizu tudi oznaka za proti Golakom. Doma sevede potem na gugl map vidim, da sva nardila en veliiiikkkk wowink. Sej bo.
Na Modrasovec, ta velik, pa še na ta majhnega in spust do koče. V senčki je bilo čist luštno. Prijetnih 23 stopinjčk. Ni bilo za hitet nazaj v razgreto dolinco.
20 km in dober tisočak višincev za en lep, pa tudi pester dan.
RELIVE POSNETEK
Nedelja pa dan za počitek? Jok, brate, odpade! Nejki so obljubljali popoldanske nevihte, zato jo mahneva "samo" do Slavnika po meni lepi poti iz Prešnice. Za vsak slučaj nevihte sva lahko kaj kmalu v avtu. Pa ni bilo niti sledu o njej.
Super dan je bil. Še takih, prosim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar