Ta nedelja pa je bila samo moja. Krasen dan malo višje v hribih sem res dodobra izkoristila in se nasitila vsega lepega.
Moj je namreč šel v Ljubljano na Maraton Franja. Po 40 letih, ko je bil prvič na maratonu, je šel ponovit vajo na ta dolgo varianto - 156km. Zdržal je. Bravo!!!! Hihi, čez 40 let najbrž ne bo šanse ponavljat...
No, jast sem pa imejla fraj dan. Zapeljem se do Predmeje in se brez kakih planov odpravim lepo proti Čavnu. Zrak res superca. Dohitim in prehitim dve skupinci in sevejde dobim gajst - v brzini. Prtisnem na gas in grem za vse sowde ( skori vse:)) do koče. Bravo jast! V 40 minutah sem bila pri koči. Sevejde je to mal prekratko trajalo zame in nič kaj se ne obotavljam, ampak jo mahnem dalje proti Kuclju. Tišina, le ptički lepo pojejo in, ojej, kej je slišat za en ropot izza ovinka? Dron? Ne, čebelice so iskale nov dom in rojile visoko v krošnji drevesa.
Hihi, še sreča, da si niso mene zamislile za njih dom, ko sem šla mimo...
Od Kuclja do Čavna je dobra 2 kilometrčka in tudi tu sem bila kar tik tak. Malo se nadiham, poškljocam, vpišem v bukvo.
Na vrhu sta bila dva Italijana, ki se nista mogla načudit lepotam, ki jih mi, k smo tam bolj pogosto, sploh ne vidimo več. Pa bi jih žihr...
O, sem pa tudi zato na spustu s Kuclja proti Mali gori morala poškljocat vse lepe rožce in metuljčke.
Na Mali gori ob nedeljah Kamenjci dežurajo v koči in seveda ponudijo, kar imajo, da zadovoljijo vsakega planinca. Pa ne vem, zakaj ni bilo med mojim cajtom, ko sem tam blebetala, nikogar? Pa tako lepo je na Mali gori.
in današnja misija se po 16 km in skoraj jurčka višincev konča z oceno DESET!
Ni komentarjev:
Objavite komentar