Nekaj po pol osmih prideva na "kraj zločina" ob hrastu pod Ustjami. Avtomobilov morda 30, 40. V primerjavi z lani, ko je bilo vse zalimano z avti in avtobusi, neprimerljivo. Danes ne bo gužve.
Dobrodošlica s kavo, čajem ali konkretno zadevco je čakala pri prijaznih dekletih na stojnici. Vmes slišim gospoda z Gorenjske, da so zaradi slabe napovedi odpovedali kar nekaj avtobusov pohodnikov iz gorenjskega konca. Škoda.
Pozdrav z voditeljico Sando in gorskimi reševalci, vklop Strave in 15 do osmih že maširava proti Dolenjam in naprej v prvi konkreten hribček, kjer stoji cerkvica sv. Marjete.
Lani je bila že tu okrepčevalnica, ljudi nabito, da se še premikat nisi mogel, letos pa popolnoma nobenega. Sama. Niti okrepčevalnice. Bem... pozvonim za skrito željo in greva naprej.
In kot bi mignil, sva že na Planini. Luštna vasica. Tudi letos so prodajali odličen kruh s pršutom in enega sva si privoščila.
Ljudi pa, razen gorskih in medicinskih reševalcev, ni....
Iz Planine se potem pot vije proti Gaberjam, oz. Ostremu vrhu.
Na nekaj mestih kar konkretno blatna. Da je blo treba malčk naokoli. Sama, slepa, kot sem, seveda en bot s covatom direkt v kopel... Bem....
Med potjo pot zavije na Ostri vrh in seveda po lastni želji lahko skočiš tudi nanj. Glih par minutk vzpona in že sva na vrhu s pogledom na Gaberje.
S tretjino poti sva že opravila. Sem nalašč skrinšot nardila na vrhu. Iz Ustij do tu je torej 6,5 km.
Sledi spust in že/še sama samcata maširava proti vasi Potok.
Lani se prav spomnim, da sva morala prav tu prehitevati po travniku od začetka do konca...sama kolona... letos pa...:((
V Potoku nas pričakajo domačini, ubogi, vsi žalostni...
V hramu pokušava kozarček črnega, dobro je bilo. Pejva dalje.
Posije celo sonček.
Vzpon v Jakuline, rojstni kraj Matije Vertovca, po komer se pohod imenuje. Tudi tu ni skoraj nobenega.
Mimo ogromnega hrasta
In že smo v Šmarjah, kjer si si lahko privoščil topel obrok. Letos so se iz igrišča preselili v bližnji gasilski dom. Noter nobenega. Razen delavcev, ki so čakali na pohodnike. Privoščiva si malico.
V Šmarjah nisva šla po cesti proti Vrtovčam, ampak sva šla malo bolj naokoli. Ker sem seveda morala tudi na mojga. Če sem že pod njim. Bom pa še na vrhu stala:))
Prihajam, Školjček moj srčni:))
Na Vrtovčah pozdravi z znanimi. Elvis Presley seveda ni manjkal.
Malo je bilo treba pohitet. kajti proti Gorici je že bilo videt, da pada.
Še na Uhanjah en kozarček in gas do Ustij. Že kaplja.
Na Ustjah pod hrastom polne stojnice vseh dobrot.Od kakija, česna, zelenjave, sira, vina, ročnih del, likerjev, ni da ni. Midva kupiva sir.
Dež že konkretno pada.
Stop Strava.
Luštna pot. Škoda zaradi slabe napovedi. Škoda, ljudje se potrudijo po maksimalnih močeh, da ti ponudijo nekaj svojega, da pustijo dober vtis, da se naslednje leto spet vrneš. Jaz se bom.
Tako hitro mi je minila pot, da kar ne morem verjet, da je bila dolga skoraj 20 km. Res.
Prideva domov.
Dež ne pada. Ščije. Kot iz škafa.
P.s. Danes piše v lokalnih novičkah, da je bilo 1500 pohodnikov. Ma, kje ????
Ni komentarjev:
Objavite komentar