ponedeljek, 11. november 2019

IZ MIRNA NA CERJE IN ŠE NA DRUGO STRAN : IZ PODSABOTINA NA SABOTIN, 10.11.2019

Včeraj sva se pa odpeljala v Miren. Da končno ( prvič) obiščeva in vidiva Cerje od blizu.
Parkirava kar v Mirnu na velikem parkirišču. Tokrat sem rekla, da greva po poti, ki jo bo pokazal gugl zemljevid.
Res vtipkam Cerje, kliknem na peš varianto, okoli 5 km, okej..in že hodiva po cesti po sledi. Po dobrem kilometrčku nama tetka ukaže, naj zavijeva levo na pot in hodiva dobrih sto metrčkov, ko nama pride naproti avto. Ustavi in kar sam vpraša, kam pa kam?
Jast kažem stričkotu:" Glejte..., na Cerje greva po tej poti, k nama jo kaže stric gugl zemljevid...
On pa:"Ja, ne vem, če bosta tu kam prišla...bi morala res zelo poznati pot, ki pa je vsa zaraščena, od robidovja, grmovja, novih dreves... se vam ne splača tu it... pejta raje nazaj in tam pri info tabli gresta zadaj in vidita potem strmo pot. Ali pa gresta po gozdni cesti naokoli. "
????
 Bem, dejva ubogat...
A, jej, jej, ti gugl... kej robidovne pa ne vidiš, al kej???

Res zavijeva na strmo pot, kjer imajo mtbajkerji vse naštimano za vratolomno spuščanje in skakanje po stezi. K sreči ni bilo nobenga.
Dvakrat prečiva cesto in že sva na pogorišču pred Cerjem, ki pa je res ogromno. Če nisva hodila več kot kilometer...

Ko kaže po tv to Cerje in spomenik, zgleda vse skupaj tko, bolj mičkeno. Vsaj meni, no. A, ko pa prideš gor, se ti odpre ogromen prostor, kjer se lahko na vse strani naješ krasnih razgledov. In včeraj je bilo kaj videt, res. 





Res lepo. In dan prekrasen. 
Se mi je pa malo, ah, kar dosti, "zameril" avtomobil ( najbrž od kakega, ki tam dela?), parkiran tik ob spomeniku. Kot da zanj ne velja, da je parkiranje spodaj na parkirišču.

 No, saj ni jezilo le mene, tudi za poln avtobus italijanskih turistov, ki so se slikali od vseh možnih strani, je bil moteč. Človk bi poslikal spomenik za spomin... zraven pa moderen avto... halo? No, seveda so potem vsi računali, kako avto odrezat od slikce..:))

Med tem, ko sva pasla očke na vse strani, sva se seveda oba zagledala v Sabotin in spomine, kako je bilo teden prej gor vse zelo dobro za papico. 
Kaj pa, če se midva zapeljeva en bot do vrha? In lepo pokosiva in se malo posončiva? Ja, ja, ja, dejva, dejva... ma, pravjo, da je cesta do Sabotina vse naokoli, da se zveličaš prej ko prideš gor? Ja, bem, bejžmo en bot, da vidmo, kje se sploh pride z avtom... 

Spust do avta in že se voziva proti Brdom. 
V kraju Podsabotin pa zagledava tablo, ki kaže, da je treba za Sabotin zaviti desno?

 Ja, in ta stric gugl zemljevid naju je spet malo zafrknil, ker on pa že ne more videt in vedet, da pride pot tudi zelo razrita od dežja, da se z avtom ne da po njej. In tako sva, sploh ne vedoč, kje sva, parkirala na enem travniku in se odpravila po planinskih oznakah proti Sabotinu. Sej, če pogledaste sled, se vidi, da je blo do asfaltne ceste, ki pride iz Gonjač,  enih 200 m, a kaj ko naša tojotka nima glih pogona na vse štiri... 

In tako midva pičiva po nama novi poti na Sabotin. Vsa čast trailašem na 3V, ki so na ta dolgi progi prišli iz Korade po tej poti do Sabotina.


 Sam kamen, sama skala špičasta, na par mestih kar prepad, bog ne daj kam drugam gledat kot pod noge... In da bi še tekla??? Ma, kam... Še, k sem buljila v vsak korak, sem se en bot zahaklala s šnedelcom v eno špičko skale, k je štrlela tako nevidno, da...Marička, kje nisem zletela direkt dol v Sočo? Grrrr.... se mi ne dopadejo take poti...

Po slabi uri končno prideva na Sabotin. Ljudi ogromno. Kako ne. Ob takem lepem dnevu. Ja, ura pa je že pol štirih... ojej, še eno uro nucava za nazaj, če v miru jeva, gre še ena... kaj bova po temi bluzila po teh špičkah? O, ne, ne,... bomo jedli kje drugje... Tako je najino kosilo padlo v vodo. Na hitrco sva popila en čaj in eno radlerco in že šla nazaj. 
In četudi se nisva ustavila, sva glih za glih na sončni zahod prišla do avta. Sej vemo, da pole je pa tema na en dva tri...

"O, wače, zdej k sva pa že tuki, bejžva pa pogledat v Šmartno, k je cejla reč od martinovanja... Lohk bova pa tam kej finga dobila?"
Pej bejžva. In sva šla. Mrak se je že naredil, ven je pokukala ogromna in krasna luna. Parkirava dober kilometer pred prizoriščem, kajti ob cesti avto poleg avta...


In enih sto metrov pred prizoriščem organi pregona. V civilnem avtu. Glih enga Italijana imajo v "krempeljčkih". Nekaj jih prosi, oni seveda ne mulirajo... 

Wače, vidiš? O, me je minilo mene...
Prideva pred grad. Je treba kupit kozarec za 10 evrov. In potem degustiraš. Kaj naj degustiram? Prjatli me čakajo pred vratmi... 
Za en kozarec, k si bi ga še lahko privoščila, pa ne bom dajala 10 evrov... in tako sva naredila na brzino en obhod po prizorišču in šla nazaj v avto.  Mogoče pa je še bolje tako. 

Ja, zdej sva pa od celga dne že konkretno lačna. In če sva lačna in če se hočva zares najest, ni druge, kot da greva v Pigal na preizkušeno zadevo: leskovačka plošča. Specialna! Vsake par mesecev pa si jo brez slabe vesti privoščiva. 

No, konec dober, vse dobro.:))

1 komentar:

  1. Tista pot na Sabotin iz Podsabotina je res zoprna gor po grebenu (je pa polna špargljev, ko je cajt zanje :) ... saj malo pred 3V tekmo so spremenili traso, so šli tekači po neki poti spodaj (eni pa tudi po grebenu).

    OdgovoriIzbriši