nedelja, 15. april 2018

VIVICITTA - POŽIVIMO MESTI, 15.4.2018

Po dolgih, mislim, da kar enih 15-ih letih, sem se danes udeležila pohoda Vivicitta, ki povezuje obe Gorici in kraje ob meji.

Moj je šel na tekmo na Sabotin,

jast pa na Trg Evrope.

Kjer je bil štart pohoda. Lahko si si izbral 3km, lahko 6km, lahko pa tudi 12km. Seveda ni treba ugibat, kjero razdaljo sem si jast izbrala.:)

Ljudi ogromno, ogromno starejših, nekaj tekačev, našpičenih, da razdaljo pretečejo, vse pa je bilo seveda v večini italijansko govorečih. No, sem pa tja sem slišala tudi kak naš pogovor.

Za prijavnino petih evrčkov, ki je, se mi zdi, vsaj kar sem zastopla organizatorja, ko je v italijanskem jeziku razlagal, šla za pomoč goriški bolnišnici, sem prejela kar nekaj šenkov :

Plus pašto, na katero pa nisem čakala,... ker bi bla najbrž še zdaj v vrsti.

Na štart smo čakali do zadnje sekunde, kot bi šlo za tekmo ...

Za dobro vzdušje je skrbela godba na pihala.

10,9,8,7,6,....3,2,1
Andiamo!!!

Tekači se poženejo v dir ( od mnogih sem prepoznala le Aleksandro Fortin) proti Solkanu, jast se lotim hoje malček previdno, okoli sebe pogledujem, če dobim kako žrtev, ki bi se držala mojega tempa...

Pa je nisem dobila, žrtve:))
Ah, nič... grem jast po moje. Ker sem že upalila Sportstrackerja, sem seveda dala v drugo...

Pot nas je vodila mimo Kajak centra, štarta Traila treh vrhov

Sledi vzpon v Solkan in prečenje naše lepe, modre Soče


In že smo počasi - ups, hitro, v Italiji.
Še nedolgo nazaj v zgodovino bi me kar streljali, če bi bla tam brez pašaporta, danes pa sem jo lepo maširala in se povezovala med ljudmi in kraji  v eno celoto.

Tempo sem imela kar konkreten. Zato sem bila seveda na poti več ali manj sama. No, prav sama ne. En možakar me je v dol prehiteval s tekom, v gor pa jast njega s hojo. Kar enih deset botov sva se en druzga prehitela. Seveda bi me lohk vsaj mal zamikalo, da bi se tudi sama spravila v tekaški dir, ma,... ni šans,... mi ni potegnilo. Na momente mi je šlo to že kar malo na nerve, pa sem si rekla, dej, baba, poteči malo, da se ga rešiš.... klepetat itak ne moreš, ker je bil Italijan. Ker, jast in italijanščina smo pa štirje:))

Še, ko sem šla mimo njega in ga mal ogovorila, če mu  ni vroče v dolgi trenerki, zapet do vrha... me je sam čudno gledal??? Kako tudi ne... preden meni pride, kaj je kaldo, kaj fredo...rečem, kar oboje... in pole možakar si misli, kar si misli....

Aja, ne smem pozabiti na oznake, na redarje, ki jih je bilo... Pr mej duš, da na Vipavskem teku v vseh 20 letih skupaj ni bilo tolk redarjev, kot tuki na enem samcatem pohodu. Bravo!

Tudi okrepčevalnici sta bili na poti dve. Sama sem samo na hitrco obakrat vzela po požirek aque minerale... je bilo pa na stojnici tudi kaj za prigriznit.

Nekje okoli sedmega ali osmega kilometra sem možakarju le ušla.
Se mi zdi, da v kraju Piuma? ( ja, bo pravi... sem naknadno pokukala mal po zemljevidu:)) Luštkan kraj. Lepa narava.

Nekje pri devetem kilometru še enkrat, le da tokrat v Italiji ( Mojčka, reši me, ... kjeri kraj je to? Kej  je to še vedno Piuma?), čez Sočo...

In še gasa do cilja.
Sporttracker mi je izmeril 10,85 km dolžine. Vse skupaj sem zmazala v 1h 30 minut, kar za navadno hitro hojo znese kar dober tempo 7,2 km na uro. Moram pa seveda še poudarit, da zmažemo tudi 180m višincev, kar ni zanemarljivo.
Važička!!!
GPS VIVICITTA





Ni komentarjev:

Objavite komentar