Na dan sobote sva obdelala kultni 33. tek-hojo na Črno prst, a za nedeljo sem že ves teden imela v glavi, da bi se enkrat udeležila organiziranega pohoda, ki ga ima Notranjski park v povezavi z "Odvezana pohajanja", ki organizira bolj take pohode, malčk odštekane, po brezpotjih in neokrnjeni naravi.
Niti ne vem, kje sem opazila razpis za ta pohod. Pa sem zvečer malo po ovinkih mojmu predlagala, če bi šla nekaj novega? Pod vodstvom vodiča bi po brezpotjih, vlakah, gozdovih ob Rapalski meji videli razne zgodovinske zadevšne, ki jih drugače sevejde ne bi niti v sanjah In je bil ZA.
Štart pred hotelom Rakov Škocjan. Ko sva prišla tja, ni bilo še dive duše. Sem se prow mal ustrašla, da sem falila datum? No, pa so vendarle začela prihajati vozila.
Gospe na prijavah si sestavijo mizico, vse pripravijo in nas zelo lepo postrežejo. Naju prijavim in plačam 15 evrčkov za vsakega. Dobimo kar obilno malico s sendvičem, jabolko, čokolado, pijačo, kar nekaj lepih spominkov. Postrežejo nas s super mini potičkami in ...( ne sem napisat, kjerim:))
Med vožnjo v Rakov Škocjan res nisem vedela, kaj naj si mislim. Ali nas bo 200 ali samo 10?
Pa malo povprašam, koliko nas bo, pa dobim odgovor, da 19. In da nas toliko še ni bilo. Da jih je vedno kakih 7...
Vodič Stane nas lepo pozdravi s par uvodnimi stavki in pejmo.
Direkt v šumo in v strm klanc. Po poti? Ma, ja, sevejde, ne po poti. Samo za vodičem. Morda je to zgolj njegova pot, da je možakar vedel, kje hodi.
Po 500 m kar hudga vzpona se že vsi slačijo, hihi, ogrevanje je uspelo. Če bi mi zdej meni ukazal, naj se vrnem nazaj? Ma, niti pod razno ne pridem na izhodišče...
Vodič nam kaže na razorano lubje jelke, kjer si divjad in zveri delajo manikuro, pedikuro in pilling :))
Pove nam, da so javorniški gozdovi najbolj bogati s populacijo medota, da živita na 1km2 kar dva in pol medota???? O, sem takoj gledala okoli, če me kje opazuje...
Pa nas je potolažil, da četudi je tako, ga bomo res težko srečali. Da sicer zelo slabo vidi, da pa zato res odlično sliši, hihi, tudi v sosednjo vas in se umakne. No, potem pa smo rešeni. kajti, pod nogami nam je listje tako šelestelo, da nas je bilo slišat tudi v Italijo, hihi.
Čeprav smo dejansko že hodili po nekdanji rapalski meji. Ustavljali smo se ob raznih starih zgradbah, danes vikendih, znamenitostih, poslušali, kako so se včasih vseeno vsi znajdli s konrabantanjem.
In kar hkrati pridemo iz šume na smučišče Kalič. O, kolk so tuki najine punce uživale pozimi, ko sva jih peljala na sankanje. Danes pa vse razpadlo tam. Žalost.
Gremo dalje.... Po kakih dobrih dveh urah nas vodič pripelje do lovske opazovalnice. Upali smo, da bo zemlja vsaj malo mokra, da bi se lahko razbrala kaka sled, a je bilo vse skupaj preveč razorano in presušeno, da ni bilo s sledjo medota nič.
Tu smo si malo oddahnili in pomalicali.
Gremo dalje. Proti Javorniški babi.
In pejmo v spust. Zelooo strm spust. Tolk strm, da mi je vodič posodil svojo palico, če ne, bi bla še zmeri tam...
Še enkrat, tokrat spust s Kaliča
in nazaj na izhodišče.
Zahvala, pozdravi in zgodbe je konec. Dobrih 19 kilometrčkov s skoraj tisoč višinci. Lep zaključek tedna. Tudi poletja? Nejki pravjo...bomo vidli, če res.
P.s. Še tu moram mus...v covatih sem mejla vsje, od vejčk, listov, peska, kamenčku.. sam še gobe so manjkale v njih, hihi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar