KRN-KRN, 20.10.2018

Kdor je šel danes na Krn v tem prekrasnem jesenskem dnevu, je prišel domov z raztrganimi gatami. Jast z dvoje raztrganih gat. :)) Tolk so bli lepi razgledi, da so  res gate trgali.
Jutri grem kupit nove. Je blo vredno.:))

Sem šla gor z neko novo aplikacijo, ki pa je seveda še ne znam prenest na komp.
No, v glavnem, dolžina 4,9km, 1250 metrčkov v luft, cajt 1h45min. To je blo za gor.
Za doooool pa.... ne vem, no, ma se mi zdi da enih 50 km in zihr več cajta kot za gor. Ni konca, ni konca.... ma, ker je bil lep dan, tudi če ne...:)
Fotke : ALBUM
Aha, sem se že naučila: GPS

SOBOTA TEŽKA IN DOLGA NA STORŽIČ, NEDELJA KRATKA IN SLADKA: 5. ŠURKOV TEK NA KLJUČ, 13.-14.10.2018

V soboto sva jo najprej hotla mahnit na Krn, ma, več šans za jasnino je bilo v igri, če greva na Storžič.
Ojej, kdaj sva bla nazadnje, k sem trpela pod vrhom ko pes? Ojej, sej bo že tri leta... Bem, pa pejva, da vidim, če bo kej boljše...
In greva.
Parkirava v Mačah in jo mahneva po tekmovalni najprej do Kališča. Do tu je še še šlo. Malo se okrepčava. Oskrbnico prosim, glede na to, da mi v tako lepem vremeni res ni blo treba vlačit opreme s sabo na vrh, če lahko pustim ruzak kar v koči, da ne bom tolk trpela na vrh. Ma, bi blo vseeno,...al bi ruzak mela s sabo ali ne.... jast sem do vrha trpela do amena.

Sej, na vrhu sem stala, se naužila razgledov, ampak s tolk muke, da moram kar na hitrco zaključit ta Storžič in ga čimprej pozabit. In danes vam rečem, da ne mi ga več kazat.  Ne vem, sicer, zakaj, ampak meni je res huuud.
No, sej slabih 14km s 1550 gor in glih tolk dol, vem, da te nekje dobi, ampak da te tolk zlajba... Amen.
GPS SLED

Že takoj, ko je organizator dal na TF vabilo za 5. šurkov tek na Ključ, sem si zamislila, da bi blo pa fajn, če bi midva šla raje kot na tekmo na  Nanos, kamor sva bla že en tavžent botov, raje v Podolnico. Prvič bi bila tam, v kraju sploh, nekaj drugega bi doživela, proga fejst,  kratka, sploh, ker letos nič ne tečem in  s točno zame vzpona...
Ma, pa pejva res.
V Podolnico sva prispela med prvimi. Lušten kraj je bil zavit še v gosto meglo, medtem, ko bi lahko pri nas že v kopalkah vrtičkala..hihi.

A so obljubili, da se do štarta tudi tu dvigne.
Pred gostilno smo se počasi zbirali, od šprinterjev je bilo kar nekaj zvenečih imen: Gašper, Matic, Tilen,  med damami pa naša Ana in Katja.

Pa vendar nas je ob 11. uri na štartu stalo le 24 moških in 7 dam. Česar  si organizator za tako vrhunsko izpeljano prireditev zagotovo ne zasluži. Res je bilo kar nekaj tekov tega dne, ampak ...
Je bilo pa lepo videt tudi četico 20-ih otrok, od najmanjših do malo večjih, ki so pol ure pred nami premagali svoj krog okoli vasi. Bravo, otroci. Pridni.

No, štartali smo  nekaj minut kasneje, ker so čakali na reševalno vozilo... in se takoj po asfaltu zakadili v rahel klanec. Že takoj sem seveda ostala skoraj sama, samcata na repu druščine. Le en dečko se je za menoj stalno neki sam s sabo menil, da saj ve da bo zadnji...ma, da v cilju bo.
Kmalu zavijemo s ceste desno na široko gozdno pot in ja, saj veste, čim se skrijem, da me nihče ne gleda, se spravim v moj hod...
In jo maham po super označeni poti lepo proti luftu. Čez nekaj časa grem celo mimo ene bejbe. In še mimo ene, ki pa je na žalost padla. Upam, da ne bo hujšga.

Nekje na sredini nas je čakala okrepčevalnica z vodo, ki sem jo seveda ponucala za en požirek in malo osvežitve po rokah.

Dohitim možakarja, s katerim sva se potem "dajala" do pred cilja, ko me vpraša, če greva z roko v roki skozi cilj.
"Ja, kdaj pa bo cilj?"
"Glej ga, je že pred nama."
In res zagledam malo naprej rdečo zastavo z besedo CILJ.
O, ma, ta košček pa lahko tudi pretečeva. In ga.
Na vrhu so imeli vso potrebno tehnologijo z monitorjem, kjer sem s pogledom nanj uzrla čas 28:18.
Ma, bravo jast. Sem mislila, da bo tam pikco čez pol urce, pa je blo boljš... Vsa presrečna, sam, da ni bilo muk kot včeraj.

Okoli vratu smo vsi prejeli lepe medalje -šurke.. (ščurke)

Miza na vrhu je bila polna od a do žnj. All inclusive. Od sadja, tako svežega kot  suhega, keksov, čokolade, soka, mrzle laške, grozdnega likerja... ma, ni da ni.
Tonek, kje si bil? Ne bi imel,  ma popolnoma nič minusov. Ni šans.
V cilju smo dobili še lepo tekaško majico.

Malo se okrepčam, malo več poklepetam, pa sem bla skor sam še jast gor... ni kej, bo treba nazaj. Moj je seveda gvišno že opran in očeden spodaj na čakanju name:))

Pred gostilno je bilo res že vse živo.
Izgleda, da je gotilna Pr Kozinc na zelo dobrem glasu, kajti noter je bilo na kosilu vse nabito. Ljudi, kolkor čiš. Morda pa prideva tudi midva kdaj mimogrede iz kakega teka.

Za našo malico je bil odličen ričet. Seveda sva ga poplaknila z eno birčko. Malo smo se pomartinčkali in rezultati so tu.

Sej, malo sem vedela, da če nas je 7, da mi najbrž medalja ne uide. Se pohecam Ivi med gledanjem v rezultate ..
"Hihi, Ivi, ti si predzadnja, jast pa odlična druga"... pa me malo čudno gleda, preden skuži...nakar pa le tudi njej smeh ne uide.
 ( so pa časi nejki zameštrani, a so rekli, da bojo popravli. Če sem prišla z možakarjem z roko v roki v cilj, ne more bit on 7 sekund hitrejši. In tudi pri Ani, ki je odtekla nov rekord proge, se čas v zdajšnjih rezultatih za več kot minuto razlikuje od realnega --- no, ma bojo poštimali vse.)

Sledi podelitev. Medalje spet posebne - šurki. Bravo!
Zmagovalci so prejeli tudi lepe nagrade. Ana za nov rekord proge pa še denarno nagrado. Ana??? Kam me povabiš??? (hihi)

Ja, ja, zdej pa že končujem....
V glavnem, izredno lepo, prav vrhunsko organiziran tek. Ki si vsekakor zasluži večje udeležbe.
Hvala. Vam kar povem, da je to klanec čisto po mojem okusu in če bo zdravje,  drugo leto ne manjkam.

Spodaj nekaj malega fotk in rezultati.
FOTO
REZULTATI

NA SLAVNIK Z MARELO PO MARELE, 7.10.2018

Zjutraj na hitrco skuham kosilo in študiram, kako jo bom mahnila na mojga, ker je itak dež,...kam češ it v takem,....se mi ne da drugje bluzit.... pa reče moj, da je fraj dežja, da ga ob morju zihr ni več, pregleda vse vremenske slike, res kaže tako in če greva na Slavnik?  

Na Slavnik? Ja, lohk, ma, kdo se bo v Podgorju kregal, kje parkirat, noben ti ne pusti....bejžva en bot s kakšne druge smeri.

Hitro na Hribe.net obdelat in študirat, s katere bi jo lohk mahnila... bejžva s Prešnice... piše dve ure, vsaj nejki, da se zmartrava. Prešnica? Nikoli slišala....Super, spoznava nejki novga...

Se uštimava in jo mahneva. pr nas že mal sonček sili skozi oblake,...alora bo pr morju že čist lepo...Mhmm.

Malo naprej od Kozine po stari cesti proti Kopru zavijeva levo in po dobrih dveh kilometrih parkirava na koncu luštne vasi z zanimivim zvonikom cerkve prav sredi vasi ob cesti.

Parking je lepo označen in oznak za na Slavnik, kolkor hočeš. 

"Wače, ma pada dež..."

"Bem, kej si s cukra? " 

"Ma, grem pa z marejlo!"

In jo mahneva. Že takoj, ko zagrizeva na stezo, zagledam marelo.

"Wačččee, gledi!"

Moj se prav ustraši.

"Marejla!"

Ja, kej nej zdej hodim gor z dvejmi marejlami? Hitro jo skrijem za en drevčk.

O, če je ena, bo pa še kakšna... moj korakec seveda upočasnim z buljenjem levo in desno,.... en par jih pa še dobim, prej ne grem domov, ne bom mazala kozice sam zaradi ene... 

In hodim in hodim... kar malo višje zagledam tri bele kapice ...joj, ma so taaammmm spodaj v mokri travi,... ma, grem ponje. 

Spet jih skrijem za en drevčk, si naštimam en par vej ob poti, da mi dajo znak, ko se bova vračala, kje so. Tega pa že ne spregledam. 

In tako še dva bota.

Moram povedat, da je pot zares super, lepo označena, vzpon je lep, enakomeren,...in komaj čakam, da ponovim vajo v lepem vremenu.

Za tekače bi bila to ena super proga. 

Po dobri urci prideva na vrh Slavnika. Sporttracker mi je pokazal 5,2km. In pole mrknil. Nimam pojma, zakaj se mi je zbrisala sled? Nikjer jo ni. Bwo?

Dež ne ve, al bi al ne bi padal. 

Muzika. 

Avtov, kombitov, kolkor hočeš. 

"Ma, kej se dogaja dans tuki?"

"Vsako prvo nedeljo v oktobru poteka pohod na Slavnik in letos je to že jubilejni 40. po vrsti." 

In dobi ena skupina mene, da jih pofotkam. Alora, dejmo. Stric mi da en super aparat v roke, jast parkrat poškljocam. 

Hvala, hvala. 

Ni problema. 

Adijo, adijo. srečno, se vidimo drugo leto, .... poslušam "pohodnike", kako se pozdravljajo med seboj. 

Se usedejo v avtomobile, kombije in se odpeljejo. 

Oprostite! Prosim? Pohod? No, koment.

Dež ja kao nehal. S serveto obrišem klop, malo posediva, pojeva eno jotko, popijeva eno p... in počasi mahneva nazaj. 

Spotoma poberem dve "skrite" marele. Po poti nejki blebetava in blebetava, nakar sva že nad vasjo. 

"Ma, wače, ma, in une tri marejle?" 

Ma, kako sva falila, sej sem naštimala enih vej, da jih ja ne zgrešim. 

Ma, grem pa nazaj. In piham spet proti gor... in to kolko!

Ko končno zagledam moj znak. Bwo, mi ni jasno, kako sem šla mimo.... poberem marele izza drevesa in šibnem nazaj. Ta čas je moj dobil še eno in bravo, pohanje bo!

Če pišem, sem še tuki:))

GPS ( OD MOJGA)

X TEK DIMNICE SKOZI HUDIČEVO PREKAJEVALNICO, 16.9.2018

Ojej, jej,..kej se dogaja.... 
Danes sem šla samo za spremljavo z mojim v Slivje na X tek skozi jamo. Niti pod razno nisem imela namena... Pridemo tja, vsi me nejki silijo, naj grem,...bem, alora, grem pogledat, kako zgleda proga.... , malo dol, malo po ravnem, malo po jami, najprej dol, pole gor, spet malo sem, malo tja in si že v cilju... 
Dej, dej, mati, teve 4 kilometrčke boš pa ja zmazala... 
Ma, nimam niti čelade, niti lučke, niti neč... no, covate na nogah in eno majco za vsak slučaj s sabo.... 
Ma, dobiš vse tuki,... lepo majčko pri prijavi, čelado in lučko ter rokavice na vhodu v jamo,... ne rabiš nič, kot samo it...  
Ma, nisem letos tekla še na niti eni tekmovalno tekmovalno.... sem bla sve tekmovalno netekmovalno...   Ma, letos sploh najbrž še nisem tekla...  
Ma, bem, naj bo,. ale, pa grem....  
Prijavila sem se kot zadnja, 91. po vrsti...

Ma, kej to pomeni, da moram tudi štartat zadnja?  Ma, kej me boste čakali....vtaknite me nekam v sredino noter, da pridem pred koncem v cilj...  
Alora , me vtaknejo szi enim ta hudobrim Italijanom.(2.absolutno)  

                                        Marička, že v štarti mečem noge  postrani.....


Aja, vmes me pride president jamarjev Slovenije vprašat, če gremo vse Čuferjeve( dans smo ble v večini, 3 Čuferke, dva Čuferja  ) lahko tejkat tudi v kategoriji jamark?  Ma, ja, če sem že v jami, pej nej bom še jamarka...  

Štartali smo na minuto. Midva ob 10.21 ...
Šibaj, ta stara Čuferca...  
Sej šibam, ne vem, zakaj in kako je uni Italijan že v prvih 10 sekundah šibanja 100m pred mano?    
No, do jame sem bla tik tak, kej me briga, če je bil Italijan še bolj tik tak tam...  
Mi dajo eno čelado, jo zapnejo, rokavice, vžgejo lučko na čeladi in bejžmo v hladovino... No, meni lučka, se mi zdi, ni svetla neč. Za hvala lejpa so se mi wčali tolk orosile, de sem imela še s tem problem... tista čelada mi je tla zlest iz glave na nos, ahtat sem morala, kako stopam, ker baje, če si na riti, si nepreviden in dobiš kazen pribitka časa. 
Bem, vse to moram ahtat, ma, kako pa naj kaj po jami gledam??? Ker pravjo, da je pa lepa?! Ja, mati, boš drugič gledala jamo,... ko bo voden ogled. 

Prehiti me v jami en stričko, jast pa nejki tetk... oštja, ma, to najbrž pomeni, da mi gre okej... bwo...  
Pridem iz jame, ne morem odpret čelade, jo kar slečem čez glavo  , dam redarju, vrnem še rokavice in bejžmo dalje..aja, mati, še wčali si obriši, da boš kej vidla....  

No, nejk sem se vlekla,... meni se je zdelo, da sem na mestu, da bi blo boljše, če bi hodila,... ma, buh ti vejdi,... dej, mati, dans je samo 4 km, pa ja boš zdržala laufat. Ne gejnat, ti sam teči (če se temu reče tek  ) Mimo gresta še dva moškega spola.... in že piše: do cilja 500m. 
Ojej, še to zmažem. Čas 25:15.  
Diham kot da sem pretekla 25 km v tempu 2.50 ...gasilci me takoj pridejo prašat, če me mal oblijejo z vodo, al kako naj mi pomagajo... 
Sej bo, sej bo, samo izdiham se.... in sem že pronta in hepi, da sem zmagala.  Zase, seveda. 
Po končanem teku se vsi preselimo v vas, kjer je vse pripravljeno za Češpov praznik. 
Pojem odlično pašto s šalšo, popijem en  , rezultati so. 
No, ja, kako ne bom hepi... 16. od 32 dam, peta v kategoriji in haha druga kot jamarka.  In veste kej.... prejela sem prekrasen pokal. In zdej sem še bolj hepi... 

Prav malo fotk, z rezultati za silo. 
ALBUM

Čestitke organizatorjem za super organiziran tek. In vsem tekmovalcem za dosežene rezultate.  
P.s. drugo leto pa za vsak slučaj svojo čelado s svojo čelko... 

NA VRTAČO- 2180 m- 19.8.2018

Prav tako kot v petek, sva se tudi danes na pot odpravila ob 6.00.
Parkirava na ljubeljskem parkingu, grem ven z avta, glih se mal pretegnem, pride avto, v njem neki mičkenga, blond glava.... Yes, takoj sem vedela, da vidim Daco. Ona pa tudi mene takoj prepozna, pomaha,..pa čeprav se nisva že en cejt vidle.
 Kar polepšala mi je dan z objemom in par stavki. Škoda, ona je šla glih kontra skozi tunele na Begunjščico, s kolegico. Midva pa na Vrtačo.
Ola, bejžmo... se zaženeva na Zelenico in v 45 minutah sva že pri koči. Dan brezhiben, lep, sončen.
Ustaviva se le, da malo popijem vode in poškljocam, kolk me še čaka do Vrtače

In že šibava naprej.
Res veliko jih je hodilo na Begunjščico, s poti je bilo lepo videti kolono in tudi pojave na vrhu:

                                 za mano Begunjščica

Midva pa morava tja zadi:

Malo me je bilo strah, kaj bo, ko bomo v skali in na grebenu. No, za gor niti ne, za dol bo kriza....
Ne vem, kako tuki folk bluzi pozimi, meni je kar oštra pot.

No, po dveh urah in 15 sva na vrhu

Razgledi krasni.

Tuki sem bla pa predvčerajšnjim:

V dol je šlo pa res počasi....

Spustila sva se kar po enem šudru do Doma pri izviru Završnice,
Si privoščila en drink...(buh vej kjerga?! :))

Napolnila izvira v flaške

In šla do Zelenice, kjer sva prvič danes papcala. ( ne okol govort, ma, je blo zaloge od sinoči za cel dan...)

Ko sva prišla v dolino do avta, je začelo padati... ne hudo, ma, je...

Greva do Tržiča, na gorenjsko plažo - bazen. 

Sva pohitela se vreči v vodo, kajti črni oblaki so se nabirali na polhno. In strejle.... grrrr. se jih bojim. Sej so rekli, da je minimalna možnost za nevihte... ja, ma, če grem jast nekam, pole se te možnosti mal povečajo:)) 

In glih, da sem par botov zamahnila po bazenu, se ulije dež kot, da še nikoli ni padalo...

No, okopala sva se:)) 

Bejžva domov.

In sva doma.

Moja norma glede 2000-akov je izpolnjena. Ma, še na Krn, ta je res čist izi, če bo vreme,...še tega,...pa bom sita:))

Sporttracker me je spet pustil na cedilu.... do 5 km sem še gledala, če mi dela, ko pridem pa na vrh, pa ne duha ne sluha o ničemer??? 

No, sem si pa sposodla od mojga, sej je naredu isto:))

GPS SLED

ALBUM

17.AVGUST 2018 - KONČNO PRVI DVATISOČAK LETOS: VELIKI VRH -2088M

Sej se že ve, njede,.... če ni napovedano lepo vreme, mene ni v gorah!!! Ja, in letos je spet tako, da so same neumne nevihte in cajt teče....
Ko končno napovejo, da neviht ne bo (oz. drugi dan nato si že tudi v tej smeri mal premislijo in rečejo, da morbit pej bo glih kakšna kje:(( ), grem jast v iskalno akcijo na komp, kjerga 2000aka še nisem doživela....
In guglam in guglam in si zamislim tega: VELIKI VRH v Karavankah. Ola, navodila na hribih en bot prečitam, sej, če je označena ( sej, če ni označena, mene tam ni!!!!) , ni blema, gremo po rdečih krogcih.:)

Torej, na Hribi.net: Globoka dolina - Veliki vrh.
Zjutraj ob 6.00 vžgeva poršeja in jo mahneva proti Tržiču.
Parkirava na parkingu točno pred oznako na drevesu:

Vžgeva vse mogoče vejkarce in bejžva.
Se zakadiva v hrib, niti ene oznake. Okej. Že prav kmalu prideva na cesto, direkt spet strma steza, levo nič oznake, desno nič oznake,...okej bejžva po stezi, sej, itak najbrž samo prečmo ...in greva. Čisto navpično. Spet prečiva cesto. Spet desno ni oznake, levo pa tudi ne. Okej bejžva kar po stezi.... Direkt navpično.
To, da bi pa na vejkarco kej pogledala, kje sva in kje je pot,...ma, dejte, no...., nje se hecat,.... je treba samo it navpično gor....

Tako midva pičiva navpično, ko steze počasi zmanjkuje...
"Dej, wače, zdej sva midva že zabluzila.....tlje še srne ne grejo...."
O, jast kar potna ratam.
Vsa popikana od ogromno podrtih smrek, čez katere morava nekako..., po eni urci ( ma, meni se je zdelo, da že vsaj pet ur hodva:)) končno prideva do žic-ograje. O, vsaj krave so tle...
Še čez pašnik in končno pot.
In zdej? Kam? Na levo ali na desno? Gledam jast gor v une gore, kjera bi mi bla lepša:))) A, bejžva levo....In hodva kar en cejt.
In res prideva do kmetije.

Wow, vidim človeka!!!
Glih v štalo gre.... ga kličem: "Dan, rabiva mal pomoči..."
Pride ven, ga vprašam, kje sva. "Zdaj sta pa na Šiji."
"A, na Šiji???"
"Kje je pa Veliki vrh? Levo ali desno? "
In naju možakar pošlje spet po neoznačeni stezi levo....
In hodiva. Bem, vsaj steza je....

Na enem drevesu celo tabla: Kačji greben
Kače? Ma, nje, nooooo.
Hvala bogu, je nisem vidla...
Ko prideva na rob grebena, vidiva pod nama, da folk iz Kofc ( naju je stric podučil)  hodi po eni spodnji stezi še bolj levo od naju dveh.

"Wače, viš, uni grejo vsi na Veliki vrh, midva pa spet najbrž ne..."

 Tja bo najbrž treba...

"Bem, greva tle do vrha in pole je skor gvišno po grebenu pot tudi do tja..."
In res, pičiva midva do vrha.

No, zdej, k sem doma, vem vse. Ma, tam mi ni blo jasno, kje sva. Oznake nobene. Vsaj neki, da bi kje kaj pisalo.
Bem, bila sva na vrhu Kofc-gore. Desni vrh bi bil ta prvi Kladivo. Levi pa, zdej že veva, Veliki vrh.
No, zdej pa le bejžva proti unim, da bova mal v civilizaciji...:)
In res jo po grebenu pičiva proti Velikemu vrhu, ki pa ga kar noče bit. Je na dlani, ma še daleč.... Ma, te ulovim, te...
Končno se spodnja pot združi z grebensko.
Prehitevava. Hihi, ene gospe so se ustavile tudi kar nekje na sredini, ker so mislile, da so že na vrhu.... ko, jih, midva, pametna, k vse veva, :)) usmeriva proti tja, do kamor je še pol ure hoda.:))

No, zdej pa smo:)

                                  Tam sva bla....

Hehe, na vrhu nas je bilo kar neki... same ženske in moj. In vsi prvič.  In se sprašujemo, kje bi zdej kaj bilo... ko prideta iz druge strani dva možakarja s čeladami in eden kar takoj vidi, da smo sami učeni zgoraj, pa vpraša, kaj nas zanima.... in nam pokaže:

                    Levo Begunjščica, na sredini Stol, desno Vrtača
                                    Spodaj smučišče Zelenica.

O, kolk lepo! In tako blizu:))
Ma, če bo sreča, pade v nedeljo Vrtača.

Mal se najeva lepih razgledov, ma, želodček še vedno neki stoka... Mmmm, se mi že sline cedijo...
Spustiva se do doma na Kofcah.
Ajdove žgance s kislim mlekom zmažem kot za šalo. Čeprav so bile porcije zares ogromne.
Malo se še posončiva, tam na desni, od koder sva prišla :)), pa se začnejo neki čudni temni oblaki skupi nabirat....

 Počasi se odpraviva proti najinemu avtu. Ki sva ga parkirala, glede na to, da so vsi parkirali pri kapelici, 3 kilometrčke prezgodaj. Lahko bi se z avtom zapeljala še do tam, ma, bem, če človk ne ve, ne ve.... kej čmo....
No, sem bla pa na adrenalinu....

V Dovžanovi soteski sva se seveda morala ustavit, da vsaj noge ohladiva v Tržiški Bistrici. O, kako je pašalo...

Tako, To je bil moj prvi 2000-ak letos. Jutri pa, če bo vreme, pade drugi. Upam, da po označeni poti.:))

Za najino avanturo sva zmazala dobrih 13km. GPS sled zalimam, ma, ne hodte po prvem delu, če že, bejžte po spustu ....:))

GPS SLED
ALBUM