nedelja, 11. avgust 2019

5 DVATISOČAKOV V ENEM ŠUSU-PL. KUHINJA-RDEČI ROB-J.V LUŽNICI-SREDNJI VRH-PRAG-VRH NAD PESKI-BATOGNICA-KRN-KUHINJA

Nisem jast kriva če je vseh pet komadov v dolžini petih, šestih kilometrov...
Vreme so zagvišali za čisto jasnino z vročino, brez možnosti padavin. Glede na to, da Krn največ botov dobi kučmo že zjutraj, pa bejžva tja....sam...ta bot ne direkt iz Kuhinje, ampak malčk wkuli riti v waržet....
Ob pol osmih je bil parking pred Planino Kuhinja že zagiftan do zadnjega kotička. Ma, še naš porše pa vtaknemo nejkam...

Seveda so šli skor vsi na levo, ma eni štirje pa celo na desno... 
Bejžmo! Dokler so krave, hodiš dobesedno po samem dreku...bentiš, imajo prebavo kot se šika. 

Za Planino Leskovca končno lepše in  še vedno v senčki se zaženeva v cikcak stezo. 
Sem se večer prej nažrla tortelinov, da bom jast močna za vzpon in naslednji dan jast ne nucam fruštka...ma, ko prideš do polja z malinami.... se moraš!!!! najest. Če moj reče, da jih tolk na kupu še ni videl...pole ta velja.
        Ta moderni aparati ti takoj retuširajo fris, da nimaš gub...ma, kej mojih rok ne vidi aparat, al kej???? No koment, ko sem bla 12 let na Malnu, sem imela 40 ton 50 kilogramskih žaklov na rokah vsak dan, kegljanje sem trenirala 30 let, kugla ima 3 kile,...to bi morala met mišiče napete ko struna.... jast pa vsa ovenejla... trdu. 

Po urci vzpona sva že tik pred sončnim vzhodom- ponovnim in pod geološko posebnostjo - Rdečim robom. Čisto zares rdečo goro.



Ne morem mimo, da ne omenim krasnih razgledov na vse...tudi kamen je lep... človk bi kar sam slikal, niti ni važno, kaj in kako zgleda.... vse je lepo....

Ena dva, ena dva in že sva pri jezeru v Lužnici. Luštkano jezerce je bilo še v senci... a, manjkala mu je le še minutka do sončka...

In prav tu gre mojmu v usta ena leteča pošast in ga piči tik pred požiralnikom. Ojej, bogi, ne ve, kaj bi...kašljal, zbruhal,... rad bi, da jo izpljune ven...pa ne gre.... Šele doma smo videli, da smo v bistvu imeli srečo, da ni kaj alergičen, kajti vso pot do doma je imel občutek, da se ga žwala drži nekje na poti v požiralnik, a ko smo pogledali z lučko v grlo.... od pika je imel vse odebeljeno in zakrvavljeno....bi moral helikopter lahk ponj, če bi bil alergičen... uf, sreča.

Nad jezercem vodita dve poti: spodnja in zgornja. Midva sva jo mahnila kar po zgornji, neoznačeni, tik pod steno. No, ta košček, preden smo prišli do spomenika, je pa  bil na par mestih kar nevaren. Pot zelo ozka, poleg pa samo prosti pad. 
Gremo dalje. če sva hotela doseči tudi Vrh nad Peski, sva morala seveda iz označene poti. Na enem kamenčku piše Peski, a moraš krepko pogledat, da opaziš. ( no, sej , jast sem itak slejpa...drugi bi vidli najbrž takoj...) In greva. deloma kar nevarna, treba je pazljivo, da ne zdrsne. 
Na vrhu skrinjica z zvezkom v obliki Aljaževega stolpa. Bem, če letos ne bom na strehi, se pa vsaj s stolpom poškljocam. Razgledi krasni. Krn, vse črno kot v mravljišču...kot na dlani. No, fotka ne pokaže glih...ma, jast sem vidla enga, k je glih v panin s pršutom ugriznil:))



Sestop,... čez melišče in že sem tuki.... in gledam, kje sem bla...
Ta vzpon za en dvatisočak več ti vzame približno, kaj pa vem, pol urce? Lohk mal več, no. 

Bejžmo naprej. 



Mimo Batognice.... kjer ostankov vojne kar ne zmanjka....,


še vzponček do vrha zgrizemo in zmaga je naša!

Nad nami na severni strani čista jasnina, a pod nami na južni pa....

Ah, tevi vremenraji....

Strava nam je do Krna seštela 10 dobrih kilometrčkov. 
Iz Krna do Kuhne pa že vemo, da je dobrih pet... 
Ki trajajoooooooo. joj, če jih je kdaj konc... za hvala lepa sva v vsej megli še ta direktno bližnjico falila, tko da sva šla prav vse naokoli...grrrr. 
Pot mi je dvakrat prestregel ogrooomen gad...
Hihi, no zame je to ogromen...četudi je prav mičken...no, in upam, da je gad.... sej, kej pa če bit v gorah kot gad...belouška že ni, najbrž....grrrrr....hihi, moj je kar tekel naprej, da ga ne ulovi.... jast pa sem hitela ga ujet v kamero....

Končno prideva do planine, kjer obvezno namočim moje lepe nožice v korito.

O, čakte, zdej šibam hitro na moj Školj, preden postane vroče tumač...
Priden hmali.
.
.
Evo, sem že nazaj. Glih danes sem bla na mojmu 200 botov letos. 
Majhen praznik...:))

O, bejžmo naprej...
Alora, ko prideva do Planine Kuhinja, pade seveda v šusu ena laška in ena radler.... sira tokrat ne grem kupit, ker sem ga kupla na Bevkovem vrhu in ga imamo še....

Pejmo počasi domov. 
Bolj kot sva se bližala vasi Kamno, bolj mi je po glavi šelestelo, da bi se šla jast vreč v Sočo. 
"Wače, greva tle pod most, se mal vrževa noter?"
"Je mrzla Soča..."
"Ja, bem, če smo se tli vreč v Kamniško Bistrico, ko bi prišli iz Grinte, se lohk vržemo tudi tle v Sočo."( ma, ker je bil dež, se sevejde nismo)
" Sej nimamo kopalk..."
"Ah, tudi če ne...imam za se preoblečt.... če hodijo v vodo sam s špagmi okoli riti, bom šla pa jast z navadnimi gatami... voda vse sprejme:))"
In jupi....en dva tri sem bla noter.....  



 Kolk je tu pašalu.... Res je. Sem se kar regenerirala...lohk bi šla kar še en bot na turo:))

 No, zdej je tle mal kočljivo...al so vsi tevi dvatisočaki potrjeni,...al bo treba še kej delat na normi?

Dejmo tako.... če ne rata nobeden več, veljajo tevi.... če pa rata še kakšen, pa še tolk boljše....
O, zdej še vse tehnikalije zalimamo:
GPS STRAVA
RELIVE POSNETEK
FOTO ALBUM




2 komentarja:

  1. Danes sem šla na Čaven vertikal, pa sem tolk čakala da te slišim .No pa neč in neč.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hehe, Nadka, sej ni blo tekme....ma, na Čaven ste vseglih pršla, njede?

    OdgovoriIzbriši