9.GORSKI TEK NA BEVKOV VRH, 19.7.2015

Dan pred tekmo sem študirala: "Grem? Ne grem? Vroče? Zdržim?"
Itak, da zdržim, sam, če je vredno? Ah, bejžmo. Saj, itak, če slučajno ne bi šla, bi se pa pole tolkla po butari, le zakaj nisem šla...
In sva šla...  
Ob deveti uri prideva na P plac, avtov že kar polhno... oštja, vsi si mislimo, da dans, v tej vročini, ne bo nobenga, in na koncu smo vsi tle.  
Za štartnino prejmemo lep praktičen ruzak z napisom teka, na mizi nas čaka kava, mleko sladko, slano... 
Predvsem moram pohvalit, da sem prvič do zdaj videla, da je na prijavah, na listu o višini štartnine pisalo prav lepo na veliko, da imajo družine družinski popust. Do zdaj sem skoraj vedno morala sama opomnit, da velja za družine novo pravilo. 
Na, in glih danes ni blo naše mule z nami.  

Kaj preveč se ni bilo za ogrevat, sonce je že na debelo grelo, bolj smo se vsi v senčki skrivali. Saj nas bo tako ali tako prekurilo na poti.

Nekaj čez 70 tekačev in okoli 20 pohodnikov, ki pa so na pot krenili že bolj zgodaj. Tudi za nas bi bilo fejt, če bi v takih ekstremnih razmerah štart premaknili za uro prej... 

Štart. Vsi odbrzijo. Najprej je treba v dolino, da se pole malo bolj grize. In šibam. Po moje.
Sem si pa že na začetku zažugala! Če slučajno, mati, tebi začne kaj po možganih praskat vročina, stisni ročno in bejži tolk počasi, da ti kuc kuc lepo dejla. Boš že prišla v cilj! 

Okrepčevalnice so bile, hvala bogu, na vsak km. Mrzla voda. MRZLA! YEEEESSSS! Požirek, ostalo oblit po glavi, vratu. 
In šibam. Vroče. Še vroče. Malo senčke. Pa spet vroče. Vroče. Uf. 

Pa grem mimo pašnika. Krava leži tam v senci na tleh, vse štiri od sebe in zamuka: "Mu, muu, muuu, muuu !" 
Saj se mi je takoj zdelo, da vem, kaj če povedat, sam pole sem, ko sem prišla domov, za gvišno še poguglala v guglov prevajalnik, da sem se prepričala, da zastopim tudi kravjo špraho: " Ma, sam, kakšne mone! "  Je rekla... Je, res....  

Ma, saj bo kmalu konc, še malo zagrizem, malo bo celo spusta in še malo u luft in evo, fertik je hudga! 

Moj čas: 46:42. Kar je 2 minuti 16 sekund boljše kot lani. Ne, ne, ma zdej pa res nič več ne zastopim. Glih, da sem se vlekla po tej vročini, nič intervalov in tlekov in fartlekov nisem trenirala...samo na moj Plaz grem hodit, kot sem tudi lani... in že četrti tek z minutami v prid. Bwo!?  
No, saj paše, ne da ne.  
Liter vode se je kar zlil vame na vrhu. Še pol litra za s sabo, za vrnitev v Jazne, košček peciva in bejžmo nazaj.
Namesto golaža so mi ponudili ogromno lepinjo z domačim sirom, pivička , še malo čilule čakule, žrebanje nagrad in razglasitev.

 Ta hitri fantje in tri ta hitre bejbe  
Ste opazili, kolk so mlade une tri, ki kraljujejo danes, a?    
Meni pa drugi rečejo, ko mi ne gre: " Ja, ma , saj si že stara, kaj bi pa rada imejla?" 
Saj...
No, na koncu nas je kar nekaj šlo še do bližnje kmetije po domač sir, pinjenec, jogurte...

O, pole pa šibanac v Idrijco!  Kolk je pašalo! Res je pašalo! 

Bomo ponovili štorijo tudi drugo leto.
Hvala in čestitke vsem!

FOTO LT
FILM LT
ŠE EN FOTO LT
REZULTATI

TEK PO ŠENTVIŠKI PLANOTI, 5.7.2015

Danes se nas je pol stotnije v hudi vročini podilo po Šentviški planoti. 

Zares vročih 8 km proge je najhitreje premagal Uroš Vodopivec, pri damah pa Marta Šorli. 

Imeli smo tudi neprijeten dogodek, ko se je en tekač zgrudil v cilju, in ga ni bilo moč spravit k sebi, dokler ga organizator ni odpeljal na infuzijo v Tolmin. Pa smo pred podelitvijo le dobili lepo novico, da bo z njim vse v redu.    

Aja, pa še enga smo imeli, no ni bil tolk hud, le skrbelo nas je, le kje se potepa Valentinčič, ko pa so ga na vrhu ta strmega fotkali. In ko naj bi imel le še spust do cilja, je on narobe zastopil redarja, ki mu je rekel, naj gre naravnost in je šel... le da pikič bolj desno v še en krog...  

Bog ne daj, če ni bilo toliko okrepčevalnic, saj niti ne vem, koliko, a dosti, kajti v nasprotnem bi tudi mene kap švrknila.

 Posebno še, ko se ti po 7 km že malo fencla v glavi, pred tabo pa je še navpičen klanec, sicer kratek, a zares navpičen, tak, ki te poišče....  

Moj čas je bil v primerjavi z lanskim neverjetno boljši, kar za 5 minut. Niht fršten.  
In se moram pohvalit, itak, da sem spet stala na štengcah za tretje mesto.  ma, sam, kol sem jast fajn...  ( to, da smo bile samo tri, me uopšte ne briga...  )

No, po končani prireditvi sva se odpeljala pa v dolinco, na Slap ob Idrijci, kjer smo si na lepo urejenem vaškem kopališču v prijetno hladni Idrijci hladili noge.... in grla... in noge.... in grla. In grla.  

Zdaj... gori sem rekla, da pa drugo leto me ne vidijo v taki vročini, niti, če mi plačajo, ne.... sam, zdej k sem doma... pod klimco... no, saj ni blo tolk hudo.  
Drugo leto pa spet.
Čestitke vsem.  


REZULTATI
foto last LT

10.TEK NA KOKOŠ

Kraški tekači so skupinica gajstnih,  ki si je po letu dni premora drznila ponovno organizirat tek na Kokoš. Včasih je bil cel mesec julij  ob nedeljah rezerviran za tek ali kolesarjenje na Kokoš, pa je zadeva mal potihnila, a Kraški tekači so rekli. "  Dajmo spet mi to v plan dela!"

Manjka Karolina, pa Emil,,Milojka....

Na štartu se nas je zbralo okoli 70, najbrž malo manj od pričakovanj,  nekaj tekačev se je odločilo le za popoldanski tek v Dobravljah, a kar veliko jih je bilo, ki so bili na obeh.

No, tu  gre  za en hiter tri kilometrski "šprint", ravno se dobro ogreješ, je že vsega fertik.

No, kot že rečeno, je bilo treba na dah, ma, jast sem  seveda vseeno pobrala vsa zrak iz kraškega sveta, da sem zadevo premagala v 23 minutah in 42 sekundah.

A po cilju, ki je bil letos prvič malo podaljšan, bil je točno pred kočo, da so nas planinci lahko občudovali,

sem se kaj kmalu izdihala in si v senčki  gozdička privoščila kos lubenice, banano, jabolko, napolitanke... soka... 

, ja , pa še na vegi pašto sem šla... uf, sem si zaslužila vse, prav zares. 

Podelitev je bila kaj kmalu. 

Hja, ne morem, da se ne pohvalim. Bila sem odlična tretja v kategoriji, Mihaelca pa uboga predzadnja, Daniela da Forno pa celo predpredzadnja.:(((  Hihi, zdaj najbrž po fotki spodaj že znate izračunat, koliko nas je bilo. 

Fotografirati se poleg takih legend na odru ni dano vsakemu, a meni je včeraj to bilo. 

 In seveda, da sem bila kontenta.

Zmagovalna šesterica: od leve- Čufer Ana,  Malavašič Borut, Strnad Simon, Daniela da Forno,  Likar Anej, Tušar Mihaela.

Za konec smo se pa morali seveda, (ker nam je strašansko manjkalo kalorij) posladkati še s torto, ki jo je za 10. izvedbo teka spekla Stojanova Karolina.

               Na žalost je med prevozom na vrh počila, ma zaradi tega je bila vseeno njami.

Ja, pole pa sva hitro po ta strmi mahnila nazaj v Lipico, kajti že naju je čakalo drugo delo, peka kruha za  popoldanski Dobravski tek.

No, na brzino tolko zapisanega. Saj je vseglih dovolj.Čestitke vsem, sploh pa meni, hihi, se vidimo naslednje leto.

REZULTATI

EN MALČEK FOTK

21. ANDREJČKOV TEK NA VRŠIČ, 25.6.2015

No, sem si le izborila pol ure za izposojo kompa. Meni itak da moja stara kripa spet ne dela... na loto za kupit novga pa kar ne dobim in ne dobim.

No, lani sem si rekla, da gvišno pridem spet na tek na Vršič, če ne druzga, probat, kako je v normalnem vremenu iti gor. Lani nas je namreč celo pot lepo zalivalo.

Zjutraj dregnem ob mojga, če gre na Vršič. Ni odziva. Dregnem še en bot, nič. Alora, to zdaj pomeni, da moraš ti  mati sama na pot. ( Nekaj ga je uščipnilo v koleno, zato mi je rekel že dan prej, naj grem sama, sam, pole sem vseeno probala srečo, če si je morda kaj premislil.) 

Do Kranjske Gore imam točno 165 km. Grem na AC in nekaj pred deveto sem že pod smučiščem. Tekačev že lepo število, seveda je prekrasno vreme napovedovalo dobro udeležbo. 

Na tekmo nas je  prišlo okoli 150 in konkurenca med odličnimi tekači je bila kar huda.

 Oh, kar mravljinci so mi šli po koži, ko sem pomislila, kakšen šprint bojo odtekli po letečem štartu. Spet bom sama samcata kraljevala v pozadini. Ah, ma bo že kako.

Na štartu se postavim ne prav na rep in  še preden smo sploh prišli do hotela Lek, kjer je bil leteči štart, jast že skoraj sama, samcata na pisti. Za mano so bili morda še trije, štirje, legende iz najstarejše kategorije.

 Ja, mati, to je ravnina in čim hitreje je treba teč. Ma, če mi pa ne gre hitro. In ne gre. Počasi bom že nekam prišla. Pred mano nobenga, itak, uni k so šli po ravnem 3 minute na km, so že globoko v rajdah, kdo ve pri kateri tabli, jast pa še globoko spodaj. 

Joj, kdaj bom jast vzljubila tek? Kdaj bo to? Že 12 let se martram in martram, počasi, bolj počasi ne gre... pa nič. 

Hrib, daj, pridi čimprej, da se lotim jast hodit. In končno se po dveh, treh km začne cesta vzpenjat. 

O, tuki pa jast zdaj zaživim. Uberem moj hitri korak in maširam. 

Za sabo imam reševalce, ki mi pridno sledijo. Pa zapelje naprej in počaka ob cesti na nas, ta hitre. 

Prvič: " Gospa, a bo šlo? Kaj rabite? " 

" Nič, hvala!"

In gre. In se ustavi.

Drugič: " Gre, gospa? Boste vodo? "

"Ne, hvala. Ma, ne se bati zame. Meni bo to vse lepo zneslo. "

In gre. In se spet ustavi.

Tretjič:" Gospa, ste žejna, bi jedla banano, ploščico, počivala?

" Ma, pa dajte požirek vode." Počaka še na zadnja dva. Oba Franca.

In spet gre. 

Ma, kaj si misli, stric  reševalec, da jast ne bom zmogla do vrha? Najbrž. Hja, kako ne ve, da se ne dam, jast? 

In še četrtič in tudi petič mi je ponudil vodo, banano, energijsko ploščico. No in sem vsakič nekaj vzela, že iz vljudnosti, hihi.

Ta šestič pa, ko sem v zadnjih 2km  celo prehitela nekaj tekmovalcev pred mano: " Ja, gospa, vi pa jo neumorno pičite, bravo! " 

Hi, hi, končno je spoznal, da ne gre češenj z mano zobati.

Po dobri uri, ko so sprostili promet, pa se začne. Borba za zrak od motorističnih izpuhov, avtomobilov, avtodomov. Ja, če ni šlo 200 motorjev mimo nas... ovinki levo, ovinki desno, avti, počakte, avtodomi, ne nas zgazit. Vse v dimu. 

Ja, bolj bi šibala, mati, bi bila že v cilju in bi ti bilo to prišparano.

No, vseeno mislim, če bi počakali na sprostitev prometa uro in 15 minut (ne le uro), da bi nas ulovili šele na vrhu, če sploh, bi bilo to strašansko fejst.

In  maširam, maširam, prehitim celo dva kolesarja in v ravnini pred ciljem še najstarejšo udeleženko, ki so jo tik pred ciljem krči zagrabili. 

Cilj. 1: 30:18. 

Ma, super! Štiri minute  bolje kot lani. A, kje sem jast to pridobila, bwo? Zdaj, da bi rekla, da vem, da mi je šlo boljše kot lani? 

Na vrhu čestitke, dve banani, voda in krasen dan. A kaj, ko bo treba na avtobus, ki že čaka, da nas odpelje v dolino. Na hitro se malo umijem, preoblečem in že sem na avtobusu.

Usedem se spredaj, poleg Lipnik Brankota, s katerim se poznam, lahko rečem, blizu 20 let, ko je kot navdušenec nad hčerko Sindis, da je tako rada tekla kot mala punčka,  in ko sem bila jast še v supervelterski kategoriji, daleč od kakega mišljenja, da bi pa morda tudi sama lahko kaj pomigala, njej za vsako novo leto prinesel koledar z risbami svojih učencev. 

Med potjo malo klepetanja in predvsem občudovanje šoferja, kako obvlada vse une hude rajde in nas varno vozi v dolino.

Za kosilo smo dobili odlično pašto, jast  z zelenjavo in še bolj odlično pito.

Usedla sem se k Maji, da smo malo počikulale in že je bila na vrsti razglasitev rezultatov. 

Kralj letošnjega Vršiča je postal Miran Cvet s časom 49:01 ?! ( Ma, saj bi ostala doma, ma, ne bom, ne morem :D) Kraljica pa Petra Mikloša s časom  1:04:09.

Letos sta bili v kategoriji nad 50 let le dve udleženki. Drugo leto padem tja tudi sama. Obstaja morda možnost, da tudi sama prejmem drugo leto lep pokal ?  Za hitro hojo?

Bomo videli ! Bo treba priti in se boriti.  

Prav na koncu še pozdravi z Jeseničani in Via Vipacco  na premiero filma Rimska zgodba.

Čestitke vsem in na svidenje naslednje leto.

Rezultati