ŠD Tekači Vipavske doline so letos že tretjič organizirali pohod po Jakobovi poti iz Podrage do Trsta Zaenkrat sem bila prisotna na vseh treh. Upam, da bo trajalo...
Ob 7.00 se nas je 54 gajstnih zbralo na mostičku v Podragi.
Mateja nas prešteje, da se imamo pod kontrolo in par minut po sedmi že gremo nad Podrago, mimo vinogradov, ki se počasi barvajo v lepe, jesenske barve. Dan se šele dobro prebuja, nas pa, če še nismo čisto prebujeni, dokončno prebuja vzpon proti Štjaku.
Pot je lepo označena z rumenimi puščicami in značilnimi školjkami-pokrovačami.
Zaradi strašanskih nalivov pred časom je pot seveda zelo sprana in tudi kako drevo je padlo na tla.
Danes nas zaradi poškodbe Lucije vodi Jana, ki pa svoje delo seveda prav tako opravlja z odliko.
Med vzponom nas je malo presenetilo obširna sečnja in požagano drevje, na katerih so bile prej puščice, zato Jana steče naprej v kontrolo, če gremo po ta pravi poti. Ki se izkaže za pravo. Ne vem, kaj bi koštalo drvarje, da bi nakazali pot, če so drevesa požagali?
V Štjaku malo počitka, okrepčila in že se spuščamo v Rašo.
Čeprav že vem, da medota na poti ne bo, hihi, vseeno stalno nekaj dežuram in ga iščem po grmovjih. Sej bo.
Iz Raše se spet vzpnemo kakih 800 metrčkov po lepi gozdni stezi do Avbarja.
Našo Vipavko Ernesto, ki si je našla svoj novi dom v tem luštnem malem kraju, seveda spet zaman kličemo. Ti pohajačka, ti. Hujša ko jast. :))
Pejmo dalje. 
Proti Tomaju.
Malca cajt. In ena gasilska. Nekaj manj kot pol poti je že zmazane.
Pejmo naprej, proti Italiji. Uradno gre pot v Repentabor, a mi ga obidemo mimo kraja Col.
V Italiji se baje ne sme označevati poti???, zato se oznake kar malo porazgubijo. Če bi šla sama, sej že vemo, njede??? Pridem v Rim, namesto v Trst. Hihi.
Čaka nas še cesta. 
Najprej do Opčin, ob tramvajski poti
do začetka Napolenonove poti, kjer se še zadnjič malo oddahnemo.
Sledi približno 2 km strm spust po ulici Scala Santa, tlakovane s kamni, 
V tem delu se spustimo kar za kakih 340 višincev. Ulica zelo ozka, a prometna. Seveda se stalno nekaj umikamo.
Za zanimivost: Ni variante, da v tej ulici vidiš cel avto, ki je parkiran ob robu. Vse pobunkano, popraskano, pofarbano z barvo drugih avtov...
Ob Piazza Unita d'Italia se že na daleč vidi ogromna križarka.
Turistov ne bo manjkalo na trgu.
A, še nekaj se dogaja... tekaško tekmovanje bo naslednji dan.
Cilj smo dosegli. Še ena gasilska za dokaz.
In približno urico imamo libero do odhoda avtobusa.
Malo se razgledujem po Trstu,
vstopim v grško pravoslavno cerkev svetega Nikolaja, zavetnika mornarjev in trgovcev, zgrajeno okoli leta 1787. Waw. Cerkev izredno razkošna, polna pozlačenih ikon in umetnin.
Počasi se sprehodim še do avtobusne postaje.
Grem na kafe in do wc-ja še enkrat odtočit. Wc je bil za plačat 0,50 evričiča. Začnem vtikat v režo šolde, a mi jih meče ven. Ta cajt kar šibne mimo mene na forco notr en karabinjer in gleda, odpira vrata po vseh vecejih.
Jast se še vedno tam martram, da bi mi sprejelo kovanec. Njente!
Grrrr. Za mano se naenkrat prikaže še en karabinjer s psom z nagobčnikom. Ga pogledam, mu kažem na mašino... "Non funcione, kwesto"... mu probam razložit...
"Ma, sinjora, prego, avanti." mi reče in odpre rampo s svojo kartico? O, đizs, kej n bom jast še dožvejla...
"A, gracje, gracje!" In zbezljam v ženski wc. On pa s psom v moškega na kontrolo, če je morbit kašna prepovedana substanca kje skrita.
Šofer avtobusa nas srečno pripelje nazaj v Podrago.
Hvala in čestitke vsem za premagano pot.
Sama sem zaradi "dežurstev v grmovju" napravila 34km. Tudi višincev je naneslo za 850m.
Aja, še to moram. Na vsej poti sem popila kake 2,5 dcl vode in pojedla en mini panin. Na minus sem pa šla vsaj za desekrat več... Jana je rekla: medicinski fenomen. Ja. Sem pa doma moj zalogovnik pridno polnila, dokler je šlo kaj noter. Hehe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar