Ko se poletje in poletna jesen počasi poslavljata, midva z mojim res velikokrat tekom zime mahneva proti morju in hodiva ob obali. Dihat morski zrak.
Včeraj je bil idealen dan za to. Čeprav sva se v Izolo peljala mimo zasneženega Nanosa, me sneg, sploh ta, ta prvi, ne privlači tolk, da bi šla nanj. Sploh zadnje čase sem raje kar na kopnem.
Parkirala sva na Belvederju in se spustila v Strunjan,
skozi tunel Valeta
sva po 4,5 km že v Portorožu, 
ob obali proti Sečovljam vse do Jernejevega kanala 
in nazaj do Bernardina,
v Piran
in pod podirajočim se klifom v Fieso.
Sonček je sijal, čisto brezvetrje, morje kokr en čist glaž, zato so bili kratki rokavi čisto dovolj.
Idealno!
Po hribčku ljubezni v Pacug, spust v Strunjan skozi soline,
.jpg)
vzpon na Sveti križ,
ki mu zaradi svoje beline pravijo tudi Beli križ,
nad Mesečevim zalivom
in še ob oljčnih nasadih, nekaterih še vedno polnih oliv, nazaj na izhodišče.
"Kratka" 22,22 km, ob uživanju, je minila tik tak.
Moram pa dopisat, da bi, za skuzi buh, za nas pohodnike, ki nas sploh ni bilo malo, lahko postavili vsake tolk kak dixi? Na vsej poti le v Piranu en javni skret, v katerga morš vreč en ojro, če hočeš scat??? Ups, lulat:))
Srečni psi, k se lohk v vsak vogal uščijejo brez problema...
Ni komentarjev:
Objavite komentar