Na tem pohodu sva bila pred dvema letoma. In sva rekla, da prideva še. Lansko leto mi je pohod nekako ušel, saj sem se nanj spomnila prepozno. No, ampak, nič hudga, le-ta je bil zaradi močnega deževja tisti dan na koncu odpovedan, tako da ni blo glih kake zgube...
Zadeva je več kot odlično zorganizirana.
Ko prispeva zjutraj v zamejski Praprot, sva bila zares pri prvih in se kar takoj, že s prvo rundo v kombiju, odpeljeva. Namreč, vse pohodnike najprej prepeljejo na našo stran, v Tublje, od koder se pohod potem zares začne.
Tu nas postrežejo z vsem mogočim, ni da ni, od peciva, čaja, sokov, toplega kruha, ocvirkovke, likerja po želji, pri prijavi prejmeš lepo majico. In vse to zastonj!!!! A, ob vseh dobrotah pa res ne moreš mimo tega, da ne bi vrgel v škatlo prostovoljnega prispevka. Vsaj jast ne.
Časa do štarta sva imela več kot debelo uro, zato sva šla seveda mal hodit, hihi, ker bo pole premalo. Proti Dutovljam po cesti in na prvem makadamskem odseku na desno. Do kje? Ja, seveda do konca poti. Oz. do ograjenega pašnika. Ja, kako pa, brez kaj falit ne gre... greva nazaj, in spet po cesti do drugega odseka, ki pa naju je celo pripeljal v krogu nazaj na izhodišče.
Ker nas je bilo kar veliko, okoli 500, je bilo seveda za počakat, da so busi in kombiji prepeljali vse.
Za dobro voljo vseh sta skrbela en mlad in en malo manj mlad, hihi. Bravo!
.jpg)
In nato smo krenili.
Najprej mimo vinogradov, skozi gozdove, travnike v vas Škofi. Sem gledala, če kje Gojca ugledam, hehe, a neuspešno.
Vso pot se je izredno lepo vohal šetraj, ga ni manjkalo ob poti.
Do Brij pri Komnu, čez cesto in lepo proti Italiji.
Kaj kmalu pridemo do Jame v hribih oz. Grotta di Ternovizza. Čudovita jama, ki so jo avstro-ogrski soldati v času prve vojne uporabljali za skladišče orožja. In štenge, k so jih nardili za v jamo, so še dans kot nove. Skopali so tudi rov, s katerim so jamo povezali s sosednjo Pejco jamo.
V jami nas postrežejo s toplim čajem in brezbarvno tekočinco in pejmo previdno ven in naprej.
V kraju Samatorca ( prvič slišim sploh za ta kraj) nas na igrišču spet obilno postrežejo s sadjem, soki, slaščicami, tudi kozarcem domačega belega vina. Bravo.
Pejmo dalje.
Malo smo vsej skupini zbežali (lumpki), a sledili smo trakom, in glej ga zlomka, v momentu jih kar ni bilo več. Pa se s Korošci, ki so poznali vse moje ex kegljaške koroške soborke, nekako držimo zemljevida in pridemo do cilja, v Praprot, seveda čisto po drugi poti, kot so prihajali ostali z vodičko. Sej bo. Kjer sem jast, je bluzenje obvezen repertoar, hihi.
Ja, in kot da sem kej lačna, sem morala pa pod mus na piščanca na žaru. Mmmmmm, mljask, mljask. Sem se načakala v vrsti, kajti prizorišče v parku je bilo napolnjeno z ljudmi zaradi njihove Oktober fešte, ki se je odvijala ta vikend. Ma, se je splačalo.
Popapcava, še malo poslušava lepo domačo slovensko muziko in pejmo domov.
16 kilometrčkov z najinim krogcem pred pohodom bodi dovolj za danes.
Hvala vsem, ki ste se tako lepo potrudili za nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar