TRI BOTE NA KOKOŠ IZ TREH SMERI IN DVA BOTA NA VELIKO GRADIŠČE IZ DVEH SMERI, 15.3.2020

Doma.
Doma.
Doma. Ma, kaj naj doma? Buljim v tv in poslušam nonštop od korwone? Sej pride korwona še ven skuzi ekran, oštja...

Nič, bom upoštevala nasvete, da se gre lahko malo v naravo. Grem sama, da bo bolj gvišno. :))
Kot da grem na moj Školj, se uštimam, nič kaj s sabo, le par bombočkov in deci vode.
 Ma, nisem šla na Školj, sem se usedla v avto in se zapeljala do Razdrtega. Med potjo sem študirala, kam čem... Nanos, Vremščica, Planina, Slivnica??? Ah, grem na Vremščico. Mhm...Ko zapeljem v Senožečah iz AC, ne vem, kaj sem jast gledala, ampak namesto na levo, zavijem na desno. Vozim, vozim, vozim, se mi zazdi nekaj čudno, da pa že ne grem proti Senožečam, nakar sem kar hkrati v Sežani...Ojej, mati, tle si ga pa posračkala...
Ma, kakšna kokoš...ma, kako sem falila? Bem, če sem že kokoš, grem pa na Kokoš. Zapeljem v Lipico na mejni prehod in lepo po tekmovalni pičim jast gor. Sevejde se mi je zdelo, da sem na vrhu tik tak, saj je do vrha le 3 kilometrčke.

 Koča zaprta, a folka pa kar nekaj na vrhu. Vsak na svojem koncu. Kej zdej? Ah, grem malo v neznano...pičim v drugo smer proti Lokvi, vmes sprašujem pohodnike, če vejo, če se da prit iz Lokve po kakšni stezi nazaj v Lipico? Pa mi vsi rečejo, da ne, da je samo po cesti.

Pridem v Lokev, vprašam še dve bejbe, ki pa mi sicer povejo, da pot je, ampak se najbrž zgubim, ker je tudi že fajn zaraščena. Ah, alora, bejži ti mati lepo nazaj na Kokoš.

Med vzponom proti gor se mi je že zdelo prav fejst, da grem še en bot gor, pač z druge strani in prav hitro sem se zrajtala, da bom šla potem pa še v Vrhpolje pri Kozini, in še en bot iz tam gor na Kokoš. Da bo kokoš tri bote na Kokoši dans.:)) Že ko sem hodila proti Vrhpolju, se mi je zdela pot kar taka, nekam znana... In pridem jast do špine, kjer imamo self service okrepčevalnico, ko je tekma čez Veliko Gradišče.

A, mati, vidiš, da si že bla ti tuki... sam, kako? Kej tolk blizu sta si Kokoš in Veliko Gradišče? Ja, že... Se napijem vode, dolijem v mojo deci flaškico, grem še malo naprej, ko vidim smerokaz za Veliko Gradišče. O, tuki pa gor še nisi šla.... bejži zdej... sej ni daleč... en kilometrčk vzpona. Šibam jast gor, pridem na vrh. Vse znano.

Ja, sam mi pridemo na tekmi z druge strani... Na vrhu vidim, da na kamnu piše Vroče, ma, kdo ti ga vedi, kje je to... grem jast na ziher nazaj po isti dol.
Grem po isti dol, nazaj proti Kokoši, ko pridem do križišča, k spet pelje proti izviru Vroče. Pol ure, piše. Jast, k imam strumen korak, glih pol od tega. In zavijem proti Vroče... Ja, mati, tuki je pa prav zares tekmovalna na V. Gradišče. Ja, sej,....ma, ko je tekma, kam buljiš? V trake, kam it , da ne zabluziš... zdej pa, ko hodim v miru in se moram sama usmerjat, pa  celo vem, da sem tuki že bla...
Hodim proti izviru Vroče. Vedno bolj temen gozd. Sama. Nikjer žive duše. Mal mi dela guza ko meduza. Za hvala lejpa zagledam na kar nekaj krajih kupe odvrženih cunj, dek, torb...

 Ojej, mati... begunci,....kej, če ti pride en naproti, ti zagrozi, da se moraš slečt do nazga, da se on preobleče? Ojej, mati, kako boš pršla naga nazaj v Lipco na mejni prehod? Sej te karabinjerji glih tam linčajo... :))
Kaj sem imela enih misli v tistih desetih minutah..., ko le pridem do izvira. Ma, kdo se bo tuki kej ustavljal, hitro sam en škljoc in zdej po logiki vzpon na Veliko Gradišče.

Ker če je prej pisalo na vrhu Vroče, bom pršla zdej iz Vročga gor. In res je bil vrh kar hitro.

Tokrat se mi prikaže tudi naš očak. Škljoc.

No, zdej pa res že veš, kje si, in bejži, mati, lepo nazaj glih kontra kot je tekmovalna... In celo pridem prav ven nazaj na pot, ki me potem še tretjič vodi na Kokoš.
Tam je tudi smerokaz za Škocjanske jame(5.15h), ma, jast nisem pole vidla nobenga znaka več, kako do jam??? Bwo, bom ma poguglala...

Na vrhu krasno vreme, sicer je pihalo, a v kakem zavetju se je dalo lepo martinčkat. Ma, meni se je mudilo nazaj at home... zato se nisem nič ustavljala. Na mejnem prehodu Lipica v avto in gas domov.
Slabih 23 km in 830 višincu ( so tolk lahki, da sploh nisem imela občutka, da se kje kaj vzpenjam). Dobro je. Nejki korwone sem pa ja odgnala :))
GPS STRAVA