UTVV, na 25km razdalji, 14.5.2016

Kje naj začnem?
V vsem tednu je padlo pri nas tolk dežja, da ga bi moralo za gvišno do danes zmanjkati. A, nema boga.
Ob 6. zjutraj se zbudim, pogledam na balkon, če kaj kaplja in ja, itak. Ma, ma, sam, kaj ga serje ta dež?
Vstanem, moj protokol, seveda vmes hitro pokukat, kako so štartali ultraši in ob osmih še polovičkarji in treba se je bilo uštimat, da prideva  vsaj eno uro prej na Gradišče.
Moj ZZ je zadnji moment dobil številko in sicer od Mirkota, ki se je pa odločil, da v takem slabem vremenu niti ne bo rizkiral, pa še noga mu nekaj nagaja.
Moj pa, tudi vsa bolehen, pristane, da gre, s tem, da se bo držal mene. Tolk mu bo pa že šlo. Hihi, še me mara.
Moja pričakovanja glede tekme? Kaj, kot bo šlo, bo šlo. Upam, da me koleno ne bo pustilo na cedilu. Če bo cajt tak kot lani, bo fajn, če ne bo šlo, pač ne bo šlo, če bo pa boljši kot lani, ja, pole pa sploh super, ne.....
Ogrevala se nisem prav nič, ker je padal dež. Edinole na  minus par kapljic sem non stop tekala.
Kot da bi vedeli, so malo pred štartom zavrteli en fejst komad od ZZ Topov. Tako, da dobimo mal gajsta. Če pa so še ziziči, o, pol pa sploh.
Zadnje sekunde nam je odšteval sam   cesar Teodozij. In gremo.
Začetek že takoj blaten, drselo je. Je pa dež ponehal. En cejt sem nekaj skakljala malo levo, malo desno, pole pa ....
Rezultat: še kar, no.... če se primerjam z Alešem, npr.

  No, prvi kilometri so mi šli kar fejst. Koleno je bilo tiho in jast sem pičila, kot pač upam. :)
Na okrepčevalnici pri koritih se mi je zdelo, da smo en dva tri.
Asfalt in do lovske koče Vojkovo, kjer je bila druga okrepčevalnica, sem lepo prehodila, brez kakršnih problemov.
Na okrepčevalnici sem vsakič nekaj vrgla vase. Rozine, banane, pomaranče, vodo, kokakolo, sol, iso... Bile so bogato založene, prav zares. Na Vojkovi koči je bila tudi juha. Pa paradižniki, kumare, pa salama,... ma, ni da ni.
No, po drugi okrepčevalnici se začne vzpon proti Pleši.
Ojej, še to moram mus. Lani je šel takrat še prvi iz 50-ke, Bojan Ambrožič,  mimo mene, ko sem bila že naprej od koče. Letos pa zmagovalca Marka Tratnika niti videla nisem, kar pomeni, da je že pri prvi okrepčevalnici šel toliko prej mimo. ( ker se malo prej združita 25-ka in 50-ka). Ma, to niti radar ne izmeri, kolk je šel hitro, res. Tudi drugouvrščeni Tomaž je šel mimo mene po par metrih od kapelice, kar je še kilometer pred drugo okrepčevalnico-kočo. Lani pa je drugi šel mimo mene šele pri cerkvi sv Hieronima.  Res jim je letelo. No, to sam tolk za tiste, ki tudi malo pot poznate.

Alora, bejžmo zdej mi lepo proti cerkvi sv Hieronima. Tam se začne, no in tudi konča edini tak, res konkreten klanec, da je treba mal škrge upalit. No, vsaj meni je ta ta hujši. Drugi klančki so pa taki, kar lepo prebavljivi. :)

V meglen vrh Nanosa-Plešo sem prišla v dveh urah in malo manj kot petih minutah.

Spet sem se napojila in najedla in že je sledil spust proti Abramu.
 Ja, saj po cesti je že šlo lepo, ampak po stezah in tistem kamenju... Uf, sreča, sreča, da nisem padla. Moj ZZ ves čas ob meni, govorila nisva skorajda nič, le vsake tolk me je pohvalil, da mi gre super. ( saj, če ne bi... ???)
Po cesti sem presenetljivo celo kar nekaj tekla.
In že smo pri Abramu.

                               Zadnja doza pri Abramu.:)


Spet kozarec kokakole, malo rozin , malo soli in dejmo gas še zadnjih sedem km.
Kar je bilo spusta, je šlo s tekom, po ravnem pa ne več. Ni. Ne gre. Bem, bomo pa hodili.
Skoraj sem mislila, da je fatamorgana, ampak je bilo res. Sonce je posijalo. Pa mi ni nič pašalo. Je bilo takoj prevroče. Ufff.
No, in pole pa prideva midva z mojim do kapelice na Lipah. Veste, ne, kje je to? To je pa moj teren. Res, da bivši, ampak, ga še poznam. U nulo! In zdrvim jast, kot da sem se komaj lotila. Moj kriči za mano, naj zažlajfam, bom padla po teh skalah in kamenju. Me ne bo on sestavljal skupaj, če pogrnem.

Ma, ja, ma mi gre. Ene dva bota me sicer mal spodnese, a se  lepo ulovim. Od Plaza do cilja sem letela ko puščica in šla mimo, ma, ne lažem, če rečem, enih 20 tekačev.

Še malo, že slišim napovedovalca, še malo.
Primeva se z mojim za roke in skupaj zletiva skozi cilj.

Čas? Nemogoč. Zame! 3:41:57. Kar je dobrih 12 minut bolje kot lani.   In, da sem v prvi polovici uvrščenih dam? Ker, saj veste, ponavadi sem v zadnjih 5 odstotkih uvrščenih dam. Presrečna sem. Zares. Zmagala sem. Še enkrat več.

                                    Sreča, veselje, ponos v cilju.... s Teo Bajc                        
 Moj ZZ se je takoj po tekmi odpravil v službo, jast pa sem se prav počasi in na izi spravila pod tuš. Čeprav mrzel, je pašal.
Potem smo malo poklepetali ob pijački, ki jo je za rojstni dan, ki ga praznuje jutri, častil Tonek.
Šele po dveh, treh urah sem postala malo lačna, da sem šla jest.
Dež se je spet začel ulivat, kot iz škafa, ma ne moreš verjet, no:
POGLEJ, KAKO PADA:
               

Ubogi ultraši in tudi na 50km jih še kar nekaj ni v cilju.
Počasi smo začeli čakat na najboljše ultraše. Časi so se napovedovali, da bojo okoli uro in pol boljši od lanskih? Halo? Res, da je bil zrak fajn, ma, kaj pa teren? In scanje dežja?

In res, v 12.urah in 8 minutah je skozi cilj kot prvi pritekel Toni Vencelj. Bravo! Kot drugi je deset minut za njim v cilj pritekel lanski zmagovalec Marjan Zupančič, tretja pa  s skupnim stiskom dvignjenih rok Tilen Potočnik in Ivan Hrastovec.

                                           Zmagovalec Toni Vencelj

Tudi Majčko sem dočakala, a kaj, ko sem morala, ravno ko se je šla preoblačit, domov, ker sem dobila prevoz. Bem, saj se vidimo že čez teden ....

              Končno sem  spoznala in objela tretje uvrščeno ultrašico Tajatajo.

                      Katja, Andrej(mož) in ena, k ne more bit tiho:)

Čestitke vsem tekmovalcem, organizatorjem, prostovoljcem.
Moja hči gre jutri ob 6.00 na okrepčevalnico na Plešo in tam ostane do zadnjega ultraša. Lahko, da bojo pa vsi hitrejši, da do šestih že grejo mimo?
REZULTATI