Priznati moram, da če ne bi bilo tega teka, najbrž oz. zagotovo sama teh krajev nikoli ne bi obiskala. Zakaj? Ker so na kocu sveta...in še malo naprej. A ker je DOP (Društvo za oživitev podeželja)Jazne najbrž vedelo, da se jast znam izgubiti tudi s stricem Garminom ( pa čeprav sem na tem teku že bila), nas je od prvega križišča dalje, ko bi lahko obstajala možnost izgubitve, lepo usmerjalo z ličnimi tablami do štarta prireditve.
Ker je čas dopustov, sem mislila, da nas na teku ne bo prav veliko, a očitno seže dober glas o prizadevnosti krajanov iz prejšnjih tekov v deveto vas in tako se nas je na tek iz vseh možnih krajev prijavilo okoli 90.
Prijazni gostitelji so nas stregli z vsem mogočim že pred samim štartom. Od kave, peciva, sadja ...
Na tem teku sem že večkrat bila. Lani, ko so progo spremenili, pa ne. Tako, da se mi niti sanjalo ni, da se tek začne s spustom. Prejšnja leta se je začel ravno obratno, s konkretnim dvigom navpično po travi.
In tudi v obratno smer.
No, kakorkoli, na štartu se nas je zbrala lepa skupina in ob desetih smo se pognali v dol. Bilo je vroče in okrepčevalnice na vsaka dva km so, vsaj meni, prišle več kot prav. Da sem se oblila z vodo in požirek popila.
Mislim, da nisem še nikjer drugod doživela označb s tablami vsake 500m, koliko je še do cilja in celo, koliko do vode. Meni hitreje mine stvar.
A vročina mi pokaže hudiča in ko sem prišla do zadnjih 500m, sem mislila, da bom lahko pretekla, ma ni šlo. Malo morgen. Nekaj sem se mučila s tekom po koščkih, Graparji so mi z navijanjem vrnili milo za žajfo ( ko jast na tekmah za njih kričim in tulim ), ma mi ni potegnilo...
V cilj sem, ma prav zares ne vem, ali pritekla ali prihodila s časom 48:59. No, hihi, dober izgovor, če me kdo vpraša, kolk sem rabila.... 48...pa še malo. Nikakor pa ne 49!!! O, tolk pa ne!
Jošt Lapajne je kot zmagovalec za okoli minuto popravil lanski rekord, katerega lastnik je tudi on sam.
Pri damah pa je zmagala izkušena in seveda odlična Mihaela Tušar.
V cilju so nas postregli z vodo, čajem. Pa s sadjem, za katerega ni bilo treba prevoziti niti kilometra, saj ga je bilo na drevesih zares v izobilju. Hruške, jabolka, ronglo. Vse domače. Pa odličnim pecivom, jabolčnim , skutinim, borovničevim... mhm, vse domače.
Kar nekaj nas je odšlo še do razgledne točke, kjer smo si ogledali sosednje hribe in treba jo je bilo mahnit nazaj v dolino. Šli smo kar čez en travnik, po bližnjici.
Malo smo se čudili novim potem od velikih delovnih strojev, pa nam je domačin razložil, kako je žled popolnoma uničil daljnovode in to ne lesene, železne! Kar prelomili so se. Vse je bilo treba na novo. Ja, kruta zna biti ta naša lepa narava, zares.
Tega dne so imeli v Jaznah tudi turistično prireditev Sejem in ob zato pripravljenem šanku je več kot pasalo popit eno hladno pijačko. Za malico so pripravili golaž in za nas vegete dober domač sir. Tudi brez prevoženih kilometrov. Le do prve hiše je bilo treba par metrov.
Kmalu je sledilo žrebanje praktičnih nagrad in tudi podelitev kolajn in ličnih pokalov- košev za najboljše.
Pozdravi z obljubami, da se naslednje leto vrnemo in odhod.
Lepa prireditev. Hvala domačinom za vse.
REZULTATI
Ni komentarjev:
Objavite komentar