Vsakič znova napišem, da se, čeprav grem gor le kot navijačica, počutim, kot da sem na tekmi.
In res je tako.
Vse, vzdušje, tekači, navijači, pogled tja gor, proti goram in ko sem gor, pogled tja dol, v dolino, vse me kar posesa v dogajanje. Hehe, morda kdaj, nekoč, pridobim toliko na moji ekstra hitrosti, da bi vedela za zihr, da pridem v limitu na vrh in se tekme tudi sama udeležim? A zaenkrat naj ostane to le pobožna želja.
Napoved vremena je bila tokrat kar porazna. Dež, nevihte s točo, marsikdo je raje ostal doma.
A izgleda, da so se zgoraj nad nami bogovi dežja in bogovi sonca med sabo prepirali, kaj bi raje poslali na Zemljo. In se niso mogli zmeniti.In medtem časom, ko so se oni prepirali, se je zgodilo nekaj idealnega - super vreme za tek in še spust v dolino. Niti sonca niti dežja.
V Kamniško Bistrico smo štirje, midva, Mirko in Darko, prišli že pred pol osmo.
Kar nekaj iz Vipavske doline nas je prišlo v K.B. Na fotki Sokol, moj ZZ top, Mirko1 in Darko
Prireditveni prostor seveda tip top pripravljen, Na travniku razobešena četica zastav držav udeleženk.
Seveda se nisem imela kaj preveč za obotavljat in tako sem se ob osmi uri odpravila proti Kokrskemu sedlu.
Do oznake še 6 km do cilja mi je šlo kot po maslu. A od 6km do 5km.... joj, se mi je vleklo, ni tlo bit konca..Ko končno pridem do okrepčevalnice pri klopci, povprašam po uri in fant reče, da so pravkar štartali. Torej eno uro do klopce? In že računam, kako bo najhitrejši pri meni čez 40- 45 minut..
Ko pridem ven iz gozda, mi vseeno malo bolj shodi. In šibam. Še 500m, še 300, še malo in že sem na mojem koščku, kjer se ustalim in kjer tudi že s trobljo čaka Nejčeva mama.
In že je pri naju prvi, pa Nejc in reka vseh kraljev in kraljic se začne viti.
Navijava, ragljam, ona trobi, jaz še slikam, ploskam, pojem, ni da ni.. Tako do zadnjega, Pravzaprav se mi zdi, da je potem, ko sem jaz že bila v koči, šla mimo še ena kraljica. Nisem je videla v dolino, če ne, bi jo zihr počakala. Tudi njo, kraljico.
V koči se okrepčam, poklepetam z Nejčevo mamo, ki se je že veselila drugega mesta svojega sina in počakam na naše.
Mojemu ZZ-ču je šlo, najbrž tudi na račun vremena, 10 minut bolje kot lani.
Siti ( na razpolago je bila tudi pašta za vegete, zelo dobra!) in napiti smo se odpravili v dolino. Res zanimivo nam je vsem, kako je pot v dol lahko takoooo dolga. Treba je bilo tudi kar paziti, saj so bile v gozdu na mokrem kamenju in koreninah idealne razmere za štrbunk na ta zadnjo. Ne bom o tem, da ravno, ko me je moj pohvalil, da mi fejst držijo ta novi covati, pogrnem na skali kot... In mu stalno žugam, da ne sme hvalit, ker se pole takoj zgodi narobe. Ma, me sploh ne uboga. :D
Hehe, danes bi lahko moža prijavila, da me tepe po ta zadnji, ker imam vso črno.
Ko smo prišli v K.B., sem nekaj časa še imela v glavi, da pomočim noge v Bistrico, ma , ko sem se malo z njo ofrišala....brrrrr, me je minilo.
So pa imeli trije fantje dosti več poguma in korajžno čofotali po vodi.
Na žalost se nismo mogli udeležiti podelitve, ker smo hiteli domov na poslovilni piknik nečakinje, ki gre za nekaj let v Avstralijo.
In potem mi po TF sporočijo o presenečenju. Joj, sem žalostna, ker me ni bilo. Res.
A navijala bom vedno, če bom le na tekmi kot gledalec. Tudi brez nagrade.
Celotna ekipa z Dušanovo družino na čelu je še enkrat več pokazala, kako se lahko postreže vsem kraljem in kraljicam Grintovca A prestol, ta, ta pravi, je rezerviran za vaju dva, DUŠAN IN MIRA. In v njem kraljujta še na mnoga leta!
Hvala, da sem lahko bila delček prekrasne zgodbe v kraljestvu Grintovca! .ČESTITKE PRAV VSEM!
FOTOGRAFIJE
Ni komentarjev:
Objavite komentar