24.GRADIŠKI GORSKI TEK, 21.4.2025

 Ob utečeni, brezhibni organizaciji se je odtekel 24. gorski tek na Škavnico, uradno Gradiški gorski tek.

Nova pravila za PGT, a mi je bilo vseeno dopuščeno, da grem po mojem....grem prva-pridem zadnja. 

Meni je to klančič glih po mojmu okusu, no, lohk da proti koncu mal nebodigatreba, ma, ga je hitro fraj.:)

Sem šla seveda naprej, čist na izi, v pohodniškem tempu sem prvi km mal klepetala s Pudgarjem, ki se je ogreval, nakar lepo po mojem do konca. 

Se vrnem nazaj in počakam na tekače kakih 200m nižje. Sem jih mal podražla, k so me spraševali,kolk je še do konca, da je sam še 100 metrčkov, ma, je blo glih enomalček več....pa so me mal kleli, namesto da bi na konc študirali, hihi.

Ko pride mimo mene slavljenka Iris, ki ravno danes praznuje Abrahama, ji seveda tudi zapojem, čeprav že malo zagrljena od navijanja:))

VSE NAJBOLJŠE

Navijanje, škljocanje, okrepčevalnica bogata s sadjem in čajem ter...., druženje,s starimi đombami in pejmo nazaj v dolinco.

Obvezno mimo mojega bivšega Plaza, ki ima krasno novo klop:

Na kmetiji Avin pri Andlovčevih super jota s super klobaso in super domačim kruhom, en kozarček pijače, podelitev in tudi žrebanje nagrad. ( sem dobila eno gartružo) 

Bravo! Še vedno trdim, da je TD Burja daleč pred vsemi, ki s tako malo osebja zorganizira tekmo! In to uspešno!. 

Čestitke vsem! Ob danes prekrasnem vremenu nas je zmagalo vseh  79 odraslih in 30 mladih. 

Na klasiki že kar klasična 15. zmaga Simona Aliča, pred Tomažem Oblakom in Davidom Vogrinom in pri damah zmaga Anje Mikuž, pred Edito Gashi in Mihaelo Tušar. Čestitke!

FOTO ALBUM ( Simon, sorry, ma, greš prehitru, da b te ulovila v aparat:))

GPS STRAVA

P.s. Na Škavnici, prav ob križu, izvemo, da se je naš papež poslovil. Naj počiva v miru. 

VELIKONOČNI - ZIMSKI SNEŽNIK, 20.4.2025

En tavžent vremenskih napovedi sem prej prečekirala!!!! In prav vse so pravle, da bo na Snežniku lejpo vreme. 

Bejžmo, alora...

In sva šla. 

Ma, za drugo leto, pr mej duš, da če se prej ne zrajtam, da je do tja vožnja daljša kokr če grem na konc sveta, da si premislim.... Sam res. Jast ne vem, če se mi še kam tolk vleče vožnja kot do Sviščakov. Ni kwonca, ni kwonca. 

In bolj kot sva se vozila proti gwor, bolj se je vse nejki kisalo. Grrrr. Jast pa v pajkicah do kolen in navadni vetrovki. Bem, če sva že pršla do tuki, bejžva, kej čva druzga.... 

Vso pot brije mrzla burja,  en cejt me zebe v uha, en cejt v nwoge, en cejt sem, en cejt tja, en cejt je mirnu in me kar kuri.... No, ma, sej bo....

Pot do zadnjega odcepa, po urci je to 4,3 km, ko se začne kao 1,3 km ta hudga klanca, meni sploh ni vzpenjajoča. pr mej duš, da sem hodila samo po ravnem. ( ne, saj ni res, ma , meni tak klančič pač ne povzroča kakšnega dihanja. In še prow počasi sva šla.) 

Pri oskrbnikovem avtu se nekaj martram odpret avto, a mi ne uspe. Namreč, hotela sem nesti nekaj malega do vrha. V avtu polhno špeže, a nikakor ga odpret. Pa nič...( kdor še ne ve...vzameš v avtu, kar upaš in neseš na vrh...namesto njih) 

 Se zaženeva v hrib in takoj za nama slišim en par, kako odpira avto. "Oštja, vidiš, njima je pa uspelo..."

 Ma, mi najbrž ne znamo. Jast bi bla slab ropar avtomobilov....:))

Kakor že rečeno, o kakem sončku ne duha ne sluha. Megla, zima, in še enkrat zima... Malo pod kočo celo konkretna zaplata snega... Za zdrsnit dovolj! 

Hitro v kočo. 

Na čaj in zares dobro joto. Še malo počitka in pejva nazaj. 

Čez Srednji Snežnik, da se počekiram v aplikaciji. 

Do Sviščakov in spet nazaj na doooooollllgoooo vožnjo domov. 

Bem, nekaj smo vendarle nardili zase. Vse šteje! 

Jutri pa... v nove-stare borbe. Ups, zmage.:))

Vremenarji!!!! Le kaj vas je treba, če ne uganete vremena????

GPS STRAVA 

RELIVE POSNETEK

PO UTVV LEGIONAR PROGI (14KM) IN OB OBALI, 12.4.-13.4.2025

 V soboto sva pa mahnla po UTVV pisti od Legionarja. Ma, nisva začela na placu v Wajdušni, ampak ob izviru Hublja. Pa da vidimo...

Da se prisopiha na vrh Podrte gore, greš najprej po široki makadamski cesti in potem imaš kaka 2,5 km lepega, konkretnega vzpona. Meni se je dopadu. Ni se mi pa dopadlo prav nič ( sicer ob sevejde krasnih razgledih) potem skoraj 10 km po gori. Buhnedej pogledat v zrak, stalno gledat v tla in se vseglih spotikat ob vse mogoče na poti. No, meni osebno se pot ni dopadla. Zdej, kako je to všeč tekačem, k pa še laufajo, pa...bwo...

Šla sva samo do matere Gorjanke na Predmeji, potem pa dol mimo Podstudenca, kamor je v obzidani jami en lušten studenec...Nisem bla tle še nikoli. Še moj ne, k pa vse z biciklom po gori prečekira....

Ob koritu se napojiva vode in greva nazaj dol kar po stari cesti, k jo je vzel plaz. Tudi prvič, odkar je splazilo. Groza, kaj nardi narava....

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

24 kilometrčkov bodi dovolj za soboto.

V nedeljo pa sva rekla, da greva do morja, ker bo tam šele popoldne začelo deževati. Tako vremenarji. Jajapajade. Samo parkirala sva na Bonifiki, pa se je uscalo. Začneva hodit pod eno marejlo oba in naenkrat slišim sirene v daljavi... Aja, sej rejs, dans je Istrski maraton. Ja, in ko prideva na tekaško progo,  pole sevejde jast ne morem bit tiho in sem mal krčala in navijala za vse. 

Slikala nisem, ma, ko sem zagledala legendo Reščič Igorja, pa sem hitro en bot škljocnla.

In glej kdo nama teče naproti... Tina Pintar. Ale, hitro še njo poškljocat...

Bravo vsem. 

Meni se ne ljubi več tejkat, ma, niti nič vejca nič. 

Hodim pa rada. To pa ja. Ta vikend sva zmazala glih za en cel maraton kilometrov. Saj, šteje pa vse, a njede???

RELIVE POSNETEK

GPS STRAVA

PEŠ NA SVETO GORO IZ AJDOVŠČINE, 6.4.2025

Dva  tedna pred veliko nočjo je datum rezerviran za tradicionalen pohod  iz Ajdovščine na Sveto goro. 

Tokrat je datum sovpadal tudi s 84. obletnico nemškega napada-bombandiranja na našo nekdanjo prestolnico Beograd. Kam danes svetovne razmere napeljujejo? Naj bo to datum za opomin, naj se to nikoli  več ne zgodi ali datum za strah pred morebitno ponovitvijo? Grwoza....:((

No, pejmo romat za prvi namen in še za mojo Jožico, da čimprej uide iz špitala🙂.

Vremenarji so nekaj plašili s hudo ohladitvijo, dežjem, a pri nas seveda največkrat naredi nekaj po svoje burja, ki nas je spremljala vso pot. In to konkretna! 

Ob 5.45 se mi pri hiši pridruži sosed Danijel in skupaj mahneva do Ceste, kjer četico 40 pohodnikov pričakava ravno na križišču za Vipavski Križ. Ker smo krenili na pot pol ure prej kot druga leta, se je dan šele prebujal, a četica se je do Ceste  s strumnim korakom zagotovo že dodobra prebudila.:)

Skozi Skrilje do Kamenj, kjer nas vsako leto pričakajo kamenjske žene, ki nas postrežejo s kavo, čajem, keksi. Ob kratki molitvi nas požegna še župnik in že hodimo proti Vrtovinu. Povečani še za par pridruženih pohodnikov, med njimi seveda tudi 88 letni (čez dva meseca bo že 89) legendarni Anton Kreševec. 

Burjačna nam kar konkretno premika naša telesca, a korenike se ne damo. 

Do zadnje hiše v doooolgeeeem Vrtovinu bi sama še nekako znala, a ko zavijemo v gozd, po stezah, se pa meni brez vodiča seveda vse sesuje.... Kam? Levo, desno, naprej, nazaj? 

Pa že tolk botov sem bila, pa se še vedno vsakič znova čudim: " Ma, tle pej že nejsmo šli lani??? Jast grem tlele prvič?!  Nad Vitovljami v tem kostanjevem gaju zagotovo še nisem bila!!!"  Ne pa...Japajade, mati. Glih tuki smo šli... To sem pač jast... rekorder v zgubljanju, če sem sama! :)) 

Po 19-ih kilometrih smo že pri domu našega vodiča Vladimirja. Vsako leto nas postreže z domačimi dobrotami in tudi tokrat je seveda tako, Ker bi burja zunaj vse odpihnila, nam je letos zavetje ponudil v sosednji kamniti hiši. Vse smo zmazali! Od super salame, ocvrtih kož, do Tamarinega štrudla! Mljask! In zares en velik HVALA vsem, ki nas tako lepo pocrtate. 

Sedaj počasi sledi najtežji vzpon nad Lijakom. Res je strm in tudi na momente kar nevaren, a smo ga lepo premagali! 

Ker smo šli počasi, sem spotoma nabrala konkreten šop špargljev. Jih je res veliko letos. ( le da jih meni na mojmu hribčku vse drugi poberejo.):)

V Ravnico in sledi samo še asfaltna podlaga.... 

Še prej pa seveda brez ene gasilske ne smemo naprej. 

Križev pot se je pričel ob 14.30 in mi smo prišli na izhodišče glih par minutk prej. 

Z Danijelom sva jo mahnila kar naprej po cesti. 

Na vrhu pa .... prekrasen obrok razgledov na naše pobeljene gore. Krn, Rombon, Triglav.... In na drugi strani do morja. Mljask. Res lepo. 

Pomolit in se zahvalit za vse. In naj se zgodi tudi naslednje leto. 

31 kilometrčkov in 1300m višincev pa že ni kar en mačji kašelj. Zato čestitke prav vsem pohodnikom, ki smo zmazali to lepo pot.

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPX

ALBUM FOTO 

NA STARA VSAKDANJA POTA, 30.3.2025

 Prow srbele so me nwoge, da grem po dolgem cajtu spet enkrat na mojga bivšga in še naprej po poteh, ki sem jih pred desetimi leti ( ma, nje že tolku?) vsakodnevno obiskovala.

Sicer sem si želela it dan prej na Pohod Valentina Staniča, sevejde na ta dolgzga, iz Solkana do Sabotina in naprej po grebenu vse do Korade in Kanala, kar bi zneslo enih 26 kilometrčkov, a me je blo mal "strah" slabga vremena in tudi tega, da pot ne bi bla označena...Ker, sej že vemo, nje, za katere zadevšne sem jast specialist? Ker, sicer si se moral prijavit, a na poti si bil pač prepuščen sam sebi...In tako bi obstajala možnost kašnih helikopterskih iskanj:)) Pa sem lepo ostala doma...in šla na moj Školjčič. Ma, drugo leto pa, mi ne uide!!!

Avto sva parkirala v Vipavi na praznem parkingu vojašnice in stadiona.

Ob kasarni sva jo mahnila proti Vrhpoljam, pri kapelici prečila cesto in po dobrem kilometrčku se končno začne moja strast - hribček! :)) Ob poti je bilo veliko špargljev, ki sem jih sproti brala in kar lepo papcala. Mimo Starega gradu 

in lepo počasi proti Plazu. Marička, se pozna, da po tej poti ne hodi več ta stara Čuferca.... Ojej, sej tu sem jast:))  Če bi jast hodila, ne bi bilo na poti enga kamna, ki bi me na poti lahko spodmikal, vse bi blo čisto ko suza. Tako pa moraš še za gor pazit, da te ne spodmakne, kaj šele za dol. Da niti ne pomislim, kaj je, ko je mokro...

Prideva na Plaz. Ja, tle pa moram priznati... sej je tudi na mojmu lep razgled, a čez razgled na Plazu ga pa ni. Res lepo. 

Najeva se razgledov in pejva naprej. 

Sedaj pa naprej po isti, kot bo čez teden dni tekma - 24. Gradiški gorski tek. Zadnjih 500m proti Škavnici sem kar sopihala, a z užitkom, in ko prisopiham na vrh, vidim par, ki sedi na klopci. Ona vstane in: "Živjo, ZZ Topka!" 

???? Ma, kej vidim jast prow ???

"Ma, Varinejčka, ma, kej si ti?" O, kako sem se jo razveselila. Saj je nisem videla, ma, blizu leto dni. Ker jo je poškodba ustavila in je na tekmah ni bilo več. Malo poklepetamo... sej bi še, ma, je kar pihalo in kar ohladila sem se, zato je blo treba dalje..

Do Abrama je še dobrih pet kilometrčkov. Lepe poti. A, grrrr, polne klopov. Že pred vstopom v kočo sem zmetala s sebe enih pet komadov. 

V koči si privoščiva dobro papico. ( Alkota pa nič- je alko post!) 

Malo poklepetamo z Darkotom Bajcem ( možakar, ki je bil eden prvih "naših", ki je opravil s 100 milj Istre), skupaj se razveselimo novega svetovnega rekorda Domna in zmage Anžeta in pejva počasi nazaj v dolinco. 

Seveda sva na povratku nabrala eno borško čemaža, da naredim doma pesto. 

Doma pod tuš, vse cune v stroj, spet spravit s sebe nekaj črnih lumpekov, malo posušit čemaž in ga zmiksat ter dat v kozarčke ( ma, sam trije majhni so ratali s polhne borške:)) 

Zvečer grem spat... in kej me zdej srbi????... Ma, sej ni res, pa je... ma, kolk jih bo še??? Še ene štiri sem si morala izpult.... Grrrrr. Pa sem si pošpricala noge, prej k sem šla.... ma, ta bot ni pomagalo nič. 

Pazi to! Moj pa niti enga! 

Ma, ja, sej bo....

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

POHOD ZA AFŽ PO VIPAVSKIH BRDIH, 8.3.2025

Zjutraj se odpravim jast kao na moj Školj. Pridem jast po 400m do prvega križišča, k pelje proti naši cerkvi. Mal postanem in si rečem...ma, mati, pejdi ti dans mal več... Dan je lep, dej si en fejst šenk za afž. 

In zavijem proti cerkvi in maham naprej proti Brjam. 

Čez most reke Vipave in po drugi strani nazaj proti Žabljam, kjer poznam bližnjico za Cinke. No, v tem vzponu me je kar konkretno prestrašil ovčar, ki je zelo gajstno čuval svoje ovce, ma meni z lajanjem pa kar pognal strah v kosti. Ni gejnal, ni gejnal...

Mimo Koronovih in gas do Sv.Martina. 

Pod Sv. Martinom se ob kalu nahaja mogočen dren, ki tako lepo cveti, da sem se morala ustavit in ga par minutk občudovat. Gospa, ki je tam blizu rezala grmovje, mi je zaupala, da se s tistega drena nabirajo drnulje že krepko čez sto let, kar nekaj generacij nazaj je naštela, ki so se že sladkale z njimi. Bravo.

Ob poti proti mojmu Školju sem srečevala le pridne vinogradnike in oljkarje, ki so opravljali spomladanska dela. 

Mene pa so za praznik žena pozdravljale prekrasne pomladne rožce...

No, krasen dan  mi je malo pogrenila in me zameglila z divjanjem skupina motoristov, krosovcev. In to tri bote! Sem jih morala kar malo prekl..., ker se ne znajo mal pristavit, če vidijo, da gre po poti človk, ...pa, magari samo jast.??? Grrrrr.

Iz Školja jo mahnem še na Tibot, na Ostri vrh,

se spustim do Tevč

in v Uhanjah lepo ob reki Vipavi nazaj domov do mojih Dobravelj. 

25 kilometrčkov sem zmazala čisto na tešče. Nič pila, nič jejla. Ker nisem imela s sabo nič. Vem, ni prav, ma...tko je ratalo. 

Mi je pa Damči, potem ko sem v vrt posadila kilo česna in kilo čebulčka, skuhal njami večerjo.  Njami. 

ALBUM

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

POT SEDMIH SLAPOV, 12.1.2025

 Dan bo lep. V hribih led al pa flck, zato bo treba na morje? Našo obalo sva že sto botov obdelala, zakaj se ne bi en bot zapeljala do Buzeta in šla nekaj novega? 

"Veš vse, kam, kako, koliko?" 

"Ja, do Buzeta 86 km, parking pred Istarskim Vodovodom in potem vse označeno z belomodrimi oznakami. Pot je dolga okoli 16 km, krožna, nekaj malga tudi za poplezat, a je vse zelo zavarovano s štrikmi...Vode-dežja je blo zadosti, tko da bojo po mojem vsi slapovi in tolmuni polhni vode. Ker polejti se zna zgodit, da je suša, alora, ni vode..."

"Okej, pejva!"

In se že voziva proti Buzetu. Danes je vse izi, vklopiš gugl zemljevid in te pelje. Včasih? Jast bi ponucala pol dneva sam za tja pridet...:))

Na parkingu je bil le en avto, no in še drugi - domačin, ta si je pa avto sesal- nedeljsko čiščenje. 

Se uštimava. Pitam ja gospoda, gdje ide ovaj put sedmih slapova?

 Pokaže na kjero cesto it in pejva. Res se že kmalu zagledajo prve table. Pred mostom na levo in lepo ob reki Mirni kar nekaj časa mimo  zunanjih fitnes naprav ( zakaj pa mi ne mormo imet kej tazga u Wajdušni?)  do začetka kanjona.

Po kakih dveh kilometrih se že srečamo s prvim slapom in hitro še drugim in tretjim. ( Zagon, Bačva, Vela peć) Zdej meni neki ni jasno. Ti naj bi bili na Dragi, a ko sem malo guglala po zemljevidih, mi kaže, da so na Pivki? Kej je zdej res? Bwo...

Ob poti je tudi raj za plezalce. Kar hude in konkretne stene, v katere mene sevejde ne spraviš niti pod točko razno. 

Kaj kmalu se začne steza strmo dvigovat. Pomagajo nam štriki in zajle in tudi železne štengce:))

Malo je za popazit, saj je proga ves čas zaradi dežja spolzka in tudi na nekaj mestih kar ledena, ker sonček do tja ne pride. 

Ko se povzpneš do vrha, je treba levo. Po oznakah. In midva? Ja, če sem že prvak v zgubljanju, zakej bi blo dns kej drgači,...in greva na desno... In hodiva sicer po stezi, a čez kakih 500m le rečem mojmu, da najbrž to ni to? Ni oznak nikjer! Hitro pogledam na Stravo in vidim, da je sicer pot kar popularna, a bi po tej poti midva konkretno pot skrajšala in prišla ven na drugi strani, skoraj na cilju. O, đizs, pejva nazaj...

In kaj bi zamudila... krasen slap ( Mala peć) s tolmunčkom ...za se kar v vodo vreč...

Po tem slapu sledi kakih 4-5 km kar dolgočasne poti, zaradi dežja kar konkretno blatne, parkrat sva bila obtežena z blatom do gležnjev. In bognedaj ne gledat stalno v tla pa stalno gor, kajti tudi podrtega drevja je bilo kar nekaj čez pot - idealno za se vanj zaletet.

No, Napoleonov most je še vmes...Ta stoji, kot bi ga danes postavili. 

Po kakih devetih kilometrih prideva v vas Kotli. Tu sledi obrat nazaj ob reki Mirni proti Buzetu. 

Tu je peti slap Slop in če se spustiš malo dol v kanjon, prideš do starega mlina. Midva, mlinarja, seveda morava na ogled:))

Še dva kilometra hoje po dokaj neugodnem terenu in prideva do slapa Zelenščak. 

Tu sem jo kmalu skuhala...hodim po skalcah...čim bližje slapu,...ja, ja, ma, kdu pej vidi, da je na skalcah led? Ni manjkalo dosti...pstttt! :))

Še dober kilometer in še zadnji slap: Grjok. 

Tu celo srečava eno družino. Otročka sta vozila ladjico po jezercu...

To je to, kar se tiče slapov. 

Še 4 km do avta. Še prej pa malo kopanja, umivanja nog... 

Namreč, reko Mirno je treba kar trikrat prečit. Kamni in visoke skale so že naštimane za prečenje, a kaj, ko je blo tolk dežja, da iz vode štrlijo le špičke teh kamnov? No, pa se pejmo malo "vrvohodca", hihi. Prvi gre moj. Korajžno! Na zadnjem kamnu pa štrbunk z eno nogo v vodo... Ojej!!!!

 Alora, pejdi, mati, še ti. 

Cak, cak, cak, cak, še en cak in jeah, kolk sm dobra, jast... Moje nwoge so pej suhe... za zdaj:))

Hodiva en cejt, ojej, spejt bo treba čez? Ja, ma, čaki... kaj naj grem po zraki? Tle ni šans, da pridem z dvema skokoma čez. Le na dveh kamnih je bilo namreč par cm suhega terena. O, đizs. Okej. Probamo. 

Skok na tisti cm in spolzki cm me kar popelje lepo v Mirno. No, bem, vsaj prow padla nisem. Noge v vodi do kolen, mal jih je trejba umit:))

Hodiva, hodiva in še enkrat prečenje. Ma, zdej sva bla že itaq mokra, kdu se bo martral po kamnih,...greš v vodo in mirnabosna:))

Še malo. Buzet je že pred nama. 

In floskava še dva kilometra do avta. V avto, sezut, gretje v noge do fulla in gas nazaj domov. 

Škoda. Če bi bila suha, bi si šla še Buzet malo ogledat. Pa drugič. 

Za zaključek napišem, da slapovi so res lepi, sama pot pa meni nič kaj... No, za kaj lepega je treba tudi kaj potrpet...

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

FOTO ALBUM