In zavijem proti cerkvi in maham naprej proti Brjam.
Čez most reke Vipave in po drugi strani nazaj proti Žabljam, kjer poznam bližnjico za Cinke. No, v tem vzponu me je kar konkretno prestrašil ovčar, ki je zelo gajstno čuval svoje ovce, ma meni z lajanjem pa kar pognal strah v kosti. Ni gejnal, ni gejnal...
Mimo Koronovih in gas do Sv.Martina.
Pod Sv. Martinom se ob kalu nahaja mogočen dren, ki tako lepo cveti, da sem se morala ustavit in ga par minutk občudovat. Gospa, ki je tam blizu rezala grmovje, mi je zaupala, da se s tistega drena nabirajo drnulje že krepko čez sto let, kar nekaj generacij nazaj je naštela, ki so se že sladkale z njimi. Bravo.
Ob poti proti mojmu Školju sem srečevala le pridne vinogradnike in oljkarje, ki so opravljali spomladanska dela.
Mene pa so za praznik žena pozdravljale prekrasne pomladne rožce...
No, krasen dan mi je malo pogrenila in me zameglila z divjanjem skupina motoristov, krosovcev. In to tri bote! Sem jih morala kar malo prekl..., ker se ne znajo mal pristavit, če vidijo, da gre po poti človk, ...pa, magari samo jast.??? Grrrrr.
Iz Školja jo mahnem še na Tibot, na Ostri vrh,
se spustim do Tevč
in v Uhanjah lepo ob reki Vipavi nazaj domov do mojih Dobravelj.
25 kilometrčkov sem zmazala čisto na tešče. Nič pila, nič jejla. Ker nisem imela s sabo nič. Vem, ni prav, ma...tko je ratalo.
Mi je pa Damči, potem ko sem v vrt posadila kilo česna in kilo čebulčka, skuhal njami večerjo. Njami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar